Cerkev sredi družbenih premikov

28
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

V prejšnjem prispevku smo pokazali stanje in trende na ravni osebne vernosti. V zadnjih desetletjih je v Sloveniji in večjem delu zahodne civilizacije po eni strani prišlo do upada večine izrazov krščanske vernosti, po drugi pa se v zadnjem času povečuje zanimanja za duhovnost, molitev ipd. Ti premiki so posledica skupnega učinka več dejavnikov med katerimi je treba navesti poudarjanje individualizma, razpad tesnejših skupnostnih vezi (tako širše družinskih kot v lokalnem in župnijskem okolju) in padec zaupanja v vizijo sveta kot je bila značilna za moderno dobo – vse do dejanskega padca velike ideologije komunizma. Predvsem pa ne gre spregledati, da smo prvič v situaciji globalne povezanosti sveta, kjer je Zahod le ena izmed civilizacij.

V istem obdobju se je tudi precej spremenila družbena podoba Slovenske Cerkve kot institucije. Slovenska Cerkev in krščanstvo je ob osamosvojitvi uživala relativno velik ugled, simpatije in zaupanje. Po podatkih različnih raziskav slovenskega javnega mnenja (zlasti SJM/ISSP 1991, 1998) je zaznati upad zaupanja v cerkev in duhovščino že v prvem desetletju samostojne države – res pa je, da se je v istem obdobju podobno zmanjšalo tudi zaupanje v sodišča in sodni sistem, še bolj pa zaupanje v državni zbor – upad zaupanja je značilen za skoraj vse makro institucije. Raziskave tudi kažejo, da je bilo zaupanje v cerkev v Sloveniji precej manjše kot v povprečju vseh držav. Po raziskavi Aufbruch se je med leti 1997 in 2007 bistveno povečal delež ljudi, ki so menili, da je Cerkev v Sloveniji bogata, da je »Cerkev naravna zveza bogatih in močnih« (in ne »naravna zveza revnih in nemočnih«). Ista raziskava leta 2007 tudi kaže, da je Slovenija med srednje in vzhodnoevropskimi pokomunističnimi deželami tista, kje daleč najmanj ljudi meni, da cerkve in verske skupnosti »pobotajo ljudi«, »uveljavljajo moralo«, »spodbujajo ljudi, da pomagajo ljudem v stiski«, »nudijo psihično oporo«, »spodbujajo ljudi k boljši pozornosti do soljudi«. Pri vprašanjih, ali »spodbujajo medčloveške odnose« in »lajšajo socialno stisko«, pa se Sloveniji na dnu pridružita še Litva in Vzhodna Nemčija. Ti podatki kažejo sliko, ob kateri bi se slovenski kristjani, in to v celoti, vse od laikov do vrha hierarhične Cerkve, morali zamisliti. Čeprav mednarodne javnomnenjske raziskave ne morejo vedno pokazati točne primerjave – denimo, v različnih jezikih se »isto« vprašanje ne da zapisati povsem enako –, so podatki tako očitni, da jim je treba dokaj zaupati. Zakaj je prišlo do takega odnosa do Cerkve?

Nekaj tega pojasnijo notranji razlogi, ki so znani. Menimo pa, da veliko povedo tudi razlogi, ki segajo v širši civilizacijski in cerkveni okvir.
Čeprav je 2. Vatikanski koncil Cerkev v že nekako odprl novim okoliščinam življenja, pa so bila zadnja desetletja za Cerkev tudi zelo boleča. A najprej je treba reči, da se je v krščanstvu razvila izjemna ustvarjalnost in so se v veliko področjih zgodile paradigmatski premiki, ki dajejo izjemno veliko upanja in veselja. Veliko je dosežkov, ki kažejo znamenja prenove krščanstva pa tudi nove kulture življenja, civilizacije ljubezni.
Poseben močan pečat novim izrazom krščanstva daje sedanji papež Frančišek. S svojim načinom dela je uspel presenetiti mnoge in doseči, da so krščanstvu prisluhnili mnogi, ki so bili prej zelo zadržani. Predvsem pa je močno razgibal samo rimskokatoliško Cerkev. A če je na eni strani lahko vidimo mnoga znamenja novega krščanstva, pa se je treba zavedati vse teže stranpoti znotraj krščanskih skupnosti. Papež Benedikt je pred odstopom pogumno opozoril na zlo znotraj Cerkve, ki je na nekaterih področjih doseglo izjemno moč. Omenimo samo pedofilijo, finančne malverzacije, razprtije med visokim klerom. Na veliko drugih skušnjav je opozoril ob zaključku letošnje sinode papež Frančišek (Vatican Radio 2014). Navedel ni le nevarnosti pretiranih izrazov konzervativnosti in liberalnosti, ki ne dovolijo, »da nas Bog preseneti« ali da »bi rano najprej zdravili« in šele potem obvezali. Opozoril je tudi na skušnjavo, da bi kamne želeli spremenili v kruh – ali pa kruh v kamne, ki bi jih »zalučali v grešnike, uboge in bolne«. In »da bi stopili s križa in ugajali ljudem ter tako ne ostali tam in izpolnili Očetove volje«. Te in druge skušnjave pa nas »ne smejo ustrašiti, zbegati /vznemiriti ali celo vzeti poguma,« saj je bil skušan tudi Jezus in »njegovi učenci ne smejo pričakovati, da bi z njimi ravnali bolje«.

