V zadnjih dneh postnega časa se Božja beseda pri vsakodnevnem bogoslužju (maša) dotika predvsem Jezusovih besednih dvobojev s pismouki in farizeji iz evangelija po Janezu. Jezus tu govori predvsem o svoji identiteti, o Očetu ter odnosu z njim. Pri tem se srečuje z zakrknjenostjo src na strani sogovornikov. Zanje je Jezusovo govorjenje o Bogu kot Očetu preprosto bogokletno. Jezus namreč niti malo ni podoben Mesiji, kot si ga predstavljajo sami. Zato ne preseneča, da so skušali Jezusa že tedaj zgrabiti in umoriti (tudi s kamenjanjem), vendar »še ni prišla njegova ura« in se je pred napadalci umaknil. Dokončen sklep o tem, da je treba Jezusa iz Nazareta z zvijačo zgrabiti na samem in ga nato obsoditi na smrt, je dozorel po tistem, ko je od mrtvih obudil mrtvega Lazarja, ki je bil že štiri dni (!) v grobu. Ta dogodek je nedvomno pretresel množice, ki je zaradi tega še bolj verovala, da je prav tesar iz Nazareta v resnici Mesija (Kristus, maziljenec), ki mora priti. Zato je obuditev Lazarja od mrtvih judovske voditelje napeljal k temu, da so sklenili umoriti celo Lazarja, ki se je, obogaten z izkušnjo smrti, lahko le pomilovalno posmehoval vse bolj togotnim učiteljem postave.
Ob Jezusovih razpravah s farizeji in pismouki se nedvomno odpira vprašanje, ali je bilo res potrebno, da je tako odkrito in izzivalno govoril o sebi ter o Bogu kot (svojem) Očetu – in to nekomu, ki je tovrstno govorjenje preziral kot nekaj skrajno bogokletnega in zato vrednega smrtne obsodbe. Za marsikoga je Jezus morda junak, ki se ne boji povedati resnice, tudi za ceno smrtne nevarnosti. V očeh drugih pa je morda predrznež, ki bi lahko svoje govorjenje omilil in judovske pismouke pripeljal preko ovinkov do resnice. Zato se celo postavlja vprašanje: je bil Jezus morda celo sado-mazohist, saj je vedel, da ga želijo umoriti, in se jim je nazadnje celo prostovoljno izročil? Se je s svojimi včasih teološko zagonetnimi govori morda celo preveč izpostavljal? Ali je sploh vredno izgubljati besede in »metati bisere svinjam«, ko se v dialogu srečujemo z zakrknjenostjo in (namernim?) nerazumevanjem, zaradi česar je dialog pravzaprav monolog in govorjenje gluhemu?
Jezusovi zadnji govori v času njegovega javnega delovanja, preden je obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci, nedvomno odpirajo mnoga moralna in duhovna vprašanja. Tudi o tem, kje so meje sporočanja resnice in odkritosti. Čeprav naglas sicer prisegamo na odkrito govorjenje, pa v praksi ravnamo povsem obratno: zaradi »miru pri hiši« se je bolje zlagati ali kaj zamolčati, Vendar Jezus pravi, da nas bo resnica osvobodila. Ko se soočimo z resnico, imamo le dve možnosti: ali jo sprejmemo ali pa jo odklonimo. Ker je hudič »oče laži«, resnico vedno odklanja in vedno znova zapeljuje človeka v maskiranje, prikritost in zamegljevanje dejstev. V slovenskem družbenem in političnem, pa tudi cerkvenem dogajanju lahko najdemo nešteto primerov, ko se resnici elegantno izogibamo ali pa se ob javnem izreku resnice soočamo s hudimi oblikami zakrknjenosti, ki prehaja celo v sovraštvo. Denimo ob blagoslovu spomenika pripadnikom protirevolucionarne vojske v Grahovem pri Cerknici. Tudi sam sem se preko družabnih omrežij zaradi razkrivanja doslej zamolčanih in tabuiziranih dejstev o komunistični revoluciji na slovenskih tleh soočil z grozljivo nestrpnostjo varuhov nedotakljivega mita o svetosti narodno-osvobodilnega boja – ker sem s svojimi nesprejemljimi stališči pač stopil na stran »narodnih izdajalcev«, »nacističnih plačancev«, itd. S tem naj bi avtor teh vrstic zagrešil moralno podobno skrajno zavrženo in sprevrženo dejanje kot pobiti domobranci, ki jim je bil postavljen spomenik. Prav v tovrstnih odzivih se kaže, kako je v slovensko duhovno-mentalno dimenzijo še vedno zakodirana satanska laž, ki pomaga legitimizirati komunistično osvajanje oblasti ter zatiranje »razrednih sovražnikov«.
