Cerkev pod vprašajem

4

cerkev zdravnikV ozadju božične kolumne Cenzura za božič, ki je najbrž koga presenetila, gre razbrati dvojni obraz Cerkve, ki ga ta onstransko-tostranska tvorba nosi skozi zgodovino. Šlo je za kritični pogled na krščanstvo kot (družbeno-politični) sistem idej, ko se te plasirajo med bogoslužnimi obredi, ki so namenjeni evharističnim svetim skrivnostim. V takih primerih bi Jezus najbrž zapovedal podobno kot nekoč v kafarnaumski shodnici: »Obmolkni in pojdi iz njega«* (Mr 1,25).

Najprej velja reči, da je po Kristusu in veri božanska in človeška narava Cerkve nespremenljiva zgodovinska danost in da je družbena vloga cerkve v svetu pomembna. Delovanja Cerkve tako ne pogojujem oz. omejujem na zasebnost, vendar pogojujem bogoslužje z intimo, mirom in mistiko. Cerkev kot pisano občestvo posvečenih in vernikov je svojski hierarhični svet, ki živi v prepletu Duha, skupnosti in pričevanja, kar ji daje čistost, pripadnost in materinsko podobo – zakonitost, ki je trdna in nikoli vprašljiva. Je pa človek s svojim delovanjem in zavestjo pod lastnim vprašajem, v kaj verjame in kaj dela.

Iz uvodnih besed se ponuja misel o eni, a dvotirni Cerkvi. Edinost cerkve izhaja iz Kristusa, ki je brez »sovražnika«, Sveti Duh pa zagotavlja vsem ljudem na zemlji energijo enotnosti, tj. miru, ljubezni, intuicije in odgovornosti. Vprašanje zla in prekletstva predstavlja ti. »notranjega sovražnika«, ki se ga osvobaja tako občestvo cerkve kot vsak posameznik. Pri tem ne gre za neke abstrakcije, saj je po Kristusovem utelešenju Cerkev zelo tuzemska, največ kar spominja na Bog, pa pa je človeško telo samo. Evharistija in človeško telo sta največji vrednoti in svetinji krščanske vere, v kateri lahko verjamemo ali pa ju zlorabljamo za različne namene.

Nadaljevanje misli o dvotirnosti je povezana s položajem cerkve, katere zgodovina je polna kompleksnosti in podrobnosti, s primesjo razburljivosti in miline. Na najvišji ravni se blešči fenomen Svetega sedeža, ki hkrati predstavlja vrh Katoliške cerkve (cerkvena država) in Vatikan (posvetna država). Cerkev ostaja svojska država oz. duhovno-ozemeljski sistem škofij, ki so v boju z nečistim duhom. Primer cerkvenih podjetij, ki so rekordno omadeževala slovensko bančno luknjo s slabimi posojili, je odraz preklete Cerkve, (samo)obglavljenje dveh slovenskih nadškofij pa sega do politike Svetega sedeža, ki je za nekatere dežurni krivec za »brezvladje«. Na drugi strani primer simpatičnega ‘tvitanja’ papeža Frančiška pomeni nekomu darilo, nekomu moderno utrjevanje vere, spet nekomu liberalno propagando s pretvezo. Vsak medij in posameznik lahko iz teh zgodb naredi svojo različico.

Kakorkoli obrnem, je Cerkev kot del družbe prepletena s svetom idej, ki sicer oblikujejo družbeno zavest in napotke za družbeno delovanje. Krščansko občestvo je ustvarilo krščansko ideologijo (družbeno-politični nauk), s katero je postalo prav poseben družbeni akter. Cerkev je s svojimi najrazličnejšimi vlogami (od diplomacije do dobrodelnosti), ki so (predvsem) tuzemskega značaja, vedno pod vprašajem. Pri uresničevanju idej in družbenem delovanju je legitimnost vsake institucije vedno ne preizkusu zaradi družbenih norm in pričakovanj. V svetu konkurenčnih idej in družbenih interakcij je občestvo in vsak vernik pred odločitvijo, koliko, kako in kje se bo zaposloval z idejnim krščanstvom. Nikakor ne gre marginalizirati ali zrelativizirati družbenih problemov in tveganj, vendar je stik z Bogom nad-političen in nad-socialen, saj so ta področja prepuščena človeku samemu. Kristus namreč ni prišel s političnim programom ali kot kakšen guru, niti ni rekonstruiral socialnega reda, ampak je spraševal: »Kaj pravijo množice, kdo sem?« (Lk 9,18).

Tako lahko zaključim, da v cerkvenem občestvu in v družbi nasploh osebnost predpostavlja skupnost in ne obratno, zato bi se naj oznanjevanje vere in bogoslužje očiščevalo idejnega balasta ter »učenih duhov« modernih farizejev in pismoukov**. Ko človek odmisli politične in druge ideje ter se vpraša, »kdo sem« in »kako mi je« ter prosi Boga, »ti mi povej«, si ustvarja prostor sakralnosti in si širi lastna obzorja, s katerimi vstopa v svet. Versko življenje ob tem vsekakor ostaja odločitev, ne glede na to, kdo in kaj pridiga v kakšni vaški cerkvi ali na trgu Svetega Petra v Rimu. Polne cerkve in cerkveni trgi ter zmaga kakšne »krščanske« stranke pač ne bodo nikoli zasedli mesta evharistije, ki ni nikoli pod vprašajem.

_______________

*Nečisti duh.
**Farizeji in pismouki so v judovskem času strogo razlagali pravila svetih spisov in se po njih trdosrčno ravnali, v modernem jeziku pa bi za njih lahko rekli, da niso zmogli sočutja in odprtega odnosa z bližnjimi, kar je poosebljal njihov nasprotnik Jezus.

 


4 KOMENTARJI

  1. Odličen članek!

    Vsekakor je ljubezen do Boga in soljudi izhodišče, merilo in cilj verovanja in življenja. Tudi pri evharistiji.

  2. ……Cerkev ostaja svojska država oz. duhovno-ozemeljski sistem škofij, ki so v boju z nečistim duhom. Primer cerkvenih podjetij, ki so rekordno omadeževala slovensko bančno luknjo s slabimi posojili, je odraz preklete Cerkve….

    To je malce diši po kolektivni krivdi vseh cerkvenih ovac..
    Pustite nečistega duha pri miru(podobne probleme ima tudi škof Glavan..)Vzrok vseh anomalij v cerkvenem poslovanju je zgolj človeška požrešnost. Tu ni razlike med tistimi ki so verni ali neverni. Odgovornost se pokaže z priimki in imeni. Ne pa na splošno… Tisti, ki je imel nadzor na vsem je odgovoren za to kar se je zgodilo. Ordinarij je glavni in odgovorni v škofiji in nehajte govoriti o prekleti Cerkvi kot instituciji…
    To je samo mešanje megle.. Ključni problem slovenske Cerkve in nekaterih teologov je, da še sedaj vztrajno branijo odgovorne za finančni kolaps škofije. Po svetopisemsko je so naredili hlev iz cerkve… Vsak kmet pa ve da mora “štalo” počistiti drugače se nabere preveč “dreka”…

Comments are closed.