Cenzura

orwellV Sloveniji ne v prejšnjem režimu ne v sedanji demokraciji ni cenzure. Uradno. V resnici je bila, to sedaj vemo že vsi. Še huje pa je, da cenzura še vedno obstaja. Eden od očitnih primerov je bil Arehov dokumentarec o Jugoslovanski vojski.

Rojena sem sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja in sem bila cenzure deležna tako kot vsi. Kdor ni bil cenzuriran kot avtor, je bil deležen cenzuriranih informacij. Desetletja cenzure so nam preoblikovala naše možgane in nam je omejila sposobnost gledanja in poslušanja. Gledamo, pa ne vidimo, poslušamo, pa ne slišimo.

Ko sedaj počasi odstiramo zavese – železnih vrat si še ne upamo odpreti – z naše preteklosti, postaja pogled na naš narod, na usodo nas in naših prednikov jasnejši. Stvari dobivajo pravo obliko, dogodki postajajo jasnejši, slika se sestavlja kot kakšna sestavljanka. Počasi začenjamo razumevati svojo preteklost, počasi nam postaja jasno, kdo so bili naši predniki, kaj so mislili, kaj so naredili.

Strah in samocenzura

A samocenzura, ki se nam je zarila v male možgane, bo še dolgo kot bolezensko stanje bdela v nas in nam onemogočala, da bi bili sposobni brez strahu in verodostojno izražati svoje mišljenje. Strah, ki se je zažrl v naše kosti, v kosti tistih, ki so bili preganjani in v kosti tistih, ki so preganjali, kot da se s krvjo prenaša na potomce. Poraja nov strah, nove pojave agresivnosti, novo ujetost in omejenost. Kot da se ta strah napaja iz samega sebe, kot da ustvarja neprekinjen krog ujetosti v omejevanje in samonadzor. Povzroča in pogojuje izoliranost, zaprtost vase ali v ozek krog somišljenikov.

Nezaupanje kot da se deduje in kontinuirano skrbi za človeško izoliranost brez iskrene solidarnosti, brez moči, da bi v popolnem zaupanju odkrito podal vsa svoja stališča. Vedno ostaja nekje neka rezerva, nek »skriti fond v glavi«, ki mu še ni dovoljeno, da bi brez posledic zagledal beli dan.

odlocba-cenzuraŽe trideset let je Slovenija samostojna, demokratična, svobodna država. A kljub temu jo uklepajo nevidne lovke starega režima, ki je prepovedoval pisanje in govorjenje o Bogu, ki je pod krinko krilatice, da je vera opij za ljudstvo, ustvaril verovanje v nezmotljivost enega človeka in ene stranke. Bogu-človeku je bilo znotraj prejšnje države vse dovoljeno, smel je krasti lastnino, smel je predpisati obvezne oddaje blaga, smel je vdirati v družine s socialističnimi idejami, smel je diktirati, kaj se piše, kaj se govori. Smel je nenapisano določiti, kaj so poglavitna življenjska vprašanja in kakšen odnos morajo ljudje imeti do njih.

Na drugi strani je ljudstvo v strahu pristalo na tak način življenja, saj so bila javna kaznovanja drugače mislečih dovolj velik razlog za to. To je privedlo tudi do nekritičnega sprejemanja oblasti in podrejanja aktualnemu stanju, ki ga je zmogla prebiti samo dovolj kritična masa intelekta, ki se je po rušenju blokovske delitve odprla v svet.

Molk

Molk, v katerem smo živeli toliko desetletij, je molk previdnosti, molk bojazni, pragmatična varovalka. In v tem molku je pravzaprav celotna polpretekla zgodovina našega naroda. Vsi smo živeli v svojem molku. Na eni strani prepovedani avtorji v molku nerazkrivanja svojih misli, vedenj, pričevanj, na drugi strani tisti, ki so molk zapovedali. Vmes pa množica tistih, ki so o tem kaj vedeli ali vsaj slutili, a so v strahu živeli v svojem molku. Kakšna narodna tragedija! Tragedija milijonov ljudi, ki živijo sredi skrivnosti molka, vsak od njih pa ve svoj delček resnice.

Resnica, ki vedno hitreje vre na plan, ima svojo moč tudi v verodostojnosti besede. Stvari morajo biti poimenovane s pravim imenom, take, kot so. Boleče je s pravim imenom poimenovati tragične dogodke in osebe. Kljub temu pa je to edino zdravilo, če želimo, da naš narod ozdravi. Veliko k temu pripomorejo tudi Možinovi Pričevalci.

Samocenzura in sovražni govor

svobodna-sloSamocenzura je postala narodovo bolezensko stanje. Na aktualne polemike se izzvana stran odziva kot ranjena žival. Neutrudno brani svojo pozicijo, čeprav včasih niti sama več ne verjame vanjo. Še vedno – ali celo še bolj – obstaja delitev na tiste, ki smejo govoriti in pisati s svojo glavo, in na tiste, ki tega ne smemo. Ta kontrolni mehanizem v naši družbi še vedno deluje.

Ko se danes v javnosti pojavi nekdo, ki zagovarja krščanske vrednote, je z drugega tabora takoj deležen napadov, ostre obsodbe, poniževanja, smešenja ali obsodbe sovražnega govora. V nasprotni smeri pa to ne velja. Ko levica zahteva prepoved vračila Cerkvi zaplenjenega premoženja, se redko kdo potrudi, da bi v medije prišla prava resnica o tej zahtevi, ali da bi kdo obsodil tako zahtevo. Ko levica kriči, da ne bomo vsi davkoplačevalci plačevali za zasebne šole, je to povsem legitimno kričanje, če pa »desničarji« predlagamo, da ne bi vsi plačevali kontracepcije ali abortusov, je to sovražni govor. Torej – mar ni tudi to cenzura?!