Menimo, da kulture, kot jo sedaj živimo v Evropi in Sloveniji, ter slovenske situacije Cerkve kot institucije ne moremo razumeti brez še enega vidika razvoja sodobnih družb.

Glede vloge religij se je v namreč zadnjih desetletjih zgodil presenetljiv premik. Vse od obdobja po 2. svetovni vojni je veliko dejstev kazalo, da bo prihodnost Evrope in vsega sveta vse bolj sekularna. A sredi devetdesetih let so sociologi, med prvimi Peter Berger v knjigi Desekularizacija sveta, opazili, da to ne drži. Berger je na podlagi analize soavtorjev iz različnih delov sveta pokazal, da sekularizacija v večjem delu sveta ne uspeva. Pravzaprav se širi desekularizacija; danes je razvidno, da religija pridobiva družbeno veljavo in moč ne le v islamskem svetu, ampak tudi v deželah hinduizma in budizma; celo na Kitajskem prihaja do okrepitve konfucianizma. Študija Bergerja in sodelavcev je pokazala, kar danes sprejemajo mnogi: Evropa je bolj izjema kot pravilo glede religijskega razvoja sveta. V Evropi, z izjemo nekaj dežel, se sekularizacija krepi. Posebej pa je zanimiva druga izjema desekularizacijske teze: »Obstaja mednarodna subkultura, ki ji pripadajo ljudje z visoko izobrazbo zahodnega tipa, zlasti v humanističnih in družbenih vedah, ki so resnično sekularizirani. Ta subkultura je poglavitna nosilka progresističnih, razsvetljenskih prepričanj in vrednot. Njeni pripadniki so razmeroma maloštevilni, a zelo vplivni. Oni namreč nadzorujejo institucije, ki nas oskrbujejo z ‘uradnimi’ definicijami stvarnosti: zlasti izobraževalni sistem, sredstva množičnega obveščanja in vrhove pravnega sistema. Ti ljudje so si presenetljivo podobni po vsem svetu – to velja danes in že kar nekaj časa.« (Berger 1999: 10).

Kot smo zgoraj pokazali, je večino sprememb v slovenskem krščanstvu starejšega datuma kot je mariborska finančna afera. Ta afera in velika nemoč, da bi prestopili mnoge polarizacije v Sloveniji – med njimi je najbolj pereč odnos do polpretekle zgodovine, do medvojnega in povojnega obdobja, le dodatno prispevajo k splošnim trendom večine evropskih držav. Papež Frančišek je glede Evrope večkrat izrazil veliko skrb. Pred kratkim je evropskim parlamentarcem – in prek njih vsem nam – rekel, da Evropa potrebuje dušo. Mislim, da nekaj podobnega potrebuje tudi Slovenija kot del Evrope. Zelo zanimivo, da je v odzivu takoj po govoru papeža predsednik Evropskega parlamenta Martin Schulz papežu zahvalil v treh točkah: najprej, da je papež govoril iz srca; potem, da jih je močno opogumil in dal mnoge naloge, ter končno: »Vi ste oseba, ki daje orientacijo v času brez orientacije « (lasten prevod iz nemščine po neposrednem poslušanju).

Ali bo slovenska Cerkev in krščanstvo našlo odgovore na mnoge pereče izzive, ali si bo nazaj pridobila zaupanje, ki se je od osamosvojitve zelo zmanjšalo, je odprto vprašanje. Precej je odvisno od delovanja novega nadškofa in njegovih sodelavcev. Nekatere stvari je treba korenito spremeniti. Prihodnost krščanstva pa je hkrati zelo odvisna tudi od vsakega izmed nas, predvsem če bomo znali skupaj iskati in delovati. Mati Tereza je ob neki priliki dejala: ni pomembno kako velike reči delamo, pomembno je, da to, kar delamo, delamo z veliko ljubeznijo. In večinoma življenje sestavljajo male vsakdanje reči – če jih bomo delali z veliko ljubeznijo, se bo krščanstvo v Sloveniji poživilo. Za to, da bi nas na taki poti življenja spremljal pogum, pa naj spomnim, da ima slovensko krščanstvo dve v svetovnem merilu veliki osebi, ki sta nosilca ustvarjalnega odgovora na izzive sodobnega časa. Mislim, da lahko rečemo, da p. Pedro Opeka in p. Marko I. Rupnik svoj ustvarjalni navdih in moč za vse napore dela črpata iz življenja v močni veri, iz virov, ki koreninijo v najintimnejši pripadnosti Cerkvi. Konkretno delo je sicer zelo različno: p. Opeka je poklican v življenje med ubogimi in zavrženimi, na rob družbe odrinjenimi ljudmi, p. Rupnik sodobni družbi odpira neizmerno lepoto simbola, nove izraze pristne liturgične umetnosti in duhovnega soočenju s sodobno kulturo. Oba pa kažeta, da ljubezen ustvari lepoto medsebojnih odnosov in tudi snovi. Nov svet je možen. Če bomo kristjani sledili istemu navdihu, ki ga daje Sveti Duh, ter to živeli na način velike noči – vključujoč križ, vstajenje in binkošti – bo tudi v slovenskem krščanstvu več veselja in radosti.

Pripis uredništva: besedilo je bilo najprej objavljeno v prilogi Družine Slovenski čas.

_____________________________

Uporabljena literatura in viri:

Berger, Peter L. 1999. “The Desecularisation of the World: A Global Overview”, v P. L. Berger (ur.) The Desecularisation of the World : Resurgent Religion and World Politics, str. 1-14. Washington, Grand Rapids: Eerdsman Publishing Co. Slovenski prevod Tretji dan. Let. 32, št. 4/5 (apr./maj 2003), str. 104-113.
Vatican Radio. 2014. Pope Francis speech at the conclusion of the Synod. [18.10.2014] http://en.radiovaticana.va/news/2014/10/18/pope_francis_speech_at_the_conclusion_of_the_synod/1108944. (Dostop 20.10.2014)
Podatki navedenih raziskav SJM (Slovensko javno mnenje) so javno dostopni prek Arhiva družboslovnih podatkov (http://nesstar2.adp.fdv.uni-lj.si/webview/ ), Aufbruch pa prek spletne strani voditelja Paula M. Zulehnerja, http://www.zulehner.org/site/forschung/osteuropa .

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


28 KOMENTARJI

  1. Točno. Slovensko pristno krščansko dušo, ki je odsev prelepe slovenske narave in božanski duhovnih vrednot, je potrebno znova najti in na njej graditi prihodnost.

  2. … in stvarstvenih, božanskih vrednot, je potrebno najti in na njej graditi prihodnost.

    Slovensko krščansko dušo, ki jo v duhovni rasti, ne omejujejo nepotrebni kalupi.

  3. Cerkev v Sloveniji na žalost ni kvas družbe in generator družbenih premikov, kvečjemu caplja skupaj z izgubljeno in praznoverno (socialistično) družbo nazaj proti Egiptu, kjer so bili polni lonci mesa.

  4. Prispevek je resen, poglobljen in verodostojen. pozoril bi pa na možni razkorak med tem, kar ljudje mislijo o Cerkvi in tem, kakšna je Cerkev v resnici. In mnogo bolj bi nas katoličane moralo zanimati in skrbeti to drugo.

    Žal je velik interes in ogromna propaganda še iz komunističnih časov, pa pojačano vse od pomladi 1990 spet ( glej tedanje začetke gonje v Mladini), da slovenski ljudje o Cerkvi mislijo vse najslabše. Da se jo čimbolj onemogoči, če ne zlomi. In večina ljudi, slovencev pa sploh, je sledilcev splošnega mnenja, noče konflikta s tistim, kar jim večinsko servirajo. Žal je tako. V Sloveniji. V državah okoli Slovenije te gonje skoraj ne zaznam.

