Cena udobja

17

cerar_mramorPremier Miro Cerar je že pred tednom dni ugotavljal, da razlogov za »hujše sankcije« proti članom svoje ministrske ekipe zaradi zgodbe z dodatki za stalno pripravljenost ne vidi. Potem pa sem ondan prebral še besedilo izpod peresa nekdanjega predsednika novinarskega društva, ki je bilo še najbolj podobno reševanju ogroženega vojaka Mramorja.

Najbolj žalostno

V obrambo finančnemu ministru je urednik Mladine sicer nanizal nekaj vzporednic z dogajanjem na drugih področjih. Vendar je bilo jasno, da se mu je daleč najudarnejši argument za žuganje tistemu delu sindikatov, ki so se po njegovem neodgovorno pridružili hajki na Mramorja, zdel naslednji premislek: Če pade Mramor, takoj za njim pade Miro Cerar (skoraj tako torej, kot je s Stenmarkom in Križajem v pesmi Lačnega Franza), to pa pomeni, da se bo na oblast vnovič povzpel Janez Janša.

Ni najbolj žalostno, da takšno razmišljanje pomaga opravičiti vsak prestopek kogar koli iz Cerarjeve četice ne le v očeh njegovega avtorja, marveč verjetno kar v očeh večine tukajšnjega občestva. Najbolj žalostno je, da trditev ne drži.

Če se motim, bom z veseljem pojedel zvrhan krožnik sladkega zelja s (celo) kumino, ampak mislim, da niti petdeset mramorjev v podobnih položajih Slovenk in Slovencev ne bi odvrnilo od ponovitve volilnih izbir zadnjih let. Morda res ne bi nujno izbrali Cerarja in Mramorja, zagotovo pa njuna klona iz istega političnega tabora.

Tihi dogovor

Posledica takih odločitev je kajpak po eni strani zelo omejen bazen ljudi, ki so v očeh volivcev sploh primerni za pripustitev h koritu, po drugi strani pa njihov zelo skromen manevrski prostor, ko so enkrat pri njem. Urednik Mladine povsem pravilno ugotavlja, da se finančni minister nahaja skoraj na meji še sprejemljivega. Korak naprej, ki bi ga morda naredil njegov naslednik, bi že bil korak na minsko polje »neoliberalizma«, topa je za vsakega klenega Slovenca absoluten tabu. Okostenelost, ki jo opisana dvojna omejenost ustvarja, je nedvomno sijano gojišče za ekscese, še hujše precej hujše od dodatkov za stalno pripravljenost, za kar imamo tudi iz zgodovine ničkoliko zgledov.

A zdi se, da slovenski državljanke in državljani zadevo razmeroma ravnodušno jemljejo v zakup. Na oblast aboniranemu krožku odpuščajo manjše in večje prestopke, če se le drži osnovnega dogovora z ljudstvom. Ki je v tem, da mu ostane dovolj drobtin z bogatinskih miz, prodanih pod firmo vsenavzoče matere države, še bolj pa v tem, da ga ne vznemirja s kakršnimi koli pomembnimi spremembami. Čeprav se je na vrhuncu gospodarske krize zdela prva točka precej vprašljiva, so se razmere vmes očitno znatno umirile.

Po dokaze za zgornje trditve ni treba iti daleč. Abonirancem na oblast je jeseni leta 2011 uspelo z na prvi pogled dokaj tvegano loterijo. Vsi s(m)o vedeli, da njihov tedanji izbranec Janković ni nikakršen liberalec, nikakršen ugleden politik in v pogojih vsaj približne konkurence niti nikakršen gospodarski guru, pa je vseeno slavil z (implicitno) obljubo, da ne bo dovolil sprememb. Leta 2014 je bilo vsem jasno, da Cerarjeva ekipa ni ekipa »novih obrazov«, še manj kakršne koli nove paradigme, a je kljub temu vknjižila zgodovinsko zmago. Kajpak, kot sem zapisal že tedaj, zlasti zato, ker je obetala minimalne odmike od statusa quo. In dogovoru ostaja zvesta.

V političnem prostoru, kot ga je nazadnje začrtala loterija iz leta 2011, ni znakov, da bi se zadostnemu številu Slovenk in Slovencev kaj kmalu dalo zapustiti udobno stanje »v leru«. Če ostanem zvest zapisanemu pred meseci, v primerjavi z resničnimi stiskami, ki tarejo nekatere druge dele sveta, to gotovo ni najhujše. Ampak Mramor v takih razmerah dejansko nima kam odstopiti.

17 KOMENTARJI

  1. Čakajoč na Godoja. Pasivnost. Udobje, da država poskrbi za nas.

    Ob sladkem zelju in kumini ugotavljam kako z lahkoto nam mafija vlada, že 70 let. V medijih strašijo pred triumfom neoliberalizma in svojim od strahu presranim socialističnim birokratom rišejo strašnega Janeza Janšo kot poozebljenega hudiča socialističnim kristjanom, kot Fašista ga rišejo komunističnim starcem in romantični mladini ter infantilnim neopredeljenim kot mojim otrokom zastaja dih v strahu pred Gargamelom.

    Kako naj ga potem ob tej kanonadi lahko kak desničar sploh upravičeno kritizira.?
    Saj ga bodo njegovi takoj kolektivno požrli.

    Skratka lumpenproletariat je iz centralno planskega urada tako učinkovito zmanipulirane, da glavna mafija zločincev sploh več ne umakne in lahkotno triumfalno vlada.

  2. Cerar torej Mramorja podpira, kljub njegovim nezakonitim dejanjem in sprevrženim izgovorom, kot vrh UL, kar je pogubno za javno moralo.
    Maver torej tudi meni, da Janez Janša nima možnosti za izvolitev, četudi bi Cerarjeva vlada odstopila ali padla?!
    “Vladajoča Lumparija” je za Slovence še naprej “sprejemljiva izbira” in bo še naprej cvetela.
    Samoprevara se nadaljuje, ker je to udobno večini, predvsem eliti!

  3. Tako fatalistične in enosmerne, kot izzveni iz članka, stvari le niso in ne morejo biti.

    Janković je recimo na parlamentarnih volitvah ob vsej podpori stricev in tetic zmagal tesno. In zamočil pri sestavljanju vlade. Dvomiti je, da bi Slovenci znova in znova, zdaj še v tretje kupili novega “aduta iz rokava” v zadnjem trenutku, novo stranko mesec pred volitvami, posebej če bi se zdaj čutili opeharjene.

    Niti ni nujno, da bi volilci, vsaj del njih, ki je dovolj za volilni preobrat ( okoli 10%) mirno požrli take koruptivne afere za afero. LDSu so tudi 2004 rekli: “dost je” v trenutku, ko se je Slovenija že skoraj navadila na večnost njihove oblasti.

    Tudi od zunaj vnešene razmere z migranti povečujejo možnost obrata v desno.

    Je pa res en problem na slovenski desni strani. Pomanjkanje inkluzivne zmožnosti in hotenja. Na pomikanje Slovenije v levo je desnica paradoksno odgovarjala s svojim usmerjanjem bolj v desno in izločanjem ljudi, ki niso dovolj desni. Poglejmo recimo, kako so se osipali ljudje iz Zbora za republiko.

    Skratka, konzervativni del Slovenije rabi tudi zmernost in nagibanje k sredini, če naj upa na večinsko podporo. In čim manj paranoidnega iskanja podtaknjencev v lastnih vrstah, ker to ni več tako bistven problem, dela pa iz desnih po nepotrebnem vsaj do neke mere zrcalno sliko komunistov.

    • “Je pa res en problem na slovenski desni strani. Pomanjkanje inkluzivne zmožnosti in hotenja.”

      Kaj s tem misliš?

      “Na pomikanje Slovenije v levo je desnica paradoksno odgovarjala s svojim usmerjanjem bolj v desno in izločanjem ljudi, ki niso dovolj desni. Poglejmo recimo, kako so se osipali ljudje iz Zbora za republiko.”

      Ker na “desni” nikoli ni bilo cilja zmagati in narediti temeljite reforme, ampak kako zj..bati konkurenco na desni.
      O osipanju ZZR nimam informacij, je pa pričakovano, saj ga je JJ sprivatiziral za svoj PR. Kar je strašno kratkovidno in samomorilno.

      “Skratka, konzervativni del Slovenije rabi tudi zmernost in nagibanje k sredini, če naj upa na večinsko podporo. In čim manj paranoidnega iskanja podtaknjencev v lastnih vrstah, ker to ni več tako bistven problem, dela pa iz desnih po nepotrebnem vsaj do neke mere zrcalno sliko komunistov.”

      No, tu sva pa končno skupaj. Ena zdrava sredina, ki ne bo postala Virant Cerarjeva vazalna stranka mafije in birokratov bi lahko ta trenutek 40 procentov. A mora biti res vsaj 100 zaupanja vrednih ljudi (niso prisesanci na proračun).
      Demosa in desnice niti niso zgubili zaradi Udbovskih in komunističnih podtaknjencev (po mojih informacijah je JJ eden od njih), ampak ker večina “demokratov” ni imela prebojne protisocialistične vizije: vsak je zagovarjal svoj fevd socialističnih subvencij: profesorji, zdravniki, kulturniki, kmetje, birokrati (pravniki)…
      Paranoja je bolezen komunistov v vrhu. Drugo pa je, da se s tem obupano preusmerja pozornost iz svoje komunističnosti in jalove učinkovitosti.
      Zato veš čas opozarjam, da ta elita FDV na “desnici” uspešno 25 let uničuje organski vzklik sredine in desnice. Sedaj jim je skrajni nacionalizem (Črnčec), pretirana histerija z islamom in slepo domobranstvo v bistvu zadnja rešilna veja nad propadom v katerega je padel udbovec Jelinčič z enako formirano SNS.

      • Kaj mislim s tem? Lej, ti si en tipičen primer, ki te zaradi tvoje izrazite direktnosti, svojeglavosti in ( gorenjske) trmoglavosti lahko del desnice, tako se tudi odzivajo tule v komentarjih, vidi kot tujka, uničevalca njihove opcije in liderjev, če ne celo za podtaknjenca.

        Jaz se bi tudi lahko kujal zaradi tvojih prelahkih osebnih kvalifikacij in domnev, tudi žaljivih. Zaradi tega in zame preveč fanatičnega liberalizma. Svet je recimo v mojih očeh prej pred problemom, kot da je to rešitev, dejstvo koncentriranja bogastva v rokah peščice, ki ga liberalno nižanje davkov omogoča njim, medtem ko ga jemlje javni blaginji. Milijarderji imajo vse več, medtem ko so tudi na zahodu plače srednjega sloja v stagniranju že okoli pol stoletja. Potem je tu problem, da nastrada lahko ekologija, torej narava in tudi zdravje človeka, če je kapital preveč sproščen razumnih omejitev in regulativ.

        Evo, še konkretno iz vsakodnevnosti, zakaj jaz nisem ekonomski liberalec po prepričanju- mi je bolje, ko gledam svojega šolarja in njegove vrstnike, da grejo lahko vsi otroci v njegovi šoli h šolskemu kosilu in dobijo malico, da grejo vsi v šolo v naravi, da se vsi udeležijo plavalnih tečajev ipd, kot da bi se to ukinilo in s tem naredilo socialno diferenciacijo med otroki zato, da bi lahko znižali davke na način, da bi par bogatih staršev iste šole lahko doma zapeljalo pred hišo še tretji družinski avto, po možnosti kakšnega postavljaškega terenca. V tem smislu sem egalitarist in pristaš javne blaginje, skupnega dobrega.

        Torej razumljivo, da se pogosto ne strinjam s tabo. Nimam te pa za podtaknjenca ali neumnega ali človeka s slabimi nameni. Vsekakor ne za del kake klike ali lobija, ampak za nekoga, ki odkrito piše, kar misli. Desno-liberalno opcijo imam za povsem legitimno in tudi če se pogosto ne strinjam s tabo in tvojim načinom komunikacije, bi se še manj strinjal s tistim, ki bi tebe ali podobno misleče želeli utišati ali odstraniti.

          • Vsi, ki ustvarjajo in delajo. In večina med njimi ni bogatih. Bogati so samo najbolj spretni v prisvajanju skupnih sadov.

          • V pokvarjenih državah.

            V liberalnem gospodarstvu so bogati tisti, ki podjetno ustvarjajo novo vrednost (igra pozitivne vsote) . V socializmu so bogati tisti, ki znajo grabiti (igra ničelne vsote) ali ropati (igra negativne vsote).

          • Ah, to ustvarjanje nove vrednosti so pogosto cesarjeva nova oblačila. Recimo na Wall Streetu. Ali pa razna odvetniška in podobna svetovanja. Zame je to čista anomalija trga, če se ene plačuje 1000 dolarjev na uro, drugim pa manj od tega za cel mesec orng garanja. Tisti zgornji zaslužki tudi marsikdaj v današnjem kapitalizmu niso posledica realnega trga, ampak tega, da so priviligirani sloji pri koritu poskrbeli za svoje koristi, za svoj nesorazmeren delež na račun drugih zaposlenih pri končni ceni, ki jo plačuje individualni potrošnik ali država.

          • Slišat te je kot da posla niti od blizu ne vidiš in živiš samo od “poštenega dela”. Ne vem kakšno službo imaš. Seveda je “cesar nag”, a jaz takim pravim, pa se še ti sleci.

        • If, hvala, ker lahko človeško komunicirava.

          Na direktnost in iskrenost sem ponosen. Svojeglav sem bil “od malena” :). Imel sem namreč avtoritarnega komunističnega očeta, ki bi me zlomil ali pa naredil samosvojega, uporniškega. Mislim, da nisem trmoglav. Trmo gledam kot zelo negativno lastnost. Sem pa vztrajen.

          Podtaknjenci so hinavski, “pravi”, priliznjeni. Predvsem ne ponujajo rešitve. Malo ljudi si upa iti proti vsem, proti kolektivu. Pučnik si je upal. Hribarja, Rupel, Bučar in vsi ostali so se naslonili na močnejši kolektiv.

          Moja rešitev je v resnični vstaji (in stranki) protisocialistov. Ko bo večina ljudi razumela, da je država nujno zlo in da je velika država velik rop, velika tiranije, veliko korupcije in posledično veliko revščine.

          Samo liberalne reforme bodo rešile malega, srednjega in velikega človeka in omejili mafijo, birokracijo, parazite ter popolnoma porazile komunizem, ki se danes skriva v socializmu.

          To kar ti daješ zle primere, to je zlo. Ampak zaradi pomanjkanja liberalizma, trga, vladavine prava in osebne odgovornosti in zrelosti državljana. Vzrok: Tovarišijski ali mafijski (crony) ali državni kapitalizem (socializem) .

          • Gotovo imaš prav v tem, da bi celi državi bistveno boljše šlo, če bi okolje spodbujalo in ne zatolklo ustvarjalnosti in podjetnost. Če bi bilo mnogo več Slovencev takih. Ni pa nujno, da imajo vsi ustvarjalni ljudje obenem tudi podjetniško žilico; ni nujno, da je vsak vrhunski umetnik, znanstvenik, inženir, zdravnik, sodnik obenem tudi podjetnik, biznismen. Eno dobro ravnotežje mora obstajat, ki ga pa je prejšnji režim podrl. V takih razmerah imate gotovo liberalci kaj koristnega za ponudit.

    • 1. Zame ‘podtaknjenci’ SO problem. In BODO problem. So način vladanja kontinuitete.
      2. Problem mi je tudi to, da državo vedno vodi ekipa, ki v veliki večini (enkrat več, drugič malo manj) ‘od rojstva dalje’ živi iz javnih sredstev (»denar je« in »denar pada z neba«). Kako drugače razmišlja človek, ki ve, da od ‘prekladanja papirjev’ in ‘zapisovanja novih idej’ ni ‘biznisa’: v gospodarstvu in privatnem sektorju se točno ve, koliko lahko zapraviš: kolikor s svojim delom zaslužiš (in seveda to predhodno vnovčiš). To vem tudi jaz kot gospodinja: ne morem zapraviti več, kot pride na TRR (niti limita nočem, da ne bi imela ‘skušnjav’!). A svobodni trg (tudi trg delovne sile) je našim profesorjem in drugim uradnikom ‘španska vas’.
      3. Vsak, ki želi realno gledati na prihodnost in postavlja realne predvolilne obljube, si (pri nas) ‘koplje jamo’. Se bojim, da gremo Slovenci tudi trikrat ali desetkrat na led. Ne glede na letni čas. En zlagani nasmešek, ki obljublja ‘raj na zemlji brez odpovedi’ in ‘vsem bo boljše – nikomur slabše’ in ‘vsi zadovoljni in srečni’ … je bolje poplačan kot trezno razmišljanje: »Ljudje, rešitev je, a treba bo pljuniti v roke …«

      • Vse ostalo si super napisala.

        Podtaknjenci ne morejo biti odločilni, če imaš ekipo, ki ima cilje in strategijo.
        Problem je, da nimamo nesocialističnih in ustvarjalnih ljudi. Nimamo ekipe, ki bi se med sabo šla oster dialog, ki dostikrat pri vseh udeleženih vzbuja veliko novih idej in rešitev.

        Kdor stalno išče Podtaknjenci, ni človek dialoga in ustvarjalnosti. Temveč paranoični avtoritarec, ki zahteva, da smo mu vsi popolnoma podrejeni in hkrati vsakega sumi, da mu bo spodnesel fotelj, tron.

        • Ampak kljub zapisanemu: podtaknjenci so dejstvo. Trojanski konj – v vseh pomladnih strankah. Preverjene (udbovske) metode.
          In drugo (moja domneva, seveda): tistega, ki je še posebej ‘nevaren’ ali bi to šele utegnil postati, na nek zvit način dobiti (oz. dobesedno pahniti) ‘s prsti v marmeladi’ (bodisi kakšen moralni ali drugačen prekršek): tak bo odtlej ‘krotek’ ter povsem nenevaren, vodljiv in ubogljiv.

  4. TV Odmevi:

    Spet se ukvarjajo s plačami v javnem sektorju.
    To pot so aktualni policisti s svojo stavko.
    Enkrat policisti, drugič šolniki, pa zdravniki, pa medicinske sestre, pa javni uslužbenci s plačnimi skupinami … in ko se krog obrne spet vse od začetka. In tako že 25 let.
    Ta država se večino vsega časa ukvarja s plačami v javnem sektorju. Taka država ne more uspevati, in nikdar ne bo uspevala.

    Gre za simptom bolezni, ki se ji reče socializem, država s prevelikim deležem v gospodarstvu, previsokimi davki, predragim javnim sektorjem in vedno večjo zadolženostjo, vedno večjo enakostjo v revščini in vedno več ljudem odvisnih od socialnih prejemkov.

    Pogled na spisek najbolj priljubljenih politikov pove vse:
    Borut Pahor, Tanja Fajon, Violeta Bulc, Dejan Židan, Miro Cerar, Karl Erjavec, Violeta Tomić, Luka Mesec, …

    Če to drži in ni prirejeno, potem si ljudje pač želijo veliko vlogo države v njihovem življenju in socializem, in je edino zdravilo da jim prej ali slej zmanjka toaletnega papirja. Pot do demokracije bo v Sloveniji očitno peljala skozi ubobožanje države in enakosti v revščini.

Comments are closed.