Premier Miro Cerar je že pred tednom dni ugotavljal, da razlogov za »hujše sankcije« proti članom svoje ministrske ekipe zaradi zgodbe z dodatki za stalno pripravljenost ne vidi. Potem pa sem ondan prebral še besedilo izpod peresa nekdanjega predsednika novinarskega društva, ki je bilo še najbolj podobno reševanju ogroženega vojaka Mramorja.
Najbolj žalostno
V obrambo finančnemu ministru je urednik Mladine sicer nanizal nekaj vzporednic z dogajanjem na drugih področjih. Vendar je bilo jasno, da se mu je daleč najudarnejši argument za žuganje tistemu delu sindikatov, ki so se po njegovem neodgovorno pridružili hajki na Mramorja, zdel naslednji premislek: Če pade Mramor, takoj za njim pade Miro Cerar (skoraj tako torej, kot je s Stenmarkom in Križajem v pesmi Lačnega Franza), to pa pomeni, da se bo na oblast vnovič povzpel Janez Janša.
Ni najbolj žalostno, da takšno razmišljanje pomaga opravičiti vsak prestopek kogar koli iz Cerarjeve četice ne le v očeh njegovega avtorja, marveč verjetno kar v očeh večine tukajšnjega občestva. Najbolj žalostno je, da trditev ne drži.
Če se motim, bom z veseljem pojedel zvrhan krožnik sladkega zelja s (celo) kumino, ampak mislim, da niti petdeset mramorjev v podobnih položajih Slovenk in Slovencev ne bi odvrnilo od ponovitve volilnih izbir zadnjih let. Morda res ne bi nujno izbrali Cerarja in Mramorja, zagotovo pa njuna klona iz istega političnega tabora.
Tihi dogovor
Posledica takih odločitev je kajpak po eni strani zelo omejen bazen ljudi, ki so v očeh volivcev sploh primerni za pripustitev h koritu, po drugi strani pa njihov zelo skromen manevrski prostor, ko so enkrat pri njem. Urednik Mladine povsem pravilno ugotavlja, da se finančni minister nahaja skoraj na meji še sprejemljivega. Korak naprej, ki bi ga morda naredil njegov naslednik, bi že bil korak na minsko polje »neoliberalizma«, topa je za vsakega klenega Slovenca absoluten tabu. Okostenelost, ki jo opisana dvojna omejenost ustvarja, je nedvomno sijano gojišče za ekscese, še hujše precej hujše od dodatkov za stalno pripravljenost, za kar imamo tudi iz zgodovine ničkoliko zgledov.
A zdi se, da slovenski državljanke in državljani zadevo razmeroma ravnodušno jemljejo v zakup. Na oblast aboniranemu krožku odpuščajo manjše in večje prestopke, če se le drži osnovnega dogovora z ljudstvom. Ki je v tem, da mu ostane dovolj drobtin z bogatinskih miz, prodanih pod firmo vsenavzoče matere države, še bolj pa v tem, da ga ne vznemirja s kakršnimi koli pomembnimi spremembami. Čeprav se je na vrhuncu gospodarske krize zdela prva točka precej vprašljiva, so se razmere vmes očitno znatno umirile.
Po dokaze za zgornje trditve ni treba iti daleč. Abonirancem na oblast je jeseni leta 2011 uspelo z na prvi pogled dokaj tvegano loterijo. Vsi s(m)o vedeli, da njihov tedanji izbranec Janković ni nikakršen liberalec, nikakršen ugleden politik in v pogojih vsaj približne konkurence niti nikakršen gospodarski guru, pa je vseeno slavil z (implicitno) obljubo, da ne bo dovolil sprememb. Leta 2014 je bilo vsem jasno, da Cerarjeva ekipa ni ekipa »novih obrazov«, še manj kakršne koli nove paradigme, a je kljub temu vknjižila zgodovinsko zmago. Kajpak, kot sem zapisal že tedaj, zlasti zato, ker je obetala minimalne odmike od statusa quo. In dogovoru ostaja zvesta.
V političnem prostoru, kot ga je nazadnje začrtala loterija iz leta 2011, ni znakov, da bi se zadostnemu številu Slovenk in Slovencev kaj kmalu dalo zapustiti udobno stanje »v leru«. Če ostanem zvest zapisanemu pred meseci, v primerjavi z resničnimi stiskami, ki tarejo nekatere druge dele sveta, to gotovo ni najhujše. Ampak Mramor v takih razmerah dejansko nima kam odstopiti.
