Cerkev in politika – tisočič …

9
Stranski (križev) oltar na Frankolovem: tabernakelj. Foto: B.C.
Stranski (križev) oltar na Frankolovem: tabernakelj.
Foto: B.C.

Dvignjenih ščitov pred levico

Levica s svojo agresijo na katoliški prostor skupnosti verujočih dela nemalo škode, a vzbuja tudi odpor, samozavest, ponos. Če te danes Borba 1, Borba 2 in Borba 3 (Delo, Dnevnik in Večer)* kot katoličana devljejo v nič in ti pripisujejo fašizem, katolibanstvo, krivdo za socialne bolezni ter krivdo za ptičje iztrebke na avtomobilih, ti ni prijetno. Kriva obdolžitev in ponižanje bolita. Po drugi strani pa ravno zaradi takšnega in tolikšnega na svoji koži občutenega režimskega biča veš, da si na pravi poti. Novozavezna prerokba, ki nikoli ne mine, pravi: „Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!“ Če bi te zdajšnji slovenski mnenjski režim hvalil, bi še bil prepričan, da nisi lažni prerok?

Draga ateistična levica, morda še največ narediš za nas, ko nas tepeš. Hvala ti za ta trud in za skrb, da katoliški duh ne usahne v coni udobja!

Spuščenih ščitov pred desnico

Ampak za prihodnost slovenskega katolištva je lahko politična desnica enako škodljiva kot politična levica, v kolikor pač katoličani v njeni bližini brezskrbno izklopimo alarmne naprave in spustimo dvižni most.

Še več: nekateri med nami so smrtno prepričani, da je politična desnica katoliška in katolištvo politično desno. Drugi gredo korak naprej: prepričani so smrtno, se pravi dogmatično, da je za katoličana greh ne biti politično na desni. To še ni vse: tisti katoličan, ki ne stoji v strnjenem ešalonu in, glej ga zlomka, ga celo sumimo, da koketira s kom z one strani, je slab katoličan. Na spletu najdete lep nabor etimološko zanimivih pojmov in sintagem, ki označujejo takega katoličana: izdajalec, rdeči podtaknjenec, grmičevec, katokomunist, prodani far, kocbekovec, udbovski nameščenec, kolovodja modernistov, …. (Ni se mi dalo brskati po črevasto dolgih komentarjih pod članki pa sem uporabil nekaj označb, ki so jih anonimni bratje v Kristusu v zadnjih letih v spletnih komentarjih namenili moji malenkosti, sicer staremu volivcu SDS, ko sem kdaj v kakšnem svojem zapisu podvomil v „pravo stvar“ oz. v mesijansko dimenzijo človeka, ki ga vsi poznate in katerega žena je zdravnica.)

Ko si politično poskuša podrediti eklezialno

Ni problem idejna sorodnost nekaterih političnih strank in Cerkve. Taka sorodnost je dobrodošla. Tudi ni problem, če Cerkev kdaj nakaže, katera stranka ji je po krščanskih etičnih merilih in družbenem nauku bližja. Na tem mestu bi celo predlagal, da bi se kdaj kak organ pri SŠK, denimo Komisija za pravičnost in mir, oglasil z (pol)uradno (a nezavezujočo) oceno strankarskih programov jasno in glasno imenovavši stranke – pa naj „cerkvena učiteljica“ Ranka Ivelja še tako zavija z očmi. Bolje jasno povedana beseda nad pultom kot šepetajoča hipnoza volivca pod pultom.

Problem je, ko politično poškoduje eklezialno. Ko politika v cerkveno občestvo vnese svoje kriterije razločevanja, kdo je in kdo ni na pravi poti. Naj ponazorim s svežim primerom dveh duhovniških imen. Revija Reporter, 23. marec 2015: pišoči duhovnik Janez Turinek na strani 55, s strani Boštjana M. Turka komentirani duhovnik Milan Knep na strani 35. Turinekovim antikomunističnim erupcijam je dana cela Reporterjeva plahta, Knepovi dialogi z zakoncema Hribar so hudo okrcani. Turinek lahko zapiše, kar se mu zljubi, za Knepa je med vrsticami sugerirano, da ni primeren za odgovornega za katehezo v ljubljanski nadškofiji. Uredniško sporočilo revije je moč dešifrirati takole: militantni duhovniki (t,j, katoličani) à la Janez Turinek so okej, mostograditeljski duhovniki (t.j. katoličani) à la Milan Knep niso okej!

V času Udbe se je temu reklo diferenciacija klera (prim. isti Reporter, str. 19). Cilj diferenciacije? Nič drugega kot nadzor politike nad religijo.

Največja nevarnost je ohromelost za evangelizacijo

A druga nevarnost je hujša od prve. Lahko se zgodi, da bodo pred določeno politiko povsem spuščeni ščiti ter ozka politična opredeljenost in strast katoličanov zmanjšali njih svobodo za evangelizacijo. Lahko se zgodi, da slovenska Cerkev za daljše obdobje v širšem prostoru ne bo mogla sproščeno spregovoriti o Jezusu iz Nazareta, ker bo s strani večine prebivalstva zaznavana kot zainteresirana politična sila.

Da bi do take redukcije prišlo (če že ne prihaja), se za povrh na vse kriplje in pretege trudijo tri Borbe in novokomunistična levica, ki se na svojo ne-vem-katero-že fazo odreševanja slovenskega delavskega razreda, kot je videti, ne zna pripravljati drugače kot skozi vnovični spopad s krščanstvom. Jasno je, da takega projekta ne more voditi metropolitanski levičar, ki ne loči ministranta od goloba na strehi, pač pa nekdo, ki je vdihaval katoliški zrak vsaj tako, kot ga vdihavajo v Železnikih.

Taka redukcija katolištva se ne sme zgoditi! Ne zaradi Borb in levice, temveč zaradi resnice o Jezusu iz Nazareta. Kolikor poznam novo nadškofovsko zasedbo Zore-Cvikl, sem miren. Dela z razločevanjem duhov pa kranjsko-štajerski dvojec ne bo imel malo.

* Borba oz. Ƃopƃa – to je bil tisti dnevni časopis, na katerega enega in edinega smo bile v osemdesetih naročene vse enote v kasarni JLA v Zaječarju. Borba je začela izhajati v Zagrebu l. 1922 kot „teoretski časopis“ KPJ, po vojni je nekaj časa bila med vodilnimi dnevniki v SFRJ, nato je životarila na račun predplačnikov v državnih ustanovah in kasarnah. Zamrla je z razpadom Jugoslavije.

Pripis uredništva: Branko Cestnik je teolog, filozof, pater klaretinec, skavt in bloger. Sodeluje pri pastoralni refleksiji Cerkve na Slovenskem.

9 KOMENTARJI

  1. Je ta “nekdo, ki je vdihaval katoliški zrak vsaj tako, kot ga vdihavajo v Železnikih” že kakšna konkretna oseba?

  2. Katoličan je politično politično opredeljen, toda ta opredelitev je sekundarna. Primarno za katoličana je zagovarjanje življenja od spočetja,do naravne smrti, opredelitev do resnice, do pravičnosti, poštenosti, solidarnosti, do družine. Tako je normalno, da se najde v političnih programih, ki so kompatibilne z temi vrednotami. Nobena politična stranka ne more v polnosti zadovoljiti kristjana, so pa določene politične opcije , ki so popolnoma nekompatibilne s krščanskim videnjem življenja.

    Največja nevarnost za ohromitev evangelizacije ni na strani simpatiziranja s politiko, temveč v tem , da opusti svoje krščansko poslanstvo, ki ima svoj temelj v “Lačen sem bil in ste mi dali jesti,..”, ko ne brani življenja in ko ne služi.

  3. Kot dober znanec v kolumni omenjenega “pišočega duhovnika Janeza Turineka ” se mi ponuja ta primerjava:
    Slika nasmejanega Turineka s kitaro v Reporterju (ni verski časopis) nad “celo plahto” včasih in slika Dominika Savija, ki zre v odprto nebo nad kolumnami g. Cestnika v Družini (verski časopis).

    G. Turinek je bil s strani gejev po svojem prvem poslanstvu v tujini po enem mesecu nagnan nazaj v Slovenijo. G. Cestnik je bil pet let v Italiji, leto v Španiji (to vem iz njegovih predavanj na Youtubu)

    Turinek protestnik za osvoboditev JJ iz zapora,protikomunist, velik zagovornik razčiščevanja polpretekle zgodovine- Cestnik volilec SDS-a a sramočen in blaten na omrežjih s strani pristašev moža od zdravnice.

    Turinek provocira, je nesramen na facebooku a kot župnik karizmatičen duhovnik in dober gospodar v svoji fari.Cestnik cenjen filozof , šolan, veliko znanja predavanja poučna a mu manjka karizme v svojem poizkušanju biti všečen.

    Turinek večkrat v navzkrižju z željami predstojnikov (militantni duhovnik po mnenju v kolumni), Cestnik kaže, da kar dobro vozi med cerkveno hirarhijo (je miren glede novih škofov ” uf” in mostograditelj )….

    Kateri ravna prav ve Bog, kateremu je lažje vem, da sta oba samoljubna nekajkrat preveč za duhovnika sem tudi prepričan.Verjetno bi se zdela Cestniku glede na ton v kolumni tudi ta primerjava s Turinekom mešanje ananasa in domačih tepk.

    Pa, po njih delih jih boste spoznali. Evangelizacija za vsako ceno pa …

  4. osnovni problem slokc je v tem, da so odgovorni v preteklosti raje uporabljali indoktrinacijo kot vzgojo za širjenje evangelija. lažje je strašiti z moraliziranjem, kot učiti razmišljati z lastno glavo. lažje je pač voditi ljudi, ki ne znajo razmišljati z lastno glavo.
    to levica odlično obvlada in z moraliziranjem tudi sama neverjetno dobro manipulira z Božjim ljustvom. to je nemočno ker nima razvitega edinega obrambnega mehanizma – razmišljanja z lastno glavo. odločitev za indoktrinacijo se odgovornim v slokc vrača kot bumerang….

  5. Včeraj sem na stojnici pred UE delala kot prostovoljka. Drug prostovoljec me je vprašal pri kateri stranki sem. Ko sem rekla da me politika ne zanima, me je vprašal :" Kaj pa potem delaš tukaj?"

  6. Branko, hvala! Katarzično.
    Zdi pa se mi pomemben razmislek, ki iz zapisanega izhaja: na kakšen način Katoliška cerkev vstopa na politično – ideološko prizorišče. Sodobni "kralji na Betajnovi" imajo politične barve samo na fasadi, v ozadju pa so predvsem barve denarja.

    • Bo potrebna res katarza preden bomo kamenjali. RKC (tudi redvniške skupnosti) ni daltonistična pri denarju.

  7. Čestitke za odličen članek!

    Hja začet bo treba zopet pri dnu.

    Strinjam se predvsem z uporabnikom ‘dendro’:
    Versko vzgojo bo potrebno zastaviti bolj resno. Seveda ne strašiti ljudi, ampak preprosto samo z neko inkulturalizacijo Božiča in Velike noči – šunka katoliki – ne bo šlo. In pri tem bo potrebno bolj izobraziti laike – duhovniki ne bodo mogli sami tega predstaviti na verouku in pri duhovnih vajah. Navsezadnje v svoji mlačnosti na koncu priperljejo do tega, da jih noben vernik ne jemlje resno.

    Skrbi me bolj, ker si ogromno ljudi v Cerkvi zatiska oči pred tem in o tem noče govoriti.

    Še enkrat: pohvala Branku Cestniku!

Comments are closed.