Cenzura za božič

21
244

cenzuraEn teden pred božičem je ravno pravšnji trenutek za problematiziranje tistega, kar verniki slišimo z nedeljskih in prazničnih »prižnic« v cerkvah. Adventni čas namreč simbolizira prav poseben čas sprememb in božje dejavnosti, ko Bog celo vstopi v človeka samega.

Zamislite si najprej, kaj bi si želeli slišati v mašnem nagovoru na sveti večer. Politizacijo (pajdaškega kapitalizma), kriminalizacijo (splava), diskreditacijo (moderne vzgoje), ideologizacijo (spoštovanja staršev in cerkve), revitalizacijo (vojnih pobojev) …? Res, da so časi medijske cenzure mimo in da se prisega na svobodo govora, vendar se zdi milo povedano »rahlo« zgrešeno, da se vernike posiljuje s političnimi in podobnimi dolžnostmi. Med nami so celo zagovorniki misli, da je dolžnost duhovnikov, da povejo konkretne volilne napotke ali razodenejo svoje analitične misli glede konkretnih družbeno-političnih dilem. Vikend prilogo Financ ali sobotno prilogo Dela lahko vsak v miru prebere ob kavi kjerkoli že en dan pred nedeljsko mašo, za to ne potrebuje izgubljati časa ob poslušanju nepredelanih čustev »mašnika«, ki v svojih nedeljskih govorih in oznanilih servira dnevno-politične teme iz medijev. Politična participacija ni dolžnost, zato tudi ne pravica, temveč odgovornost, za katero si svoboden ali pa ne.

Pa vendar, kaj imata politika in vcepljanje krivde skupnega z evharistično daritvijo? Nič. Če se pogosto čudi, da nekateri kritiki in nasprotniki Cerkve zlorabljajo ustavno načelo ločitve države in cerkve za diskreditacijo in izolacijo slednje, zakaj se dosledno ne čudi nespoštovanju Jezusove prilike o cesarjevem denariju (Mt 22, 21) in zakaj se pozablja na Jezusovo očiščenje templja (Mt 21, 12-17)? Človek gre v cerkev, da se očisti stisk, travm, bolečin in bremen, ne da je obtežen s temi še bolj, ko jo zapušča. Naj božji oltar ostane božji, ne pa (tudi) kraj državljanske in politične vzgoje. Tako gre razbrati iz Jezusovih besed v omenjeni priliki o božjem in cesarjevem. Božji Sin, ki je nad politiko in socialnim redom, nam daruje sebe zaradi sebe, zato naj bo cerkev hiša molitve, sočutja, miru in upanja. Upanje pa prinaša vedno nekaj novega.

Še najbolj si vsi želimo, da nam ob zapuščanju cerkve ne bi skominali zobje zaradi nerazrešenih čustvenih zapletov pridigarja in drugih problemov Cerkve. Že prastari Jeremija je obljubljal drugačno pot: »Tiste dni ne bodo več govorili: Očetje so jedli kislo grozdje, zobje otrok pa so skominasti« (Jer 31, 29). Vsak je namreč odgovoren zase in naj se to spoštuje tam, kjer Bog vstopa v človeka – pred oltarjem.

Foto: radio-hit

 

21 KOMENTARJI

  1. Marsikdo noče več gledati ali poslušati poročil, ker mu že preseda, da se praktično ničesar ne spremeni, pa čeprav bi se že zdavnaj moralo.

    Zato pričakuje pri maši duhovno svežino, ki mu bo vlila upanje in razjasnila pravo pot.

    Potem bo tudi v zasebnem in javnem življenju lahko storil tisto, kar se od njega pričakuje. Torej, da bo spreminjal svet na boljše.

  2. Se strinjam z avtorjem. Jezus gotovo ni postavil evharistije z namenom, da bodo tisti, ki “to delajo v njegov spomin” razsvetljevali nas, ki se zbiramo k njej, še politično. Razlaga evangelijev in njihova primerjava z današnjim časom pri pridigah pa bi morala ostati na visokih etično moralnih normah.

  3. Jaz se čisto ne strinjam, da pridige nimajo nič s časi v katerih živimo. Nujno je opozoriti na božje delovanje okoli nas. Le da tega nihče več ne vidi. In so pridige vse bolj predavanja iz teologije morale. Narod nima nič od tega.

  4. Točno, pridige morajo biti uporabne za današnje življenje, vendar ne v političnem stilu, ampak svetopisemskem,ki ne ruši zaupanje in ne pahne človeka v malodušje in obup.

  5. Kristjani se vsekakor moramo ukvarjati tudi s politiko.Za to imamo laiki in imajo duhovniki nešteto možnosti. Politika pri evharistiji in celo izkoriščanje evharistije zanjo pa me zelo moti.
    Sicer se ne strinjam s piscem, da je splav in spoštovanje staršev , torej odnos do življenja in naših najbližjih politika.Ti dve zadevi gotovo spadata tudi v pridigo seveda razloženi skozi kristusov nauk.
    Ekonomske zadeve, predvolilna namigovanja in podobno, kar morajo duhovniki večkrat brati za pridigo kot pisma škofov ali komisije Pravičnost in mir, pa menim, da bolj sodijo v verski tisk, na radio Ognjišče ali pisna oznanila v župnijah.Tudi osebna (različna) politična prepričanja in travme duhovnikov često odmevajo iz prižnic med mašami.
    Evharistija je zakrament in sveta zadeva, je neposredni stik človeka preko Jezusa z večnostjo in kvariti oziroma mešati to doživetje z našo dnevno politiko je razvrednotenje in omadeževanje zakramenta.
    Kaj je res že vase zastrupljeno in nam ni nič več sveto ?

  6. Dečko (gospod?) ne kvasi, le trudi se razmišljati. Zato mu bodimo hvaležni.

    Ampak ne živimo v sterilni sredini med nebom in zemljo –
    živimo v prostoru, ki nenehno, dobro in slabo, vpliva na našo osebno in skupno usodo. V prostoru, za katerega smo vsi odgovorni. Zato ni odveč, da kristjani vedno znova poslušamo, da naša brezbrižnost lahko povzroči tragične posledice. Da naša pasivnost pomeni velik greh. Da kristjan mora biti sol zemlje in delovati povsod tam, kjer sistem ne daje pozitivnih rezultatov, oziroma je krivičen.
    Vse povedano gotovo nima nič skupnega z nerazrešenimi čustvenimi zapleti pridigarja in drugimi problemi Cerkve.

    Ob tej priliki se sama zahvaljujem pridigarjem, katerih nagovor bo odločno obelodanil bolezni in zablode našega časa in nagovoril našo vest.

  7. Krščanstvo je nadstrankarsko. In branje pisem pred vsakim referendumom kaže na to, da imajo naši “duhovni voditelji” kristjane za nerazumne in lahko vodljive.
    Kako lahko duhovnik na prižnici izrablja status “posvečenega” v politične namene, mi ne bo nikoli jasno.

    • Politika je del življenja, zato je pričakovati, da bo duhovnik čisto tiho, ko gre za politiko, neumnost.

  8. To je bilo od vedno tako. Do II. koncila so bili kleriki lahko tudi politiki. V kraljevini Jugoslaviji je bil znan politik duhovnik Korošec med drugim tudi policijski minister. Gre pravzaprav za staro navado, ki jo je težko opustiti.

    • Koliko duhovnikov je denimo v italijanskem parlamentu? Ali, koliko jih je bilo v parlamentu ali v vladi v času, ko je bila desetletja na oblasti krščanska demokracija?
      Nekam čudni katoliki se tukaj zbirate!

      • Še en rokometaš, ki uči košarkarje košarko … no pa naj bo!

        Poslanstvo duhovnika ni politično udejstvovanje, lahko pa kakšen čuti kaj takega in se lahko spusti v politiki. Samo škofovstvo mora vrniti .. en tak primer je bil pred nekaj leti … ampak se mi ga ne da poiskati za rokometaša, ki uči košarkarje košarko! Se opravičujem gospod Tone, ampak tako je!

      • Po mojem ljudje, ki reagirajo kot ti, nimajo nobenega samospoštovanja. Preprosto bi odgovoril na vprašanje ali pa priznal, da nekaj nisi vedel in se zahvalil za informacijo. Namesto kvazi filozofiranja. Jaz nisem nič govoril o poslanstvu duhovnika.
        Za tvojo informacijo: katoliška cerkev svojim duhovnikom prepoveduje aktivno delovanje v politiki, zato jih v parlamentih in vladah ni, prej pa so bili. V hrvaškem parlamentu je trenutno eden, a je v pokoju. Pa še ta je dvignil veliko prahu in je moral ignorirati pokorščino nadrejenim.

  9. ..Cerkev ima tudi učiteljsko vlogo, zato je tudi prav, da se reflektira do družbenih pojavov, ki imajo etične in moralne konsekvence..

  10. Absolutno. Če bi v cerkvah samo en butast zakon razsuli, bi politika bila precej bolj previdna. Tako pa streljajo kot brez uma. Zakon o davku na ukradeno robo smo že dobili. Budale, kaj naj rečem. Da ne omenjam Kramarjevo nagrado, ko so sprejeli davek na davek, pa še retroaktivno. Norčujejo so se iz nas!

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite