Cerar: Zakaj ne gre brez političnih strank

0

V sedanjem težavnem času, ko se počasi, a vztrajno razkrivajo mnoge negativne posledice vladanja sedanje in preteklih vlad, ki so pod vplivom najrazličnejših finančnih, ekonomskih in drugih lobijev ter svojih ožjih in širših krogov in prirastkov praktično pozabile na mnoge ideale demokracije in pravne države, so med najbolj kompromitiranimi akterji tudi politične stranke. Toda ali obstaja realna alternativa? Ali lahko družba (pre)živi brez političnih strank?

/ … /

Ob sedanjem nevzdržnem stanju slovenske politike se v zadnjih mesecih vedno pogosteje oglašajo posamezniki in združenja, ki nakazujejo, da je mogoče rešitev iz te politične tragikomedije najti z usmeritvijo v nad- ali izven-strankarsko politiko, v oblikovanju strokovne vlade ali sveta modrih ali v prevladi civilnodružbenih gibanj, ki naj bi presegla strankarsko politično delovanje. Vse te ideje in hrepenenja so pretežno dobronamerna, vendar v resnici le kratke sape. Prav imajo zagotovo v tem, da nujno potrebujemo več spoštovanja stroke s strani politike, več aktivnega državljanstva in civilnodružbenega angažmaja, več zdravorazumskosti ipd. Toda vse to še zdaleč ne pomeni, da se lahko odrečemo političnim strankam.

/ … /

In zakaj se političnim strankam ni mogoče odreči?

Odgovoru se je treba približati z dveh različnih zornih kotov. Po eni strani je treba razumeti, kaj je politična stranka, po drugi strani pa je pomembno dojeti, zakaj je politično združevanje nujni pogoj za uresničevanje političnih ciljev.

Pojem politične stranke zajema predvsem tri temeljne prvine: 1) stranka mora imeti svojo notranjo organizacijo (predsednik, podpredsedniki, sekretar, odbori, članstvo, finance, volitve v organe stranke ipd.); 2) težiti mora k prevzemu oblasti, kajti le tako lahko v družbi uresniči svoje cilje; 3) imeti mora izdelan politični program, ki vsebuje določeno ideologijo in akcijski načrt. Vsako združenje ljudi oziroma državljanov, ki želi prevzeti oblast, tj. vodenje države, lokalne skupnosti ali kake druge teritorialno-politične enote, z namenom, da bi v njej vladala oziroma usmerjala življenje ljudi na način, ki se ji zdi za skupnost ali družbo najboljši, tvori politično stranko. Takšno združenje se lahko imenuje kakorkoli želi, lahko se proglaša za nepolitično, strokovno, kulturno ipd., lahko poudarja svoj civilnodružbeni značaj in trdi, da ni politična stranka – v trenutku, ko si začne prizadevati, da z volitvami ali kako drugače pride v državne ali lokalne oblastne organe, postane po naravi stvari politična stranka. Enako kot denimo nekdo, ki je izvoljen za poslanca ali župana s tem zanesljivo postane politik, četudi se sam morebiti deklarira za gospodarstvenika, strokovnjaka ali koga drugega.

Poglejmo si zdaj zadevo še z druge strani. Pomislite, kaj lahko v državi dosežete zgolj kot posameznik/ca. Kaj lahko dosežete, če želite spremeniti kakovost komunalnih storitev, usmerjati gradnjo cest, vplivati na razporejanje proračunskega denarja (za policijo, vojsko, zunanjo politiko, kulturo, socialo, šolstvo, znanost itd.), spodbujati tak ali drugačen ekonomski razvoj, pomagati kmetijstvu, urejati režim voda, vplivati na davčno politiko ali kar na splošno pomagati ljudem, da bi bolje živeli. Kot navaden državljan, tj. kot posameznik, nimate praktično nobene možnosti, da na te stvari močneje ali odločilno vplivate. V kakem primeru lahko nek priznan strokovnjak s svojim mnenjem izjemoma sam vpliva na kako politično odločitev s svojega strokovnega področja, vendar pa mu vladajoča politika zagotovo ne bo prisluhnila na vseh ostalih področjih.

Več: IUS kolumna