Čedalje bolj rjava barva češke demokracije

23
348
Tomio Okamura, vodja stranke direktne demokracije (SPD) Foto: Martin Divisek / Bloomberg
Tomio Okamura, vodja stranke direktne demokracije (SPD) Foto: Martin Divisek / Bloomberg

V petek je bil za podpredsednika češkega parlamenta izvoljen Tomio Okamura, skrajnež, ki je s svojo stranko SPD (Stranka direktne demokracije) septembra v volitvah pobral dobrih deset odstotkov. V deželi, ki je do zdaj veljala za pristno demokracijo, zasidrano v evropskem oziroma natovskem zavezništvu, se je tako v zgornjih pritličjih politike etabliral proruski hujskač, ki hoče prepovedati islam ter izgnati muslimane, čeprav jih je na Češkem bore malo in nikoli niso storili kakega večjega kaznivega dejanja. Češke meje želi pred migranti zavarovati z bodečo žico, če ravno je sam napol Japonec[1].

Med drugim je izjavil, da koncentracijskih taborišč za Rome ni bilo v okupirani Češkoslovaški v času druge svetovne vojne, po njegov gre zgolj za izmišljotine. Okamura prepričuje svojega novega zaveznika populističnega tajkuna Andreja Babiša, ki je septembra s svojo stranko Ano prepričljivo zmagal, da se razpiše referendum o izstopu iz Evropske unije.

Babiš tega predloga, vsaj uradno je tako slišati, ne sprejema. Ker pa politična konzistentnost ravno ni Babiševa vrlina, poleg tega pa želi postati predsednik vlade, mu je podpora Okamure  in tudi komunistov ključnega pomena. Nič ni dokončnega in povsem jasnega, zna se celo zgoditi, da bomo poleg brexita kmalu imeli še czexit. Kar, zdaj pa res že povsem cinično povedano, niti ne bi bilo še najhuje. Eden od Okamurovih poslancev je pred kratkim v parlamentu kričal, da je Jude in Rome treba nagnati v koncentracijska taborišča, ki jih v SPD-ju, vsaj v tem konkretnem primeru je tako razumeti, tako le imajo za zgodovinsko dejstvo.

Toda gre le za polovico zgodbe o tem, zakaj in kako so se na Češkem povzpeli do oblasti takšni politiki. Češki parlament je zdaj razdeljen na dva dela. Na eni strani so Babiš, Okamura, komunisti in pirati, na drugi strani pa desnosredinske stranke, ki so se neformalno združile v Demokratskem bloku, poleg njih pa so še socialni demokrati. In ravno v teh strankah, recimo jim, da so zrele in demokratske, so se v preteklih letih znašli mnogi populisti, ki so se, tako kot tudi predsednik Miloš Zeman, spogledovali s šovinizmom do beguncev. Češka je tako od izbruha migrantske krize leta 2015 pa vse do letos sprejela le dvanajst beguncev. Dim šovinizma, ki so ga pustili, da je izšel iz steklenice, se je tako le prelevil v Okamurov lik, ki pa ga zdaj, ko je seveda že prepozno, zaman poizkušajo zaustaviti.

Težko je danes živeti na Češkem in ostati optimist ali se vsaj tolažiti dejstvom, da je marsikje v srednjeevropski soseščini v nekaterih ozirih morda še huje. Tako na Češkem še vedno ni bil nihče zaprt zaradi političnih razlogov in tudi nobenega novinarja še niso ubili, kot se to recimo dogaja samo malo dlje v Rusiji. Toda dejstvo je, da Češka po teh volitvah ne bo več zanesljiv partner v Evropski uniji. Tu se obe polovici te zgodbe, ki se razpleta po končanih volitvah in triumfu populistov, skleneta.

[1] Tomio Okamura, katerega korenine so izrazito multikulturne, saj je sin češke matere in japonsko-korejskega očeta, je utrpel rasistično nasilje na Japonskem in na Češkem, ki je bilo tako hudo, da je kot otrok začel jecljati, svojo posteljo pa je mokril do 14 leta.

23 KOMENTARJI

    • Je še druga možnost. Nekateri, ki imajo prašnike, so vzeli zares sledeče papeževe besede:

      “Pokaži mi, kaj je novega prinesel Mohamed, in videl boš le slabo in nečloveško; vero, ki jo narekuje, pa širi z mečem.”

    • Resno se lahko vprašamo ali trenja v državah EU ne vodijo v razpad, ki ga povzročajo neodgovorni politiki ,ki podlegajo sinergijskim ideološkim vplivom tipa SOROŠ ?Ena skrajnost rodi drugo,navadno obrambno,če pa ne prevlada razum pa to botruje separatni vojni, ki lahko preraste v vojno svetovnih razsežnost !?

  1. Ko bo češka stranka SPD imela monopol nad bankami, šolami, mediji, kulturo in vsem drugem, bo ubogim Čehom tako težko živeti in težko biti optimist kot Slovencem.

    Pri nas imajo glavno besedo veliko hujši in nevarnejši kalibri kot neki Okamura. Njim še na volitve ni treba.

    Zato raje pometajmo pred svojim pragom.

    • Avtor, ki zivi na Ceskem in ki je tudi po rodu napol Ceh, bo pac imel neko logicno pravico Sloveniji predstavljati politicne razmere tam. Ali pac ne? Predstavljeni Okamura je pac vec kot problematicna figura. Skoraj grozljiva. Neko paralelo vidim z Jelincicevim Sreckom Prijateljem. Poslancem, zapornikom. Menda po rodu v resnici Albancem, ki si je dal zamenjati ime in priimek.

      • Sam sem bil pred kratkim na Češkem in opazil, da jim gre zelo dobro, precej bolje kot nam.

        Obdobje, ko so se dokončno rešili komunizma, imenujejo revolucija in obdobje rasti in blaginje, ki je temu sledilo, porevolucionarno obdobje.

        Češka temelji na zdravih temeljih, zato zanje ni treba preveč skrbeti. Temelji naše države so žal gnili, saj pri nas “revolucije” ni bilo. Pri nas je problem sistemski in težko rešljiv.

        Takšni članki dajejo vtis, da je problem tisto, kar je nasprotje od tega, kar imamo mi. In je torej v funkciji ohranjanja gnilobe pri nas.

      • Vprašanje je le, če se Andrej Babiš (ki je, by the way, bil sodelavec komunistične policije StB) dovolj zaveda, kam ga lahko sodelovanje s tem tipom (ter s boljševiki oz. stranko KSČM, katerih šef Vojtech Filip je bil zdaj vnovič izvoljen z Babišovo podporo tudi za podpredsedika parlamenta) pripelje. Vem, da zahodni diplomati v Pragi na Babiša izredno pritiskajo, naj se ne gre populističnega experimentiranja ter ohrani proevropsko linijo. Bomo videli, Okamura hoče na však način referendum o izstopu iz EU. Paralela s Jelinčičem oziroma njegovim Srečkotom pa je imenitna, ni mi padla na pamet.

        • Kdo se boji referendumov? Demokrat gotovo ne. V Švici imajo vsakih nekaj mesecev kakšen referendum in jim gre kljub temu bolje kot večini drugih.

          Pa naj imajo tisti referendum in naj se izmeri volja ljudstva. Verjetno bo neuspešen, razen če tisti, ki mislijo, da vedo, kaj je dobro za druge, Čehov ne bodo posiljevali s kulturnim marksizmom in islamizacijo dežele.

        • …”dovolj zaveda, kam ga lahko sodelovanje”
          —–
          Po moje se ne.
          Nekaj gnilega se podpira od nekod, da se širi kot kuga v srednjem veku ?!