Dostikrat pa lahko ob resnici naletimo tudi zgolj na zid molka. Denimo ob zahtevi, naj se javno predstavi najbolj odgovorne za finančni polom mariborske nadškofije. Velika škoda je namreč, da mediji sedaj odkrito namigujejo na odgovornost vseh dušnih pastirjev za finančni propad, čeprav večina ni imela nič s spornim poslovanjem mariborske nadškofije (nekateri so temu celo odkrito nasprotovali, v kolikor so sploh vedeli, kaj se dogaja za zidovi nadškofijskega ordinariata). Morda velja spomniti, da je eden od časopisov sicer prav tako obsojal sporno poslovanje v Mariboru, vendar pa hkrati vzel v bran glavnega protagonista teh istih poslov. To morda marsikaj pove tudi o tem, kakšna politična ozadja so bila pri dodeljevanju kreditov, ki jih mariborska nadškofija ne more odplačati. Vprašanje pa je, če bomo kdaj izvedeli resnico o tem, kaj je spiritus agens mariborskih poslov dejansko počel in kdo vse mu je kril hrbet. Vendar bi bilo zelo dobro, če bi to izvedeli, saj bi s tem morda dosegli katarzo kot pogoj za nov začetek.
Dejstvo je, da resnica prej ali slej pride na dan. Tudi za visoko ceno, če je treba. Nobena laž se ne more nadaljevati v nedogled. Zato tudi sestopajo z oblasti razvpiti predsednik uprave Luke Koper ter predsednik nadzornega sveta NLB. Zato je ustavno sodišče tudi reklo NE nepremičninskemu davku ter zadržalo odlok o razpisu referenduma o arhivih za (zelo neugoden) 4. maj. Arhivi namreč skrivajo marsikatero grenko resnico, ki bi nam kroji sedanjost in prihodnost. Zato se lahko vprašamo, ali je res moralna drža, da si ob tem vprašanju arhivov zatisnemo oči in ušesa ter zavpijemo, češ opoziciji gre samo za oblast ter odpiranje ran preteklosti. Prav tako tudi ne gre pozabiti, kako so skušali nekateri »obvoziti« nepremičninski davek s pomočjo registracije nove verske skupnosti s skrajno bizarnim »zombijevskim« imenom, kar je seveda »požegnal« tudi minister za kulturo. A žal je tako, da si ljudje nasploh dostikrat ne želimo naglas povedati, da je cesar v resnici nag, pač pa ploskamo »novim oblačilom« po najnovejši modi. Seveda, bojimo se cene, če bi naglas povedali, da je cesar nag, češ kaj bodo pa drugi rekli o meni. A kot je prejšnjo soboto poslušalstvo v cerkvi v ljubljanskih Dravljah spomnila v Medžugorju živeča francoska redovnica Emmanel Maillard, je med ljudmi zelo razširjen demon z imenom Saj-vsi-tako-delajo.
In če smo začeli z evangelijem, z njim tudi končajmo. Se spomnite, kako je Jezus ozdravil slepega Bartimaja? Slednji je vpil »Jezus, Davidov sin, usmili se me!«. In kaj so najprej storili tisti, ki so bili poleg njega? Hoteli so ga utišati. A on je še bolj naglas vpil…