  5. Zdi se mi,da t.i.ugled Cerkve tudi v Sloveniji načrtno spodkopavajo predvsem potomci njenih že predvojnih nasprotnikov ter t.i.progresisti in sicer predvsem zato,ker Slovenska Cerkev ni dovolila,da bi tisti,ki so ji ob povojni nacionalizaciji pokradli premoženje,le-tega tudi v celoti neupravičeno obdržali še po denacionalzaciji,,,ampak je premoženje ali odškodnino zanj v skladu z zakonom zahtevala nazaj tako kot drugi upravičenci.V veliki meri je njenim nasprotnikom to uspelo preprečiti ali spodkopati,a jim to ni dovolj.O morali in pravičnosti pa imajo prav tako največ povedati namišljeni pravičneži.

    • Baubau
      kristus bi se v grobu obračal če bi vedel kaj so potomci apostolov napravili iz cerkve.
      Imam pa eno vprašanje zate:
      na kakšen način je cerkev pridobila to ogromno bogastvo
      Veš To je tako PRIDIGAJO VODO A PIJEJO VINO.
      malo razmisli pa prosim odgovore.
      Da ne bo pomote sem krščen birman cerkveno poročen, in tudi moji otroci gredo po isti poti.

      • Poglej, poglej, medenega farizejčka.
        Zakon o denacionalizaciji je imel nalogo vzpostaviti čimbolj verodostojna stanje kakršno je bilo, pred nastankom nacionalizacije. Torej vračanje v naravi kjer je bilo mogoče, drugače pa odškodnine.
        Brez nacionalizacije ne bi bilo posledične denacionalizacije.
        In kaj naj bi pri tem imelo vprašanje kako je kdo prišel do premoženja pred nastopom nacionalizacije?
        In kaj naj bi bilo pri tem pomembno, če je bil nek medeni farizejček krščen, cerkveno poročen?
        Slovenska cerkev je prepolna medenih hinavcev.

        • To da sem kristjan,dane bom dobival take dasem partijski kder kot nekateri v slovenski politiki.
          Kakšno zvezo ima izvor premoženja cerkve.
          To je to kar si ne upate priznat skrajni katolibani. to veliko bogastvo je bilo naropano DOBESEDNO NAROPANO.po celem svetu.
          recimo eni od večjih roparjev so bili križarji.
          neda se mi razpravljat z takimi ki me brez veze obtožujejo. malo si preberi zgodovino, pa ne tisto ki jo je pisal rim
          lep pozdrav
          Joško iz Prekmurja

  6. Svete maše, zlasti pa lepe nedelje, bi morale biti pravi krajevni dušni dan, ki te napolni s pozitivno duhovno močjo, veseljem do življenja, pozitivnega druženja z ljudmi, bioglasbe, ki je v harmoniji s slovenskim okoljem, slovensko dušo….

  7. Če sem sam kdaj preveč kritičen in me zato nihče noče slišati, si želim, da bi vsaj ta članek prebral kateri od naših pastirjev in škofov.

  8. …v Sloveniji imamo Hudo Jamo..nekaj kar ne najdemo v in po Evropi po ww2, nikjer …

    ..tisti, ki so avtorji in izvajalci Hude Jame so za mnoge še vedno vzor, idela in heroji in v tem okolju deluje tudi Cerkev na Slovenskem..

    ..zato je njena situcija in dejanskost, najbolj specifična in je v najbolj veri in katolištvu sovražnem okolju v Evropi..

    • Bernardo ne klamfaj brez veze ,kaj imajo skupnega vera in poboji qvizlingov po drugi vojni. angleži bi to lahko preprečili, saj so ti ljudje bili prepričani da potujejo proti zahodu, znašli so se pa v jugi.

      • Kaj imajo skupnega vera in poboji? No, poboji t.i. kvizlingov so ena izmed osnovnih zapovedi komunistične vere. Pred njo je še ena: če “kvizlingov” ni, jih moramo ustvariti. Med “kvizlinge” pa (brez “ustvarjanja”) spadajo “duhovni, kulaki, intelektualci …”, ki nasprotujejo komunistični veri. Tiste pobite ženice, dekleta, otroci, invalidi, ranjenci, starci … so pa tudi nebodigatreba “notranji sovražnik”??

      • Saj tudi so. Že 4. junija so preklicali izročanje partizanom.
        Angležem so bili prevarani. Ko so pa izvedeli za tajne likvidacije pa so takoj ustavili vse izročitve.
        Tako kot je Mladić v Srebrenici dosegel, da so Nizozemci predali mesto.

      • Zanimivo, a tudi mladoletni otroci in ženske so bili kvizlingi?
        Ste že na spisku kvizlingov, medeni farizejček.

    • Pred komunistično revolucijo je bilo v Sloveniji 90% prebivalcev katoličanov.

