Čehom ni znova zdrsnilo

1
Vodja Demokratske stranke (ODS), zavezništva Spolu in mandatar morebitne koalicije Spolu in Piratov, Petr Fiala. Foto: Reuters

Ko pišem te vrstice, se spominjam pokojne prijateljice, ki je bila po rodu s Češke, a je velik del življenja preživela v Mariboru. Ko je pred nekaj leti na volitvah suvereno zmagala stranka bogataša sumljivega slovesa Andreja Babiša, se ji je skoraj porušil svet. Doma, na Češkem, je bila dejavna v krščanskodemokratskih vodah in v stranki, ki jo je ob koncu prejšnjega desetletja ustanovil tesni Havlov sodelavec in poznejši češki zunanji minister, knez Karel Schwarzenberg iz ene najuglednejših čeških plemiških rodbin. Njegov prednik je bil po marčni revoluciji avstrijski ministrski predsednik.

Nepojmljiv zdrs

Podobno kot gospa Maša niti sam nisem mogel razumeti, kako je lahko Češka zdrsnila tako nizko. Dobrih petindvajset let po žametni revoluciji sta se na njenem čelu znašla človeka, ki sta poosebljala tisto, kar naj bi revolucija odplaknila. Prostaški predsednik Miloš Zeman je, čeprav se je večina Čehov po izkušnjah iz leta 1948 in leta 1968 odvrnila od prej precej pobožnega pogledovanja proti velikemu slovanskemu bratu na vzhodu, vrata na stežaj odprl spogledovanju s Putinovim imperijem. Na predsedniških volitvah je premagal prav uglajenega aristokrata Schwarzenberga. Očitno so njegovim težavam z alkoholom Čehi pripisovali manj teže kot občasnemu Schwarzenbergovemu dremanju na kakšni seji.

Nekaj let pozneje, leta 2017, se je Zemanu v vodilnem dvojcu pridružil še Slovak Babiš, ki je bil že prej finančni minister. Nekako se je izmuznil sicer vsaj na papirju strogim lustracijskim predpisom na Češkem, o katerih pa je vedela moja prijateljica povedati, da so za nižje uradnike veljali precej strožje kot za večje ribe. Rušil je tudi tabuje, ko je brez sramu koval koalicijske načrte tako z docela nereformirani češkimi in slovaškimi komunisti kot s skrajno desnico, v okviru katere zastavo interesov navadnega Čeha najvišje vihti Japonec Tomio Okamura. Po nekaj poskusih so Babišu vladanje dokončno omogočili socialdemokrati, ki so bili z njim v vladi, in komunisti, ki so ga podpirali od zunaj. Premier je svoj primat razširil še na večino pokrajin, za en mandat pa je njegova stranka obvladovala celo prestolnico Prago, ki je prej vseskozi imela desnosredinske župane.

Samo populist

Z Babiševo pomočjo je Zeman leta 2018 še drugič postal češki predsednik. Država, ki je imela poleg Poljske na vsem evropskem vzhodu najrazvitejši strankarski sistem, se je nenadoma začela spreminjati v fevd postkomunističnega tajkuna, saj je bilo ob njegovem gibanju samo nekaj političnih palčkov, med katerimi so nekaj časa najvišjo podporo uživali pirati.

Prejšnjo soboto se je ta etapa končala. A glej ga zlomka, veliko medijskih poročil je začelo poraženega Babiša po vsej sili riniti v desni kot, kamor ne na Češkem ne v evropskem merilu ne sodi. Kot še kak drug čuden evropski tič, denimo dolgoletni estonski talinski župan in še en putinoljubec Edgar Savisaar, je svojo druščino v evropskih koordinatah parkiral med liberalne demokrate, kjer ji družbo delajo Marjan Šarec, Alenka Bratušek in, glej ga zlomka, celo zadnje časa slavna Sophia Helena in’t Veld. Saj vem, sorazmerno težko je pogoltniti lekcijo, da populizem ni pojav, ki bi bil rezerviran zgolj za nazadnjaške desničarje.

Končno se je ob Babiševem vzponu celo ugleden dunajski poznavalec srednje Evrope Philipp Ther po malem topil ob čisto zahodnoevropski fantaziji, da pomeni zmaga Slovaka na Češkem češko vračanje k češkoslovaškim koreninam, in razlagal, da novega premierja pač ne kaže metati v isti koš s strašilom Viktorjem Orbanom. Svojevrstno spričevalo o politični uvrstitvi stranke Ano so podali tudi volivci. Zaradi množičnega eksodusa nekdanjih komunističnih glasov k njej se je prvič po letu 1925 na večstrankarskih volitvah na Češkem zgodilo, da v parlamentu ne bo komunistov. Povsem praznih rok so ostali tudi koalicijski socialdemokrati.

Zmaga desne sredine

Parlamentarna večina pa se je prevesila močno proti desni. Štiri stranke, ki jih lahko brez slabe vesti uvrstimo desno od sredine, so dobile 104 sedeže v dvestočlanski poslanski zbornici. Še štiri poslance bodo imeli bolj proti levi pomaknjeni pirati. Tudi zato je Babiš po nekaj dneh cincanja izjavil, da ne bo sprejel ponudbe za sestavo vlade. Na Češkem je namreč tako, da vlada pred predsednikom priseže, še preden ji parlament izglasuje zaupnico, in bi si sedanji premier mandat lahko teoretično podaljšal za nekaj mesecev.

Seveda pa zamenjava za krmilom ne pomeni, da bo Češka zapustila kulturnopolitični krog, v katerega je v Evropi umeščena.

1 komentar

Comments are closed.