Potenco nacionalsocialistične svete trojice so poslikali takole: svetlolas kot Hitler, vitek kot Göring, visok kot Göbbels. Morda bi tudi za titoistično sveto trojico zapisali nekaj podobnega: reven kot Tito, trezen kot Kidrič, veren kot Kardelj. Kljub svojim očitnim vrlinam so prvi in drugi totalitarni svetniki nekako strmoglavili v zgodovino.
Vendar pa v Deželi temeljno prerivanje poteka še vedno na zgodovinskih frontah. Da je morda tega dovolj, nas ob zadnjih volitvah opozarja Žiga Turk: »Te volitve so poraz preteklosti kot referenčne točke političnega diskurza. Niso pa zmaga prihodnosti. Naslednjič mora zmagati prihodnost.«
Nacionalsocialistične fantazme so precej ‘pocrkale’, za komunistične pa nam v Deželi pravijo, da so še vedno živa grožnja. A zgodovinsko je komunistična reč precej kilava: pobitih in razdejanja je bilo sicer rekordno veliko, a ni bilo ne svetovne proletarske revolucije ne zmage dialektičnega materializma, ni bilo niti enakosti niti bratstva, ne veljata več ne kult osebnosti niti diktatura ene partije …
Še huje je po letošnjih volitvah. Npr. šefi koalicijskega trojčka, ki naj bi nosil zastave t.i. levičarstva, so živa polomija za »revolucionarna izročila«.
Miro Cerar
Miro Cerar v učbeniku Osnove demokracije za mlade useka po titoizmu: »Do leta 1991 je bila Republika Slovenija del SFR Jugoslavije, ki ni bila demokratična država. Državna osamosvojitev Slovenije je pomenila uresničitev večstoletnega boja Slovencev za narodno osvoboditev in hkrati začetek (moderne) demokracije.«
V intervjuju o knjigi je prav tako angažiran v smeri, ki sveto trojico titoizma v grobu spravi v vrtenje na ražnju: »Gre za ureditev, v kateri je dopuščena največja svoboda mišljenja, zato je tudi najbolj krhka, najhitreje ogrožena. V demokraciji se lahko pojavijo skupine, ki jo bodo zlorabile ali si prisvojile oblast. Knjiga je tukaj zato, da bi mladostnike seznanjali z nekimi najbolj temeljnimi institucijami demokracije – da bi spoznali pojme, kot so človekove pravice, toleranca, kaj je pravo, kaj država, kaj politika. Po drugi strani gre za vrednote. Če želimo demokracijo razvijati v čim bolj pozitivnem duhu, moramo že od malega razvijati demokratične vrednote – človekove pravice, strpnost, občutek za družbeno pravičnost. Zelo pomembno je ustvariti aktivnega državljana.«
Zadnji strel v materialistično ateistično koleno titoizma oz. tranzicijskega nacititoizma-nacikomunizma pa je Cerarjeva vernost. Danica, druga in že bivša žena Mira Cerarja, prostodušno pove: »Enako velja za Mira, to vam pa jaz lahko povem. Ker je veren – v župnijskem svetu v Trnovem je imel celo neko funkcijo, jaz sem članica sveta veroučne šole, kjer sta bila tudi naša otroka – bi naju lahko v stranki SD označili celo za cerkvene miši.«
Tako torej, t.i. levica bo dobila šefa vlade, ki vidi v Titovini totalitarizem, ki se zavzema za pluralno demokracijo in človekove pravice, ki je katolik. Vse to je titoizem skušal uničiti do zadnjega dne svojega obstoja. Milan Kučan je do zadnjega pošiljal udbovce za tistimi, ki so rušili tabuje titoizma, za tistimi, ki so zagovarjali demokracijo, da o udbovcih, ki so preganjali vernike in fajmoštre, niti ne govorimo.
Karel Erjavec
Razpad »revolucionarnih izročil« pomeni tudi uspeh Karla Erjavca.
V njegovi družini so bili od partizanov ubiti:
Erjavec Franc, Brod 23, 41 let, umorjen 29. junija 1944 Seničica, 5 otrok.
Erjavec, Karel, Brod 10, 48 let, umorjen 29. junija 1944 Seničica, 8 otrok.
Erjavec Karel, Brod 10, 18 let, umorjen 11. novembra 1944, Brezje, iz nemške vojske dezertira v partizane, po očetovem umoru dezertira k domobrancem.
Karel I. je stari oče, Karel II. je njegov sin, ravnokar spet izvoljeni Karel III. pa vnuk. Otroci Karla I. in njegovega brata Franca so se po zaplembi družinskih podjetij in premoženj razbežali po svetu. Zato je Karel III. rojen v Belgiji, zato je kariero začel kot krščanski demokrat. Zdaj pa na veliko vlada tudi titoističnim privilegirancem, ki se hvalijo s tem, kako so pospravili več kot 20.000 takih, kot so bili njegovi predniki.
Skratka, t. i. levičarji so izvolili človeka, ki v starih časih ne bi smel biti niti tajnik krajevne skupnosti. Spet razlog, da se sveta trojica titoizma zavrti v grobu kot propeler.
Dejan Židan
Tretji steber t. i. levega trojčka je Dejan Židan. Znanstvenik, katerega temeljno ‘poslanstvo’ je reprodukcija prašičev. Tudi če morda lahko upoštevamo prognozo uspeha prašičev v totalitarnem svetu po Orwellovem 1984, pa bi bil tak vodja dedinje komunistične partije v starih časih titoizma nadvse sumljiv.
Glede kmečkega vprašanja v titoizmu nikoli ni bilo dvoma: zasebno kmetijstvo mora izginiti, zato je bila kolektivizacija, zemljiški maksimum, pregon kmetov v tovarne itd. Zdaj pa Židan pridiga doma in po svetu, da je temelj kmetijstva družinska kmetija.
Npr. v Vilniusu 10. septembra 2013: »Minister za kmetijstvo in okolje Dejan Židan se od ponedeljka udeležuje dvodnevnega neformalnega srečanja kmetijskih ministrov EU v Litvi. Udeleženci razpravljajo tudi o družinskih kmetijah, pri čemer je Židan poudaril velik pomen družinskih kmetij v Sloveniji, saj je to prevladujoči model v slovenskem kmetijskem sektorju.«
Na pravkar odprtem kmetijskem sejmu pa zagotavlja: »Družinska kmetija je način kmetovanja, ki daje državi največjo stabilnost«.
Verjamem, da s tem spravi sveto trojico titoizma, da so v grobu živahni kot atomčki v reaktorju.
Sklenimo: letošnje volitve so »poraz preteklosti«?
Milan Kučan pa nič!
Tudi Janeza Janšo čaka nekaj premisleka o teh temah!
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
