Cerkvena neposlušnost

0

»Biti duhovnik je najbolj zanimiv poklic«, je že takoj na začetku najinega pogovora dejal Jože Valeško, ki skrbi za duhovni blagor okoli 1900 vernikov v župnijah na Vašinjah in Gorenčah. Z Jožetom Valeškom sem se srečala pred Marijino cerkvijo v Gospe sveti/Maria Saal, kjer je vodil veliko skupino maturantov. Impozantna trdnjava, brezskrbni gimnazijci in nebo brez oblačka so bili v diametralnem nasprotju dogajanja v avstrijski cerkvi. Iniciativa 59. letnega Helmuta Schüllerja, bivšega generalnega vikarja avstrijskega kardinala Christopha Schönborna že dobre tri mesece buri duhove tako v cerkvenih krogih kot med verniki. Schüller je v sedmih točkah (med drugim odprava celibata, pripustitev žensk v duhovniški poklic, večji vpliv vernikov pri izbiri škofov) strnil dolgoletne želje ne samo duhovnikov samih, temveč tudi vernikov. Ker v škofovskih vrstah ni našel dovolj podpore, je letos javno pozval k „neposlušnosti oziroma nepokorščini“. Akcijo je uradno do sedaj podprlo okoli 300 duhovnikov od skupaj nekaj več kot štiri tisoč, kolikor jih ima celotna Avstrija.

Celibat je verjetno največja tegoba katoliške cerkve. Ideja o vzdržnosti naj bi se rodila v času antike na začetku četrtega stoletja, katoliška cerkev pa jo je kot pogoj za duhovniški poklic prevzela na začetku drugega tisočletja. Duhovnik Valeško , ki se vsak dan srečuje tako z verniki kot svojimi kolegi, ki so celibatu bolj ali manj zvesti, je prepričan, da bo do sprememb slej ko prej prišlo. „Duhovniki so se poročali v prvem tisočletju, potem je prišel celibat in v tretjem tisočletju se bodo spet, samo ne vem ali še v tem stoletju“. Sicer pa cerkev že sedaj dovoljuje izjeme, tako lahko svoj poklic duhovnika še naprej brez ovir opravljajo konvertirani poročeni duhovniki, ki so prestopili bodisi iz evangelistične ali katere katere druge krščanske skupnosti v rimsko katoliško cerkev.

Dvoličnost cerkve seveda ni nekaj novega, ima pa, vsaj v Avstriji nekaj prelomnic, če vzamemo za primer samo zadnjih štirideset let. Tako je sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja zaradi preproste ljubezenske zgodbe duhovnika Hansa Chocholika nastalo društvo „duhovnikov brez urada“. Chocholiku je cerkev leta 1971 celo dovolila cerkveno poroko, vendar brez navzočih, celo brez prič, saj je bil to pogoj za anuliranje celibata. Po poroki je smel postati učitelj verouka, nekaj let pozneje pa je ustanovil društvo, v katerem deluje polovica vseh poročenih duhovnikov v Avstriji, se pravi okoli 600. Tem je uradno sicer prepovedano opravljati cerkvene obrede, če pa so izrecno naprošeni, potem lahko tudi mašujejo, spovedujejo itd. Mnogi so dejavni v domovih za ostarele, kjer sicer vedo „da ima župnik ženo in otroke“, vendar jih to ne moti, saj so veseli, da sploh kdo pride. Število duhovnikov se v Avstriji kontinuirano zmanjšuje, tako jih je bilo v obdobju med letom 1978 do 2007 še 6238, zadje številke pa govorijo samo še o 4478 duhovnikih. Jože Valeško podpira spremembe v cerkvi in zavrača argument, da se število vernikov zmanjšuje samo v Evropi, narašča pa na primer v Afriki ali Braziliji. „To so drugi problemi. Mi smo odgovorni za naše kraje. Nočem, da bi izumrle dvojezične župnije. Moramo se boriti za prihodnost naših ljudi, jezika“. Po njegovem mnenju je ženskam potrebno dati več pravic, ker so „zraven“ od rojstva do smrti, imajo večji socialni čut, so enostavno nepogrešljivi in sestavni del ne samo živlejnja ampak tudi cerkve, zato pravih ovir, da bi ženske smele biti posvečene v duhovniški poklic ne vidi.

Druga prelomnica za sedanjo iniciatico pa je bila razvpita afera Groer v sredini devetdesetih let, ko je ljudi šokirala novica, da je v spolno zlorabljanje mladostnikov vpleten tudi kardinal. Ta je sicer do svoje smrti zanikal vse obtožbe, vendar je bil na svojo željo upokojen, žive priče pa so dokazovale in dokazale nasprotno. Da to ni bila nobena izjema je potrdil škandal v St. Poeltnu leta 2004, ko so v semenišču našli pravi arzenal pornografskih fotografij in filmov, poleg seminaristov pa je bil v neprijetno zadevo vpleten tudi škof Krenn. Seveda gre pri vsej problematiki za dve zadevi, pedofilijo, ki ni nujno povezana s celibatom in pa kršenjem celibata samega.

Helmut Schüller, ki mu grozi izključitev iz cerkve, vztraja pri svojih zahtevah po spremembah, ker se po njegovem mnenju cerkev ne razvija, ampak nazaduje. Razne javnomnenjske raziskave to samo potrjujejo, saj iniciativo podpira več kot 80% vprašanih. Še bolj radikalne zahteve cerkvi pa postavljajo organizatorji ljudskega povpraševanja pod naslovom »odprava cerkvenih privilegijev«. To je po letu 1995, ko je iniciativo »Mi smo cerkev« podpisalo več kot pol milijona Avstrijcev, že druga akcija, ki se ukvarja s cerkveno problematiko. Za razliko od prvega povpraševanja, kjer naj bi zahteve vernikov obravnavala cerkev, bo sedaj, če bo zbranih dovolj podpisov, na potezi država, ki naj bi poskebela za popolno ločitev med cerkvijo in državo, s čimer bi odpravila tako finančne kot pravne privilegije cerkve. Slednje se navezujejo predvsem na zahtevo, da naj bi obtožene spolnih zlorab obravnavala redna sodišča in ne cerkev sama.

Vir: Slovenske novice, Zdenka Varga-Novljan

Opomba: besedilo članka nam je posredoval g. Jože Valeško