      Komunistična revolucija je bila avtohtona, kar so sejali komunisti zdresirani v Sovjetiji na Džerzinski šoli, se je še preveč odlično prijelo – čeprav so bili ljudje od intelektualcev in klerikov dobro oveščeni kaj se je 25 let dogajalo v SZ.

      Da je Slovenija avtohtono komunistična in socialistična se kaže tudi v tem, da večina prebivalstva še danes podpira komunističnega Fritzla, čeprav je revščina vedno večja in gospodarstvo že 8 let hira. Ukrepov pa ni.

  9. Dober članek, pohvale avtorju.
    Hja zadeva je resna.
    Sam sem zelo kritičen do klera in njegove boječnosti in površinske prilagodljivosti človeškim muham. Sicer je res, da od duhovnikov ne moramo pričakovati da bodo lastnoročno popravili situacijo na terenu in bo kar naenkrat vse tipi-topi, me pa moti, ker so se zavlekli v svoje zakristije, ker nimajo več duhovne moči, da bi jasno pokazali na greh v današnjem svetu, ne znajo povzdigniti glasu. Bolj se bojijo, da bi se zamerili Ranki Ivelja ali Dejanu Karbi, kot pa da bi pogumno pričevali za Resnico.

    V zadnjem Reporterju je intervju z duhovnikom Andrejem M. Pozničem. Načeloma v redu intervju, kot eden redkih duhovnikov izpostavi ene ključne zadeve – problem vzgoje in zavračanja vrednot s strani mladih, problem da je pri nas malo prakticirajoči, vernih katolikov. Ampak zelo me je zmotilo, ko intervjuvanec reče: “V Sloveniji imamo skoraj 2.000 cerkva. Odločiti se bomo morali, koliko jih bomo še lahko ohranili. ko občestvo jih toliko ne potrebujemo. Katere bomo prepustili propadu?”
    Torej, duhovnik že vnaprej zavzame defetistično držo – Cerkev mora v umik. Duhovnikov bo manj – to je neizbežno. Zaživimo drugače, nič ne moremo narediti.

    Sveti Janez Marija Vianej je takrat razmišljal drugače in se v post-revolucijski Franciji povsem razdal, da je zopet obudil vero. Zakaj ne začnemo z delom na terenu – iskreno govorjenje o duhovniškem ali redovniškem poklicu, pripoved kakšna velika a častna žrtev je to. Pogovor o pomenu resne krščanske vzgoje itd.

    Če gre za to, kot piše članek, da imamo na svetu maloštevilno samooblikovano elito, ki vsem vsiljuje svoja prepričanja, potem se je temu potrebno upreti z delom na terenu. Delu z družinami, preučevanju Svetega Pisma, spremembi poučevanja na TEOF, če tamkajšnji program duhovno ne zajame globine krize v kateri smo. Zakaj je mimo Cerkve šlo čisto neopaženo spreminjanje odnosa do družine v sodobnem svetu in so na to morali opozoriti laiki s svojo organizacijo Iskreni.net?!?!? Nikoli nisem slišal pridige na temo družine, razmer in odnosa v družbi za družino, pozicijo Cerkve in njen pomen. Samo ‘lapanje’ o tem kako je vse ljubezen, kako smo usmiljeni do vseh, kako bodo vsi drugi ob nas začutili naše navdušenje za Boga, kako je lepo. Neke vrste flower-power hipijevski seminar.

    Torej potrebno bo resno, predano, dolgoletno delo. Papež Frančišek je sicer v redu, v mnogih zadevah ga podpiram, a moti me pisanje naših katoliških medijev o tem, kako so vsi navdušeni nad papežem. Češ: poglejte kako so vsi navdušeni, papež kar sam od sebe riše lepo sliko Cerkve, nam ni potrebno nič spremeniti, pri nas sploh ni krize. In takšen površinski odnos ima Družina – prvi katoliški tednik v državi!!! Na doodkih Cerkve na Slovenskem pa (z izjemo odlične Stične) malo mladih. Odpad od birme je še vedno velik problem, pa to kot da ne obstaja!!!

    Upam, da so takšni iskreni in neposredni členki resen začetek spoprijemanja s situacijo. Upam, da bo mogoče to nakazano tudi na kakšnih okroglih mizah, Forumu za dialog med vero in kulturo, itd. in da se bo o tem več pisalo in iskreno govorilo. Kot katolik ki prispevam k življenju Cerkve na Slovenskem, tako da jo po svojih močeh podpiram tudi finančno, si takšen resen odnos s strani posvečenih tudi zaslužim. Naj se zavejo svoje odgovornosti.

Comments are closed.