        • Joj, celo referendum o izstopu iz EU je mogoč…ljudstvo se bo mogoče lahko podobno kot Britanci o neki pomembni stvari celo demokratično odločilo…to je pa zares grozno, ni kaj. 🙂

          Mislim, resnično se je potrebno vprašati, kakšno vlogo ima EU v miselnem obzorju sodobnega slovenskega katoličana; je politični projekt ali malik? Če je politični projekt, ne vem, zakaj bi bila nad vsako kritiko, zakaj bi bil izstop neke države iz EU prava blasfemija.

          • Marsikaj je z vidika pravice do demokraticnega odlocanja mozno, ne le referendum o izstopu iz EU. Tudi moznost svobodnega prehoda drzave ponovno pod ruski deznik oz. skorenj. Tudi vladno vecino profasistom ali prokomunistom.

            Kar pa ne pomeni, da ne bi bilo vse to velika katastrofa in avtodestrukcija.

          • Ja, načeloma je možno, praktično pač ne. Rusija je ekonomsko in vojaško mnogo prešibka država, da bi lahko vzpostavila odnose kot iz časov Sovjetske zveze oz. hladne vojne. Nekaj je panika, ki se širi v zvezi z Rusijo, drugo pa njene realne kapacitete.

            Sicer pa se moj komentar niti ni nanašal na pozitivnost ali negativnost izstopa iz EU, bolj na čuden malikovalski odnos, ki je, to opažam, razširjen med številnimi katoličani. Malikovanje kateregakoli političnega projekta ali državne oblike je seveda samo po sebi nesprejemljivo, a bi bilo mogoče še nekako razumljivo, če bi EU res funkcionirala na katoliških načelih, kot so si to zamislili njeni ustanovitelji. Danes je daleč od tega.

            In potem pridemo do čudnih situacij, ko se npr. močno bojimo Rusije zaradi njene nedemokratičnosti, hkrati pa se kot hudič križa bojimo morebitnega referenduma o izstopu neke članice iz EU. Ta članek g. Marjanoviča je skoraj šolski primer takega sentimenta, v tem oziru je dragocen.

          • Med mednarodnopoliticnim obnasanjem Putina in pa nekdanje sovjetske vrhuske zal ne opazim bistvene razlike. Ze simbolicno gledano je po obdobjih reformatorjev in voditeljev, kooperativnih z Zahodom, Gorbacova in Jelcina, Putin za svojo drzavo spet uvedel sovjetsko himno. A ni to dovolj povedno?

          • Referendum kot tak je načeloma seveda v redu, toda v konkretnem primeru odločanja o izstopu iz EU je jasno, da bi tu na Češkem bil zlorabljen s stranih vseh proruskih populistov in Putinovih trollov. To je prava nevarnost. Demokracija bi sama sebe pokopala. Pa še to: Okamura ne odneha. Danes je spet rekel, da bo Babiša podprl le če bo prišlo do referenda o izstopu iz EU. https://zpravy.aktualne.cz/domaci/zive-babis-zemana-seznami-se-slozenim-vlady-vybor-projedna-v/r~4d5e7be2d41511e78337ac1f6b220ee8/?_ga=2.5158963.1690236708.1511868181-1958396313.1467016735

          • @IF, če neka stvar izkazuje določene podobnosti, to še ne pomeni, da je ista. Ruska himna ima npr. drugačno besedilo od sovjetske, podobno kot npr. sedanja nemška himna ne vsebuje iste kitice kot nacististična himna, čeprav sta iz iste pesmi. Analogno velja za rusko zunanjo politiko, čeprav so nekatere podobnosti seveda ostale. Ampak enako bi seveda lahko ugotovili, če bi primerjali rusko carsko politiko s kasnejšo sovjetsko. Skratka, vprašanje je, če podobnosti odtehtajo razlike. In te diferenciranosti pri slovenski desno-sredinski intelektualni srenji ne opazim, ravno nasprotno prevladujejo pavšalne obtožbe in ustvarjanje panike.

            Glede referenduma: nevarnost demagogije seveda ostaja, a ta je inherentna vsakemu demokratičnemu sistemu. Vsak demokrat mora torej, če želi biti konsistenten, načeloma verjeti v to, da je ljudstvo sposobno razumno agirati kot politični akter. Strašenje z možnostjo referenduma je zato iz ust nekoga, ki se sklicuje na demokratična načela nesmiselno.

  2. Gospod Marjanovič, spremljate dogajanje po vsem svetu – ne samo na Češkem ali v Sloveniji. Zanima me, kako delovati, da bi optimizirali volilne rezultate. Takšni, kot so zdaj, za državljane (vseh političnih prepričanj) niso obetavni. Sprašujem z namenom, kaj moramo napraviti, da bi dvignili raven informiranosti in zavzetosti. Saj tudi levi volivci trpijo zaradi podhranjenega zdravstva, šolstva, policije, gasilcev, prometne infrastrukture itd. Torej življenjsko pomembnih panog, v katere bi morala teči sredstva iz davkov (ki jih plačujemo vsi) oz. dotacij EU. Pretok tega denarja pa je pod nadzorom samo takrat, ko so politične opcije v ravnovesju. Neodzivnost, predvsem pa razdvojenost volivcev je torej umetna in v popolnem nasprotju z njihovimi življenjskimi interesi. Sploh pa v obdobju, ko se dogajajo pomembni svetovni premiki, ki bodo krojili usodo majhnih držav (ne le SLO in ČR).

    • Gospa Veronika, res nevem, kako optimizirati volilne rezultate, da bi vsi bili zadovoljni. Bolj me skrbi, kako naš svet – le-tu pa sta si Slovenija in Češka precej podobni – živi v prepričanju, da sta demokracija in blagostanje za vedno zajamčeni. Nista. Tudi zato, ker se Putin preko svojih ekip na internetu dokaj uspešno trudi, da vsi izgubimo zaupanje v parlamentarizem.

      • Najbrž sem se izrazila narobe: Ne iščem rešitve, da bi bili vsi zadovoljni. Sprašujem, kako naj tisti, ki želijo prispevati skupnemu dobremu, prispevajo k zresnitvi volivcev, da bi ti spoznali, da ugodne/neugodne posledice volilnih rezultatov krojijo usodo vseh. Podhranjenost panog, ki sem jih naštela, se že dotikajo vseh državljanov. Opazujem pa, da tiste stranke oz. gibanja, ki se ukvarjajo z rešitvami resničnih problemov, ne znajo nagovoriti ljudi, z izjemo že nagovorjenih. Drugače: kako uspešneje dokazati, da demokracija in blagostanje nista zajamčena, oz. da nihče drug ne bo skrbel za našo znosno prihodnost, kot pa mi sami, in to z aktivno udeležbo v političnem dogajanju.

        • Saj to, več osveščenih volilcev!
          Moja izkušnja pove, da je med volilci levega pola pomanjkanje tega interesa.
          Ker jim že sistem sam omogoči mesto prvorazrednosti.

  3. Veronika, ta problem se tiče nas vseh, tako da bi s tem vprašanjem lahko nagovorila prav vsakega državljana, ki mu ni vseeno in si prizadeva za izboljšave.

  4. Saj kje pa piše da je parlamentarna demokracija, taka kot jo poznamo, najboljša oblika urejanja ?
    Če ugotavljamo, da temeljnih problemov ne rešuje ?

    • Vem, da se volilni rezultati tičejo vseh, zato tudi pišem javno. In več nas bo razmišljalo, bolje bo.
      Kar pa se tiče demokracije – uspešnejša bo (enako kot referendumi) le z naraščajočim številom osveščenih volivcev. Velja za vse države – zato je vprašanje, kako pravilno nagovoriti volivce, ključno.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite