Cepivo ne bo pomagalo, če nekdaj krščanski narodi ne bodo obrnili svojih src k Bogu z zares živo vero. Kajti sedanje stanje je razkrilo globino naše vere, ki je poplitvena ali pa je ni, tako da z lahkoto zavračamo bistveno: zakramente, molitev, Božje zapovedi, Sveto pismo, vse naše življenje pa se vrti okoli prisotnosti tega malega virusa, ki se je globoko zajedel v naše telo, dušo in celo v duha.
Živimo v času krize vere in še marsičesa drugega. Potujemo skozi nekakšno prečiščevanje človeka in človeštva. Koronavirus je pokazal na marsikaj in razkriva marsikaj. Zaradi njega smo izgubili polno občestvenost v življenju iz daru vere, prekinjene so dosedanje navade in načini ravnanja ter življenja, oddaljili smo se od Boga, bližnjega in od samega sebe. Živimo v negotovosti in strahu. Ali pa tudi v še večji sebičnosti. Poglabljajo se delitve med nami …
Koronavirus udaril po našem odnosu do Boga, po naših medosebnih odnosih, ki naj bi temeljili na vrednotah vere
Ne želim tarnati, neštetokrat pa se mi zastavlja vprašanje, kako to, da nas tak v bistvu majhen virus lahko tako zelo omeji v marsičem. Kako nas lahko tako množično odvrne od bistvenega? Saj ne gre za to, da bi prešteval, ampak vseeno močno doživljam, kako je virus udaril predvsem po naši veri, po življenju iz daru vere, skratka po našem odnosu do Boga in po naših medosebnih odnosih, ki naj bi temeljili na vrednotah vere. Ali smo res osredotočeni samo na ta virus in gredo vsa naša prizadevanja v smer zajezitve njegovega širjenja? Vse svoje upanje polagamo zgolj v moč cepiva proti bolezni, ki jo povzroča virus? Ali pa se zavzemamo zgolj za materialno pomoč ljudem? … Mar ne vidimo v tem pojavu nič demonskega?! Ne vidimo množičnega odpada od vere, od zakramentov, skratka od Boga?!
Ljudje ne odzivajo na povabila k spovedi in prejemu obhajila
Pišem kot duhovnik, ker me boli, da že tako dolgo mašujem pred praznimi klopmi v cerkvi ali pa s pogledom v majhno kamero, ki omogoča vsaj ob nedeljah in praznikih prenos maše po Facebooku. In kot ugotavljam, je tudi na tak način zelo majhen obisk nedeljske maše. Ves advent vsak dan sedim po eno uro v cerkvi, kjer potem darujem sveto mašo, in tako sem na voljo za podelitev zakramenta spovedi, pa če spet preštejem, je dovolj prstov na mojih dveh rokah za vse, ki so se odzvali neprestanim povabilom v oznanilih k spovedi in prejemu svetega obhajila. Le redki se ob nedeljah odzovejo na povabilo za sprejem Jezusa v Najsvetejšem zakramentu. Starejšim v župniji se kar vsilim in jih obiščem s povabilom, da lahko prejmejo zakrament spovedi, »ker se je približal praznik Jezusovega rojstva« in lahko prejmejo Jezusa, da se bi tako rodil tudi v njihovih srcih. Ob upoštevanju vseh navodil zaščite se torej vsilim zlasti starejšim, ki so pogosto tudi osamljeni v svojih domovih. In nekako sprejmejo z bojaznijo, da nisem prinesel virusa, čeprav jim vse razložim že ob vstopu v njihov dom. Sam od sebe nihče ne povabi.
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
Cepivo ne bo pomagalo, če se ne bomo z živo vero obrnili k Bogu
Prebiram, da se, hvala Bogu, nekje vendarle zavedajo, da virusa v mnogih oblikah ne bodo omejili s cepivom, ampak z molitvijo, z vrnitvijo k Bogu. In glej čudo, to cepivo je učinkovito. Mar nam Bog ne želi povedati prav tega? Naj se vrnemo k Njemu z vso dušo, vsem mišljenjem in vso močjo! On je Gospodar zgodovine in človeštva. On nam želi odpreti oči. Želi, da tudi ob tem znamenju časa vidimo globlje, vidimo ozadje, ne le tega, kar nam približa mikroskop. Želi, da bi se oklenili prave rešitve za našo domovino in za svet. Drznem si trditi, da cepivo ne bo pomagalo, če nekdaj krščanski narodi ne bodo obrnili svojih src k Bogu z zares živo vero. Kajti sedanje stanje je razkrilo globino naše vere, ki je poplitvena ali pa je ni, tako da z lahkoto zavračamo bistveno: zakramente, molitev, Božje zapovedi, Sveto pismo, vse naše življenje pa se vrti okoli prisotnosti tega malega virusa, ki se je globoko zajedel v naše telo, dušo in celo v duha.
Zato se upravičeno (vsaj mislim, da je tako) sprašujem, zakaj vera, ki jo izpovedujemo, ni učinkovita ali pa je tako malo učinkovita?! Kaj nam manjka, da bi vera lahko končno delovala v našem življenju?
Čeprav praznujemo Jezusovo rojstvo, premišljujmo o njegovem vstajenju
Čeprav sedaj ni najbolj primeren čas, da se ustavimo ob naslednjem odlomku, pa sem prepričan, da daje kar oprijemljiv odgovor. Zaradi omejenosti prostora tu ne želim navajati celotnega besedila, priporočam pa, da si za nadaljnje razumevanje preberemo odlomek Lk in Lk 24,50–53 .
V 45. vrstici pravi evangelist Luka, da jim je Jezus »odprl um, da so doumeli Pisma«. Apostoli so poznali Sveto pismo, danes bi rekli Stare zaveze. Toda niso doumeli njihovega sporočila. Podobno poroča tudi evangelist Janez, ki se je prepričal na lastne oči, da je Jezus vstal od mrtvih, videl je in veroval, ob tem pa dodal, da praktično do tedaj Peter in Janez še »nista umevala Pisma, da mora vstati od mrtvih« (Jn 20,9).
Vsega v duhovnem svetu ni mogoče dojeti z razumom
Prepričani smo, da že vse vemo in razumemo, če smo o nečem kolikor toliko poučeni, če smo brali kak odlomek ali pa celotno Sveto pismo, da že praktično vse razumemo. Komaj slišimo vsaj začetek kakega odlomka ali preberemo vrstico, hitro rečemo: »Saj to že vem in poznam!« Pa res poznam?
Ljudje smo danes bolj razumarski kot pa poduhovljeni. Premalo se zavedamo, da je razum veliko bolj omejen, prihaja do precej manjšega spoznanja, kot pa je to mogoče spoznati v duhu. Posledično z razumom sploh ni mogoče dojeti vsega, kar se dogaja v duhovnem svetu. V duhovnem svetu pa lahko spoznavamo bistveno le, če smo se »rodili od zgoraj« (prim. Jn 3,1–21). Le če smo rojeni od zgoraj, lahko dojemamo bistvo Božjega kraljestva.
Pred prvim navedenim odlomkom beremo pri evangelistu Luki poročilo o srečanju vstalega Jezusa z učencema na poti v Emavs. Njima je Jezus rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki« (Lk 24,25). Tudi iz teh besed lahko sklepamo, da potrebujemo dar razumevanja Pisma, da bi lahko verovali. Kdo nam ga lahko da? Samo Jezus, ki je tudi učencem odprl um za razumevanje vsega, kar nam govorita On in vsa Stara zaveza.
Če hočemo živeti tako, kot piše v Svetem pismu, moramo prositi Svetega Duha za razsvetljenje
Zelo bi me bilo strah, če bi moral pred Bogom Očetom razložiti pomen kakega odlomka iz Njegove navdihnjene besede. Če bi mi On dal za nalogo, naj Mu razložim, kaj v tem besedilu doumevam. O saj mi jo daje: iz dneva v dan, celo vsak trenutek. Pa ne le kot duhovniku, kot tistemu, ki je del učiteljstva Cerkve, ampak ker sem kristjan, ker se imam za vernika, ker neverni pričakujejo od mene, da bom živel, kar piše v Svetem pismu, na katerega se sklicujem, da ga poznam! In jaz …: kaj ter predvsem kako razlagam?
Koliko se zares zavedam dejstva, da je prav v Svetem pismu in edino v Svetem pismu zapisano vse to, kar je potrebno za sedanje in večno življenje? In preden berem, naj prosim Svetega Duha, da mi odpre um, da bi doumeval, kar piše.
