»Tisti, ki naj bi bil glava vseh, mora biti izbran od vseh.«
Papež Leon I., 390-461
Na okrogli mizi z naslovom Cerkev brez glave v organizaciji Foruma za dialog med vero in kulturo, ki je potekal v atriju SAZU v Ljubljani, naj bi govorili o položaju, v kakršnem se je znašla slovenska Cerkev, potem ko sta bila odstavljena (uradno sta odstopila) oba njena nadškofa. Od srečanja, na katerem se je zbralo zelo veliko ljudi (atrijska dvorana na SAZU je bila nabito polna, mnogi udeleženci bi zaradi svojih duhovnih in izobrazbenih kompetenc lahko veliko prispevali k razreševanju vprašanja), smo pričakovali temeljito analizo, kako smo prišli v krizni položaj, in predloge, kako priti iz njega. Uvodničarja p. Miran Špelič in g. Tone Hočevar sta (me) v tem smislu razočarala, saj sta bolj malo govorila o naslovni temi ali pa sta se previdno izogibala bistvenim vprašanjem. Zanimivejši pa so bili posegi kasnejših razpravljavcev. Razprava je odprla več pomembnih tem, med njimi vprašanje odgovornosti za nastali položaj in vprašanje transparentnosti (jasnosti, preglednosti). Morala pa bi odpreti tudi vprašanje, kako priti do nove »glave«.
Vprašanje transparentnosti in komunikacije med duhovniki in škofi ter verniki je proti koncu srečanja na SAZU-ju odprl g. Bojan Šef. Poudaril je, da ga silno moti »oddaljenost slovenskega cerkvenega vrha od njenega telesa« in da brez transparentnosti ne bo napredka v slovenski Cerkvi. Predstavnike vodstva slovenske Cerkve je pozval: »Lepo prosim, če hočete obdržati telo Cerkve, da bomo Cerkvi res verjeli, potem se z nami pogovarjajte, z nami sodelujte, ne lebdite na nekih oblakih, ampak bodite izključno to, kar je rekel dr. Stres, ‘interface’ med Bogom, med Jezusom in nami verniki, in ne prikrivajte stvari, ampak jih razčiščujte. Ne razglavljenje, ampak razgaljenje v smislu transparentnosti! To nas bo peljalo naprej.«
Zdi se, da je v tem trenutku v slovenski Cerkvi prav nepreglednost, prikrivanje in iz tega izvirajoče sumničenje in nezaupanje eden ključnih problemov. Ta se ne kaže le pri zakrivanju odgovornosti za minule polomije, ampak tudi v načinu izbora novih nadškofov. S tega zornega kota je bilo »zborovanje« v dvorani SAZU-ja kar nekoliko tragikomično. Zbere se tako rekoč »cvet« slovenske katoliške srenje, da bi premišljeval o škofih, o svojih voditeljih, a nihče ali skoraj nihče ne ve, kaj se dogaja v zakulisju izbire novega nadškofa, in na izbiro nima nobenega vpliva. Vsa vloga te srenje je potemtakem v tem, da neobvezujoče razpravlja in moli k Svetemu Duhu, da bodo izbrani pravi škofje. Te bodo predlagali neznani ljudje na neznan način. In ne samo, da ne ve, ampak tudi ne sme vedeti. (Pred kratkim mi je neki znanec zaupal, da je bil tudi on vprašan za mnenje o novem škofu in mi v isti sapi zabičal, da naj nikomur ne povem.) Ob tem se človek vpraša, ali Sveti Duh deluje le za tesno zaprtimi vrati, samo preko šepetov nevesekako izbranih klerikov in laikov, ki predlagajo imena novih predstojnikov. Meni se zdi, da je veliko več možnosti, da deluje Sveti Duh ob odkritih pravilih igre in da se v zakulisju in v nepreglednosti raje skriva hudi duh. Začetek večje preglednosti bi bil že, če bi nas škofovska konferenca ali nuncij vernike obveščal, v kakšni fazi je izbor novega nadškofa. Kako naj bo človek vesel in ponosen član neke skupnosti, v kateri lahko dobi predstojnika – škofa ali »za nagrado ali za kazen«, kot je bilo rečeno na dvorišču SAZU-ja, sam pa nima možnosti izvedeti niti tega, po kakšnih kriterijih in kdo ga izbira?! Mislim, da bi morali tudi v lokalni Cerkvi načeti vprašanje sistema odločanja in vključevanja v odločanje dovolj širokega kroga strokovno usposobljenih ljudi, in da ni treba za vse čakati na iniciativo iz Rima.
Da obstoječi hierarhični sistem na Slovenskem ne deluje oz. da je neučinkovit, se vidi iz usode slovenskih škofov v zadnjih desetletjih. Občutek imam, da se v Cerkvi premalo, če se sploh, sprašujemo o ustreznosti sistema; kot da bi bil ta od Boga dan, kot so naravni zakoni. To me spominja na zadnja leta socializma, ko so socialistični voditelji do konca govorili, da je sistem dober, da pa ne deluje, ker ljudje zanj nismo zreli.
Upam, da bo slovenska katoliška skupnost (kleriki in laiki) pomagala papežu Frančišku v njegovem prizadevanju po decentralizaciji Cerkve in bo delovala v duhu misli papeža Leona I., zapisanem na začetku tega zapisa. Da si tudi v Cerkvi bolj želimo odločati o lastni usodi oz. sodelovati pri izbiri »glave«, moramo vsaj povedati.
Foto: Flickr
Pripis uredništva: Več o prihodnjih dogodkih Foruma za dialog med kulturo in vero (prvi že prihodnji torek, 11. februarja) na povezavi.
