Cerkev in karizme

4
392

V celotni zgodovini Cerkve, vsedo današnjih dni, je bil odnos med cerkveno hierarhijo in karizmatičnimi elementi v Cerkvi vedno dramatičen. Problematičen je bil tudi odnos škofje – teologi, kar pa nas v tem zapisu ne zanima. Po mnenju znamenitega patristaTertulijana (160–225) predstavljata jedro vseh medsebojnih nestrpnosti na tem področju dve ekstremni stališči: Problem pretiranega poudarjanja organizacijskih strukturpred vsem na ravni krajevnih škofij inpretirano poudarjanje karizmatičnega elementa v Cerkvi. Obe prepričanji sta relativni; škofje ne razumejo bistva poslanstva Cerkve, ki je v tem, da v svoji vidni obliki predstavlja nevidno dogajanje odrešenja med Bogom in človekom. Karizmatiki pa bi se morali zavedati nevarnosti ekstremnega karizmatičnega gibanja in živeti bolj v duhu pokorščine pokoncilske Cerkve.

Tako eni kot drugi bi se morali zavedati, da institucionalna Cerkev ni samo stanje,ampak mnogo bolj trajanje. Cerkev po II. vatikanskem koncilu ni neka amorfna skupnost, ampak strukturirano božje ljudstvo z institucijami. Zato karizmatičnih in hierarhičnih pojmov v Cerkvi ni mogoče razumeti ozko, ker oba elementa nedvoumno pripadata eni, to je Kristusovi Cerkvi (Lumen gentium 12). Nesporazumi običajno nastanejo, ker človek vse, kar je materialno, absolutizira, kar je nevidno, milostno in zakramentalno v Cerkvi, in tudi vse, kar je karizmatično, pa precej minimalizira!

Sveta in grešna Cerkev

V Cerkvi se že od zadnje Jezusove večerje prepletata božja svetost in človeška grešnost. Ta polarizacija med svetim in grešnim stalno izpostavlja alternativo med odrešenjem in pogubljenjem, kjer Cerkev ostaja skupnost svetih in grešnih ljudi. Jezusov revolucionarni program, ki je evangelij, pa predstavlja boj za osvoboditev in posvetitev človeka na povsem individualni ravni. Zato naj se Cerkev v tem smislu »neprenehoma prenavlja«(Ecclesiasemperreformandaest) v duhu pokoncilskega »posodabljanja« (aggiornamento).

Duhovno izkustvo prve Cerkve

Izkustvo darov Sv. Duha v apostolskih časih takoj po binkošti se je navezovalo na eshatološke obljube iz Stare zaveze (prim. Iz 11,2;Ez 36,26), karizmo »govorjenja v jezikih« (glosolalija) pa so pretežno imeli apostoli in je bila vedno namenjena dobrobiti krščanskih skupnosti. V Pavlovem časupa so bile najrazličnejše karizme vsakdanja praksa apostolov in njihovih učencev (1 Sol5,19–22). Apostol Pavel je karizme razvrščal na praktične in pnevmatične, pri čemerje striktno zahteval, naj Duha ne ugašajo ob permanentnem preverjanju pristne verodostojnosti karizme, ki jevedno morala biti pod pristojnostjo cerkvene oblasti. Iz tega sledi, da je bilo v apostolskih časih vse podvrženo hierarhiji cerkvenih oblasti, ki je bila karizmatična.

Duhovne oblasti v Cerkvi ni brez karizem

V zgodovini Cerkve je bil odnos med hierarhijo in karizmatiki vedno problematičen, kar je še tudi danes. Dejstvo pa je, da duhovne oblasti v Cerkvi ni brez karizem! Še več, pomanjkanje karizem povzroči, da Cerkev na tem svetu postaja neverodostojna, kar jo vodi v enostranskost in preprečuje sleherno duhovno dinamiko. Pravo nasprotje takšnemu stanju pa je II. vatikanski koncil, ki s pomočjo Konstitucije o Cerkvi (Lumen gentium) posveča karizmatičnemu elementu posebno pozornost. Ni zanemarljivo, da je II. vatikanski koncil priznal, da Sv. Duh deluje tudi izven Katoliške cerkve, kar posledično predstavljaekumensko gibanje. Zato, če kdaj, tudi dandanes še vedno velja poziv apostola Pavla: »Duha ne ugašajte!« (1Tes 5,19). V apostolskih časih prve Cerkve je veljala enkratna resnica, da je duhovna (hierarhična) oblast najprej diakonija, služenje, služenje nekomu, drugim»z vso ponižnostjo, v solzah in preizkušnjah« (Apd20,19). Zakaj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel indal svoje življenje v odkupnino za mnoge!« (MK 10,45).

Treba je poudariti, da je resnična ljubezen lahko samo obojestranska in samo s takšno ljubeznijo Cerkev lahko raste in obstaja. Če ni te ljubezni, Cerkev razpada. Zato v Cerkvi ljubezni ni nikoli preveč. Zato ni čudno, da so v Cerkvi najpomembnejše Kristusove besede: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako boste imeli ljubezen med seboj!«(Jn 13,35).Ta zakon ljubezni zavezuje vse ljudi v Cerkvi, ne glede na status, ki ga imajo. Bolj ko se bo ta ljubezen udejanjala v Cerkvi, manj bo konfliktov med hierarhijo in »gibanjem Cerkve« ali Prenove v duhu, kot se imenujejo karizmatiki v Sloveniji.

(Fotografije so s spleta.)

(Vir: Bogoslovska smotra (ZG), št. 1-2 / 1989)

4 KOMENTARJI

  1. “da Sv. Duh deluje tudi izven Katoliške cerkve, kar posledično predstavljaekumensko gibanje”

    Torej, ali Sv. Duh deluje na zapoved koncilov, ali deluje neodvisno od njih? Ali pred tem priznanjem ni deloval izven RKC? So ga po koncilu papež in kardinali spustili iz kletke, v katero je bil zaprt od nastanka vesolja pred ~13,8 mrd leti?

  2. Gornji zapis je lep odgovor na nedavne očitke dr. Kržeta-in dober prispevek k debati,ki se je razvila pod njegovim člankom.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite