Cerkev brez glave

33
431

brez glave cerkev kipi»Tisti, ki naj bi bil glava vseh, mora biti izbran od vseh.«

Papež Leon I., 390-461

Na okrogli mizi z naslovom Cerkev brez glave v organizaciji Foruma za dialog med vero in kulturo, ki je potekal v atriju SAZU v Ljubljani, naj bi govorili o položaju, v kakršnem se je znašla slovenska Cerkev, potem ko sta bila odstavljena (uradno sta odstopila) oba njena nadškofa. Od srečanja, na katerem se je zbralo zelo veliko ljudi (atrijska dvorana na SAZU je bila nabito polna, mnogi udeleženci bi zaradi svojih duhovnih in izobrazbenih kompetenc lahko veliko prispevali k razreševanju vprašanja), smo pričakovali temeljito analizo, kako smo prišli v krizni položaj, in predloge, kako priti iz njega. Uvodničarja p. Miran Špelič in g. Tone Hočevar sta (me) v tem smislu razočarala, saj sta bolj malo govorila o naslovni temi ali pa sta se previdno izogibala bistvenim vprašanjem. Zanimivejši pa so bili posegi kasnejših razpravljavcev. Razprava je odprla več pomembnih tem, med njimi vprašanje odgovornosti za nastali položaj in vprašanje transparentnosti (jasnosti, preglednosti). Morala pa bi odpreti tudi vprašanje, kako priti do nove »glave«.

Vprašanje transparentnosti in komunikacije med duhovniki in škofi ter verniki je proti koncu srečanja na SAZU-ju odprl g. Bojan Šef. Poudaril je, da ga silno moti »oddaljenost slovenskega cerkvenega vrha od njenega telesa« in da brez transparentnosti ne bo napredka v slovenski Cerkvi. Predstavnike vodstva slovenske Cerkve je pozval: »Lepo prosim, če hočete obdržati telo Cerkve, da bomo Cerkvi res verjeli, potem se z nami pogovarjajte, z nami sodelujte, ne lebdite na nekih oblakih, ampak bodite izključno to, kar je rekel dr. Stres, ‘interface’ med Bogom, med Jezusom in nami verniki, in ne prikrivajte stvari, ampak jih razčiščujte. Ne razglavljenje, ampak razgaljenje v smislu transparentnosti! To nas bo peljalo naprej.«

Zdi se, da je v tem trenutku v slovenski Cerkvi prav nepreglednost, prikrivanje in iz tega izvirajoče sumničenje in nezaupanje eden ključnih problemov. Ta se ne kaže le pri zakrivanju odgovornosti za minule polomije, ampak tudi v načinu izbora novih nadškofov. S tega zornega kota je bilo »zborovanje« v dvorani SAZU-ja kar nekoliko tragikomično. Zbere se tako rekoč »cvet« slovenske katoliške srenje, da bi premišljeval o škofih, o svojih voditeljih, a nihče ali skoraj nihče ne ve, kaj se dogaja v zakulisju izbire novega nadškofa, in na izbiro nima nobenega vpliva. Vsa vloga te srenje je potemtakem v tem, da neobvezujoče razpravlja in moli k Svetemu Duhu, da bodo izbrani pravi škofje. Te bodo predlagali neznani ljudje na neznan način. In ne samo, da ne ve, ampak tudi ne sme vedeti. (Pred kratkim mi je neki znanec zaupal, da je bil tudi on vprašan za mnenje o novem škofu in mi v isti sapi zabičal, da naj nikomur ne povem.) Ob tem se človek vpraša, ali Sveti Duh deluje le za tesno zaprtimi vrati, samo preko šepetov nevesekako izbranih klerikov in laikov, ki predlagajo imena novih predstojnikov. Meni se zdi, da je veliko več možnosti, da deluje Sveti Duh ob odkritih pravilih igre in da se v zakulisju in v nepreglednosti raje skriva hudi duh. Začetek večje preglednosti bi bil že, če bi nas škofovska konferenca ali nuncij vernike obveščal, v kakšni fazi je izbor novega nadškofa. Kako naj bo človek vesel in ponosen član neke skupnosti, v kateri lahko dobi predstojnika – škofa ali »za nagrado ali za kazen«, kot je bilo rečeno na dvorišču SAZU-ja, sam pa nima možnosti izvedeti niti tega, po kakšnih kriterijih in kdo ga izbira?! Mislim, da bi morali tudi v lokalni Cerkvi načeti vprašanje sistema odločanja in vključevanja v odločanje dovolj širokega kroga strokovno usposobljenih ljudi, in da ni treba za vse čakati na iniciativo iz Rima.

Da obstoječi hierarhični sistem na Slovenskem ne deluje oz. da je neučinkovit, se vidi iz usode slovenskih škofov v zadnjih desetletjih. Občutek imam, da se v Cerkvi premalo, če se sploh, sprašujemo o ustreznosti sistema; kot da bi bil ta od Boga dan, kot so naravni zakoni. To me spominja na zadnja leta socializma, ko so socialistični voditelji do konca govorili, da je sistem dober, da pa ne deluje, ker ljudje zanj nismo zreli.

Upam, da bo slovenska katoliška skupnost (kleriki in laiki) pomagala papežu Frančišku v njegovem prizadevanju po decentralizaciji Cerkve in bo delovala v duhu misli papeža Leona I., zapisanem na začetku tega zapisa. Da si tudi v Cerkvi bolj želimo odločati o lastni usodi oz. sodelovati pri izbiri »glave«, moramo vsaj povedati.

Foto: Flickr

Pripis uredništva: Več o prihodnjih dogodkih Foruma za dialog med kulturo in vero (prvi že prihodnji torek, 11. februarja) na povezavi.

33 KOMENTARJI

  1. škofa ali »za nagrado ali za kazen«
    ==============
    Natanko tako. Tu ne pomaga nobena transparentnost, nobeni postopki, še najmanj pa nekakšni kriteriji. Sv. Duh deluje tudi po kandidatih. Ko se nekdo oglasi in reče kaj pametnega. Tako kot pravijo “dober glas seže v deveto vas”. Če pa vsi samo molčijo, potem pa seveda lahko pride samo “kazenski škof”. In take smo imeli doslej, razen Rodeta. Za Stresa pa ne vem, se zdi da je bil “nevtralen”. Naredil ni nič, posledic ni imel.

  2. Že nekaj dni vneto iščem, kdo od razpravljalcev, komentatorjev, piscev je zagovarjal, da bi škofe volili na demokratičen, parlamentaren način, kot tako mišljenje kritizira Karlo Bolčina v članku ”
    Kdor misli, pričakuje ali celo trdi, da bodo morali biti novi škofje demokratično izvoljeni in postavljeni od ljudstva za ljudstvo, se žal krepko moti” na spletni strani Radia Ognjišče. (http://radio.ognjisce.si/sl/150/komentarji/12820/)

    Je na omenjenem večeru morda kdo zagovarjal to tezo?

    Mi lahko kdo od bralcev Časnika pomaga najti tiste, na katere se sklicuje Karlo Bolčina?

  3. Dobro razmišljanje, ki odpira vrsto vprašanj. Najprej skok k Štefanu: Ne vem, ali kdo zagovarja demokratizacijo. Tistemu, ki se navdušuje nad njo, pa svetujem, naj se ozre okrog sebe in pogleda v naš Državni zbor ali vlado. Predvidevam, da se bo njegovo navdušenje nekoliko poleglo. Poleg tega praktičnega razloga seveda obstajajo dobri teološki razlogi za to, da se škofa ne izbira na javnih volitvah.
    Kot komunikolog, ki nekoliko pozna slovenski značaj, lahko le pritrdim ugotovitvi o vrednosti komunikacije in transparentnosti. Kako hitro zaradi umanjkanja komuniciranja postanemo užaljeni in se nam prikradejo slabe misli! Tu imata obe strani veliko odgovornost: tisti, ki ima pobudo, da z občutljivostjo angažira sogovornika, in drugi, da ne odreagira preveč tankočutno, kadar naleti na naglušnega sogovornika.
    Prepričan sem, da dobra beseda dobro mesto najde in da več (pametnih) ljudi več ve. Verjamem tudi, da nam bo vsem lahko pomagalo, če se bomo zrelo in dostojno pogovarjali o stanju, kako smo prišli sem in kako iti naprej. Vse to lahko razumemo kot širši proces konzultacije, ki lahko koristi tistim, ki vodijo postopek imenovanja škofa, kakor tudi bodočemu škofu.
    Ko gre za konkretne postopke imenovanja ljudi na vodstvene funkcije, pa je potrebno upoštevati pravila, kakršna pač so. V zgodovini smo imeli različna pravila in različne modele volitev škofa. Nobeden od njih ni bil idealen. Tudi sedanji ni, a zato še ni slab. Za vsakega, ki mu je mar za dobrobit naše skupnosti, je zato izziv, da se poskusi izraziti znotraj okvira oziroma procedure. Delovanje izven okvira ponavadi ni produktivno. V javnosti se je veliko govorilo o p. Robleku. On je šel k predstojniku, potem k nunciju in nazadnje k prefektu kongregacije za škofe. Ostal je znotraj okvirja.

    • Peter, demokracija v Cerkvi je gotovo širši pojem. Res, da se je nekoč škof izbral na javnem glasovanju a danes bi bilo to problematično. Po drugi strani pa sedanja ureditev (vsaj pri nas) ni bila posrečena. Zanimivo bi bilo, ko bi dosedanji elektorji javno prevzeli odgovornost za svojo izbiro… 😉 Na koncu vse skupaj izgleda kot, da neki strici iz ozadja potegnejo svoje poteze mi pa samo gledamo – in trpimo. To pa prav gotovo tudi ni po “Božji volji.”

      • Marko, ne vem, kako pogostne so bile javne volitve škofa. Kot model se mi ne zdi pameten, verjetno je šlo bolj za izjemo kot za pravilo.
        Glede odgovornosti pa se strinjam, ampak tudi tu ne gre za izključno cerkveni problem. Vzemimo naše ljube banke, kjer so pretekle vlade imenovale uprave in nadzorne svete. Kateri od preteklih predsednikov vlad ali ministrov je prevzel odgovornost za milijardne luknje? In kaj pravzaprav pomeni, prevzeti odgovornost – ali lahko oni plačajo? Ne morejo, plačujemo državljani.
        Vse se začne in konča z zrelostjo politikov in volivcev. V našem primeru pa z zrelostjo duhovščine in vernikov. Osebno se v te pogovore vključujem zato, ker verjamem, da bom(o) tudi na ta način postal(i) bolj zrel(i).

  4. Na razmere v mariborski škofiji je treba postaviti škofa ki bo naredil red. Ne razumem kako lahko govorite o demokratični izbiri škofov pa o nekakšnih volitvah. Tisti, ki so sedaj imeli anarhijo….stanje v mariborski škofiji.. je bilo podobno temu vsaj v finačnem smislu ne morejo govoriti o demokraciji. Bistvo demokracije sta red in disciplina in pa jasna zakonodaja. Seveda vsi tisti cerkveni možje ki so sedaj bili udeleženi v tej aferi najverjetneje želijo škofa, ki bo vse to pomagal pomesti pod preprogo…Nihče od cerkvenih pravnikov še ni pojasnil, ali so cerkveni dostojanstveniki odgovorni za finančne malverzacije bili kaznovani oziroma obravnavani po kanonskem pravu.(ZCP) Najverjetneje takšne malverzacije niti niso kot nedpustno dejanje …. so bili pač narejene v božjo slavo po njihovem..

    • Papež svobodno imenuje škofe oziroma potrdi tiste, ki so bili zakonito izvoljeni, pravi Zakonik cerkvenega prava v 377. členu. Zdi se mi, da v primeru ljubljanske škofije velja prvi scenarij (ljubljanski in slovenski cerkveni pravniki, na pomoč!). V nekaterih škofijah pa se je obdržal drugi (starejši) model volitev, kjer pa – POMEMBNO – ni šlo za kakšno obliko neposredne demokracije, kot si volitve danes predstavljamo, ampak je škofa izvolila ožja skupina duhovnikov (na primer kanoniki). V preteklosti so zadevo pogosto zakomplicirali še cesarji, ki so tudi želeli imeti svojo besedo (zato 5. odstavek omenjenega člena). Prilagam povezavo na angleško besedilo, kjer je opisan standardni postopek:
      http://www.intratext.com/IXT/ENG0017/_P1C.HTM

      • Peter, hvala za razlago. Pri izboru koptskega papeža mi je zanimivih več dejavnikov.
        – široko volilno telo
        – posvetovanje ( verjetno je predstavitev mnenj)
        – žreb – kot pri sv. Matiju – prvem novem apostolu – žreb poskrbi, da v volitve sigurno seže presežno.

  5. Še večji izziv kot izvolitev dobrih voditeljev je, kako voditeljem, potem ko so že izvoljeni, preprečiti, da bi se spridili, oz. kako se jih znebiti, če se po izvolitvi spridijo. Sodobne demokracije imajo varovalke proti spridenju voditeljev. Vsaj v slovenskem primeru se je izkazalo, da so v Cerkvi te varovalke proti spridenju voditeljev slabe. Vsaj nekateri cerkveni voditelji so se obnašali, kakor da jim ni treba za svoje početje prav nikomur odgovarjati.

    • Pri škofih je trenutno problem, da jih je v primeru napak težje premakniti, razen če se upokojijo…
      Duhovnik ponavadi prične delo kot kaplan, nadaljuje kot župnik, dekan… postane škof. Poti nazaj pa je skoraj nemogoča.
      Zanimiva mi je praksa pri nekaterih redovnikih, kjer je nekdo lahko že župnik in celo provincial pa lahko po koncu svojega mandata spet postane kaplan.

  6. Ali so že komu odgovarjali… saj v smislu cerkvenega zakonika. Tudi znotraj cerkve je kler tiho in je solidaren z svojimi eks predstojniki. Tisti pa ki so javno spraševali kaj je s finančno luknjo so ostali pred molkom zidu.. Torej kakšneg škofa rabi cerkvev. Takšnega ki bo krepko zavihal rokave in skidal gnoj iz te štale.

  7. Stanje v katoliški cerkvi na Slovenskem je vsaj zame že kar tragikomično. In zdi se mi, da je celotno stanje zelo lepo opisal g. Bojan Šef, ki je citiran v zgornjem članku. In tukaj sploh ni problem demokratizacije cerkve ali sprememba sistema. Problem je enostavno v ljudeh-v škofih, v duhovnikih, in tudi v nekaterih laikih. Osnova krščanske vere je priznanje svojih grehov in kesanje. Cerkev na Slovenskem tega še zdaj ne zmore za svoje nedavne finančne in moralne polomije. Kako naj ljudje verjamejo v svojo cerkev, če ta razlaga o spovedi in kesanju, če sama ne zmore ”obračunati” s svojimi napakami. Boste rekli, da saj so se opravičili. Ja, nekaj smo res slišali, toda bistvo je ali se tega res zavedajo ali pa je bilo to narejeno bolj iz olike. Če pogledamo dejansko, lahko vidimo, da se ni nič bistvenega spremenilo. Nekateri predstavniki cerkve se še vedno pripeljejo z nadstandardnim avtomobilom na Karitas, veliko stvari se še vedno dela brez računov, investicije v nove zidove se še kar poskušajo nadaljevati in še bi lahko našteval. Cerkev na Slovenskem še ni dojela, da je revščine vse več in da se je potrebno tem ljudem približati in jim pomagati. In to bo lahko počela šele tedaj, ko ji bodo ljudje verjeli. In ljudje ji bodo verjeli, ko bo spremenila svoj odnos do materialnega. Ne morem se znebiti občutka, da je v slovenski cerkvi še vedno denar prevelik ”mamon”. In samo ta zasuk pričakujem od novih škofov. Da bodo začutili resnost sedanjega časa, bolečino človeka ter se odpovedali vsemu tistemu, kar ne sodi zraven. Seveda pa se moram pri tem tudi sam posipati s pepelom in v prihodnje več narediti za soljudi. Tale kriza je za nekaj pa vseeno dobra. Iz egocentričnega obnašanja nas usmerja v pogled na soljudi, ki so v vedno večjih težavah. Obrniti se moramo k njim in pri tem žrtvovati lastno udobje saj bomo le tako lahko z dejanji pristopili k drugemu in mu poslali sporočilo usmiljenja in odrešenja.

    • Ko boš to pri sebi uredil, potem pa naprej. Slovenska Cerkev nima praktično ničesar. Zaradi zlobnih jezikov župniki nimajo niti gospodinje. Sramota za narod.

      • Saj se strinjam s tabo. Med škofijo in župnijami je nastal prevelik razkorak. Župniki večinoma delijo usodo ljudi, škofijski aparat pa še vedno ne razen kjer so to po novem prisiljeni zaradi finančne situacije. Enako kot med vladajočimi institucijami v državi in državljani.

  8. Narediti “konklave” dekanov v škofiji in se izbere škofa. enostavno ali ne? Papež bo težko presodil iz Rima, kdo je sposoben od kandidatov za škofa, ker je malo z njimi, ali pa dobi subjektivne ocene. To, tako laično pogledano, kot predlog. Sam bi favoriziral župnika, ki zna jasno in glasno povedati bobu bob a žal je prenevaren kleru v Ljubljani, imam tak občutek.

    • Mislim da to ni dobro. Če nimamo duhovnika, ki bi izstopal s karizmo in modrostjo, potem nam bogpomagaj. Dobili bomo nekoga “po kazni”. Nikakor pa se takšno stanje ne more legitimirati s konklavami.

  9. Precejšen del slovenske duhovščine je tako ali drugače v “navezi” z zdravimi silami,te pa pač vsiljujejo “najboljše” kandidate,ki bi v javnosti pohlevno prejemali pljunke naše pravoverne medijske srenje v obraz.Pa izvajali razne medijske spravne maše.
    Tko da,poslušajte kaj pravi slovenska strokovnjakinja za RKC Ranka Ivelja in boste vse zvedeli.

    V Argentini imamo 3 slovenske škofe,enga naj dajo gor pa bo.

  10. “Cerkev brez glave” ?

    Jaz bi rekel, da je glavni problem v slovenske Cerkve iskanju lastne identitete. Bolj kot se bo Cerkev ukvarjala sama s seboj bolj, več časa bo izgubila. V družbi toliko problemov in konfliktov bi Cerkvi koristilo, da se posveti pravi oskrbi te bolne družbe v stilu bolniških sester, ki lajšajo bolečine in umirjajo bolnika.

  11. A tole je sedaj duh nove vstajniške linije v cerkvi, ki si želi sama volit vero in postave??
    Hmm kaj pa, ko bi pričeli s kančkom krščanske ponižnosti za začetek? Bi bilo vsekakor bolj v skladu s Svetim Duhom.

    • Tine zakaj laikom odteguješ Svetega Duha, mar ne priznavaš zakramenta sv. birme?
      Kar je Bog prikril modrim in razumnim je razdoel malim…
      Nihče ne želit spreminjat temeljev vere. Praksa pa kot Ti je znana se več čas spreminja.

  12. Ponavadi poslušamo o tem, kako je slovensko Božje ljudstvo pasivno. Ampak ko se kdo malo aktivira, se takoj najdejo razni tineti, ki bi ga radi poslali nazaj v zakristijo.

  13. Bi rekel da Veronika piše čisto vredu. Jaz mislim da preveč verjame v transparentnost, ki je tako popularna ideja. Jaz v transparentost ne verjamem, celo mislim da ni nihče dolžan odpenjat hlače zato, da bi drugi transparentno gledali. Dovolj je če stvari funkcionirajo. Če pa škof počiva v stolu, potem gre vse po svoje…

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite