Če upoštevamo pakt Hitler-Stalin, je 2. svetovno vojno začela tudi Sovjetska zveza

9

Dolgo časa se tudi na zahodu ni razpravljalo o odgovornosti Sovjetske zveze (SZ) za začetek druge svetovne vojne. Prav sedaj, ko smo priče ponovne agresije s strani Rusije, pa se moramo soočiti z zgodovinskimi dejstvi. Nemčija in Sovjetska zveza sta namreč leta 1939 podpisali kar dve pogodbi, ki sta imeli izreden pomen tako za začetek vojne kot tudi posledično za razdelitev Evrope po koncu druge svetovne vojne.
Ti dve pogodbi sta pakt med Adolfom Hitlerjem in Josipom Stalinom oz. pakt Molotov-Ribbentrop, kot se večinoma imenuje v državah, ki so bile prej komunistične, ker sta ga podpisala v Stalinovi prisotnosti 23. avgusta 1939 (pravzaprav že v jutranjih urah 24. septembra) nemški zunanji minister Joachim von Ribbentrop in sovjetski ljudski komisar Vjačeslav Molotov, in Mejna in prijateljska pogodba, ki je bila sklenjena 28. septembra 1939. Pogodbi sta vsebovali tudi tajni protokol, ki je predvideval delitev držav severovzhodne in vzhodne Evrope na nemško in sovjetsko interesno sfero. Stalinu naj bi pripadli vzhodni del Poljske in baltske države, Hitlerju pa Poljska do rek Narev, Visla in San.

Protokola sta bila tajna, ker je bila vsebina v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom in povsem nemoralna

Za baltske države in države vzhodne in srednje Evrope 23. avgust 1939 pomeni to »morilsko zavezništvo«, kot ga imenuje zgodovinarka Claudia Weber, začetek obdobja komunističnega režima, ki se je končal šele v letih 1989/1990. Med podpisom obeh pogodb se je začela druga svetovna vojna. Dejstvo je torej, da je Sovjetska zveza začela drugo svetovno vojno na strani nacistične Nemčije in da je bila dve leti nemška zaveznica. Sovjetska zveza je napadla Poljsko 1. septembra, Sovjetska zveza pa 17. septembra. Hitler je napad na Poljsko 1. septembra 1939 v javnosti razlagal kot samoobrambo proti poljskim napadom. Po istem vzorcu danes Vladimir Putin zatrjuje, da se Rusija zgolj brani.
Ker je bila vsebina tajnih protokolov v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom in povsem nemoralna, jih Hitler in Stalin nista dala v javnost. Tajna protokola k nemško-sovjetskim pogodbam iz leta 1939 s teritorialnimi premiki, ki sta jih vsebovala, so bili na zahodu znani po drugi svetovni vojni. V SZ je bil original pakta Hitler-Stalin skrit v arhivu politbiroja, šele konec osemdesetih let je vsebina obeh tajnih protokolov prišla v javnost, ko je Aleksander Jakovljev v imenu Gorbačova decembra 1989 javno priznal njihov obstoj. Dodal je še, da je tajni protokol k paktu Hitler-Stalin ena najbolj nevarnih min z dolgoročnimi učinki. Putin seveda skuša odgovornost SZ spet zanikati.

Pakt Hitler-Stalin so zagovarjali podobno, kot zdaj Putin zagovarja napad na Ukrajino

Apologeti pakta Hitler-Stalin razlagajo, da si je Sovjetska zveza vzela samo to, kar ji je pripadalo. Poleg tega pa da je Sovjetska zveza morala zaščititi Ukrajince in Beloruse, ki so živeli na vzhodnem Poljskem. Podobno je argumentiral Putin, ko je leta 2014 – v očitnem nasprotju z mednarodnim pravom – anektiral Krim. Že takrat je grozil Ukrajini s protiukrepi zaradi domnevnih poskusov napadov na anektirani Krim. Od leta 2014 naprej velja v Rusiji celo zakon, ki kaznuje »rehabilitacijo nacizma«, po katerem se kaznujejo tisti, ki »namerno širijo neresnična dejstva« o napadu Nemčije in Sovjetske zveze na Poljsko leta 1939. Putin je celo označil Poljsko za soodgovorno za začetek druge svetovne vojne.

SZ je Nemčiji izročala komuniste, priskrbela surovine in ji omogočila oborožitev, katere žrtev je potem postala

Sodelovanje Nemčije in Sovjetske zveze je bilo pred drugo svetovno vojno možno tudi na drugih področjih. Dobre zveze so bile tudi med sovjetsko tajno policijo NKVD in nemškim Gestapom. Šlo je tako daleč, da je Stalin Gestapu izročil več kot tristo komunistov, ki so pred Hitlerjem zbežali v SZ. Večina je bila ustreljena, poslana v koncentracijska taborišča in v geto (Judi), le redki so preživeli. Med njimi sta bila avstrijski fizik Alexander Weissberg-Cybulski in Margareta Buber-Neumann, ki so jo komunisti že leta 1937 poslali v Sibirijo, potem pa predali Gestapu, ki jo je poslal v koncentracijsko taborišče Ravensbrück.
Tudi na gospodarskem polju sta državi intenzivno sodelovali. Podpisali sta kar tri gospodarske sporazume, ki so bili izredno pomembni za razvoj nemške vojne industrije. Ker Nemčija sama surovin skoraj ni imela, jih je morala nabaviti drugod. Iz SZ je tako uvozila kar 40 odstotkov nafte, 30 odstotkov niklja, 70 odstotkov fosfata. Vendar to ni zadostovalo, zato je SZ zanjo uvažala surovine iz celega sveta, saj Nemčija tega zaradi angleškega bojkota ni mogla storiti direktno.
SZ je torej omogočila nemško oborožitev, katere žrtev je postala 22. junija 1941 tudi sama. Čez noč so se morale takrat komunistične partije, ki so bile vključene v Kominterno, preusmeriti. Naenkrat je bil v ospredju boj proti fašizmu, boj proti imperializmu pa je bil potisnjen v ozadje. Stalinova interpretacija dejstva, da je bil sklenil pakt s Hitlerjem, je bila potem ta, da se je to zgodilo iz taktičnih razlogov, ker je želel domnevni neizogiben napad preložiti na kasnejši čas.

V komunističnem in nacističnem sistemu zasledimo pojave, značilne za totalitarne režime

Seveda so bile med nacističnim in komunističnim sistemom ideološke in politične paralele. V obeh primerih zasledimo to, kar je značilno za totalitarne režime in pojave. To je: prevladujoča ideologija, osebni kult diktatorja, enotnost vej oblasti, enostrankarski sistem, podreditev posameznika skupnosti, polastitev celotnega prebivalstva, nesvobodne volitve, permanentne kršitve temeljnih državljanskih in človekovih pravic, popolno obvladovanje medijev, umetnosti in znanosti, indoktrinacija od zibelke do krste, politična policija, tajni zapori in tajni uradni listi, koncentracijska in delovna taborišča, militarizacija družbe in privilegiranost določene skupine oz. stranke, kar je Milovan Đilas poimenoval »novi razred«.

Res je šlo med Nemčijo in SZ za taktično sodelovanje. Na obeh straneh so bili prepričani, da bo prej ali slej prišlo tudi med obema državama do spopada. Pakt je bil podpisan za deset let, dejansko pa je veljal do Operacije Barbarossa 22. junija 1941, torej do nemškega napada na SZ. Stalin očitno ni računal s Hitlerjevim napadom tako hitro, zato SZ vojaško ni bila pripravljena na napad.
Po letu 1945 je veljalo, da je edino Nemčija odgovorna za izbruh druge svetovne vojne. Povsem je bilo prezrto, da je Sovjetska zveza napadla Poljsko 17. septembra 1939, pozneje pa še 30. novembra Finsko, 27. junija 1940 Besarabijo in severno Bukovino, 21. julija 1940 pa si je priključila baltske države. Posledice pakta so bile daljnosežne, tudi po koncu vojne. Po porazu Nemčije se SZ ni bila pripravljena odpovedati vplivu in ozemljem. Šele v začetku devetdesetih let so postale baltske države neodvisne.

Ruski predsednik Putin nadaljuje ustaljeno prakso komunističnega režima

Vse od decembra 2019 nastopa ruski predsednik Putin vedno bolj ostro in napadalno. Povod je bila brez dvoma tudi resolucija, ki jo je 19. septembra 2019 sprejel Evropski parlament o pomenu evropskega spomina in vesti in je namenjena vsem žrtvam avtoritarnih in totalitarnih režimov. Obsoja namreč vse pojave totalitarnih ideologij, kot sta nacionalsocializem in komunizem. Ta resolucija še nadgrajuje Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu z dne 2. aprila 2009, ki obsoja vse totalitarne in avtoritarne režime v Evropi.
To, kar dela ruski predsednik Putin, nikakor ni nič novega, nadaljuje ustaljeno prakso komunističnega režima. V času stalinizma ni bilo v Sovjetski zvezi nič nenavadnega, če je uradni prikaz dogodkov sledil trenutni politični situaciji, kar pomeni, da se je sproti spreminjal. Pravzaprav že od aneksije polotoka Krima Putin pripravlja teren za obnovo Sovjetske zveze, in če bi mu napad na Ukrajino uspel, potem bo seveda svojo ekspanzijo nadaljeval in napadel še druge države.

Slovenski parlament še vedno ni podprl Resolucije o evropski zavesti in totalitarizmu

Žal je spet propadel poskus, da bi slovenski parlament podprl resolucijo Evropskega parlamenta in s tem enako kot nacionalsocializem in fašizem obsodil tudi komunizem. Leve vladne koalicije oz. stranke, ki v Sloveniji prevladujejo, imajo z obsodbo komunizma očitne probleme – to med drugim nazorno kaže tudi poklon pred spomenikom soodgovornega za povojne pomore –, čeprav je komunizem na vsem svetu povzročil več kot sto milijonov žrtev. K temu moramo prišteti še množične kršitve vseh drugih človekovih pravic, kot so: svoboda govora in veroizpovedi, svoboda medijev, znanosti in umetnosti, enakost pred zakonom, prepoved mučenja, pravno varstvo, svoboda gibanja, nedotakljivost stanovanja, svoboda združevanja in demonstriranja. Slovenija na državni ravni ni obsodila komunizma, resolucijo evropskega parlamenta pa je vzela zgolj na znanje, in to čeprav so za Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu leta 2009 v Evropskem parlamentu glasovali vsi slovenski poslanci.

9 KOMENTARJI

  1. Zelo lep prikaz kako se preteklost in sedanjost prepletata v svojo “logično” celoto.
    Kot je baubau napisal, to bi moral poznati vsak šolar. …
    … in potem nikdar več pozabiti.

  2. Določiti grob za umrle zahteva elementarna kultura, ki je potrebna za demokratično državo. V številnih jamah, breznih so revolucionarji brutalno pokončali nasprotnike komunizma oz. revolucije. Revolucijo so že l. 1941/42, začeli revolucionarji, ki so vršili revolucionarno nasilje, to je, preventivno so likvidirali osumljene nasprotovanja OF ali kolaboracije oz. izdaje naroda, brez sodbe in brez dokazov, kar je kriminalno ravnanje. To je bil povod za nastanek prvih vaških straž, vojaško neusposobljenih in praktično skoraj brez orožja, ki take niso bile nevarne za OF. Ker se je revolucionarno nasilje nadaljevalo, se je med nasprotniki komunizma krepil odpor za preživetje pred preventivnimi likvidacijami in s tem je rasla potreba po zaščiti pred revolucionarnim nasiljem. To je edini vzrok pojavu vaških straž, saj so sicer bili nasprotniki revolucije v povsem brezizhodnem položaju. Revolucija se je nadaljevala z likvidacijami nedolžnih nasprotnikov komunizma, ki se je končala v številnih breznih, največ v Kočevskem Rogu. Pokončani so bili le nasprotniki komunizma, ki zato niso nobeni izdajalci naroda in so bili brez sodbe, nedolžni, pobiti, da je tako nastala komunistična enopartijska država. Vse to se je lahko zgodilo, ker je bilo v načrtu Stalina, ki si je pridobil pravico, da je Jugoslavija bila njegova interesna sfera, kjer narod ni na prvem mestu, temveč ima vedno prednost “ideja širitve in prevlade komunizma, da bo tedaj tako KOMUNIZEM ČLOVEŠTVU OMOGOČIL RAJ NA ZEMLJI. TO UTOPIJA, KI ŠE MNOGE OKUPIRA, NE GLEDE NA POTREBNE ŽRTVE, KAR JE TRAGEDIJA KULTURE NARODA, KI HOČE PREŽIVETI.

  3. Bomo mi “na levi” še naprej kar molčali o tem?
    Bivši ustavni sodnik, mag. Matevž Krivic, je v DNEVNIKU, 17.9.2018 napisal: »Potrebna je odkrita razprava o napakah in tudi hudih zločinih, zagrešenih s strani tistega (komunističnega) dela vodstva NOB, VOS, tako imenovanih “partizanskih vojvod” zlasti leta 1942 itd., ki jih je zakrivilo pojmovanje NOB kot revolucije. Morali pa bi obsoditi uporabo revolucionarnega nasilja, še zlasti “preventivnega” pobijanja premožnejših kmetov in industrialcev (celo z družinami vred) zaradi “revolucionarne prognoze”, da bodo v razmerah okupacije in NOB nujno postali sodelavci okupatorja – še preden so res postali in čeprav to mnogi od njih nikoli niso bili. V oboroženi borbi za narodni obstoj proti izdajalcem seveda ni milosti – “preventivno” pobijati kot narodne izdajalce ljudi, ki si rok s tako izdajo niso umazali, pa je bilo nečloveško (zločinsko), hkrati pa za osvobodilno stvar še močno politično zgrešeno in škodljivo. O koncentraciji hudega revolucionarnega nasilja na osvobojenih ozemljih v ljubljanski pokrajini kot vzroku za nastanek vaških straž bomo pa kar molčali in si pred tem še naprej zatiskali oči? Nojevsko tiščanje glave v pesek – česar nočemo videti, tega ni bilo? Trdit, da je bila “bela garda” ustanovljena v času, “ko se med borci NOB sploh še ni govorilo o kakšni revoluciji”. Seveda ne, saj se je kasneje med partizani o tem govorilo še manj (razen ponekod na kakšnih političnih urah, da po vojni ne bo ne davkov ne denarja – in podobno), saj je Stalin leta 1943 Kominterno razpustil in komunistom v Evropi strogo prepovedoval izvajanje revolucije med bojem proti okupatorjem, prišlo je do sporazuma Tito-Šubašić, do zagotovil zahodnim zaveznikom, da povojna oblast ne bo komunistična itd.  Toda eno je, kaj se je med NOB “uradno” govorilo – resnično dogajanje na terenu je bilo pa v marsičem drugačno. Bomo mi “na levi” še naprej kar molčali o tem?  Tudi to je poskus revizije zgodovine – ne sicer tiste, ki so se je naše generacije učile v šolah, ampak tiste, ki se je v resnici zgodila«. Bomo mi “na levi” še naprej o tem kar molčali?
    Do kdaj pa bodo desni take izjave povsem ignorirali?

  4. Tudi Angela Vode je žrtev slovenske partije in je še naprej nevredna javnega spomina družbe, za katero je trpela. »Za narode Jugoslavije je bil 6. april 1941 zgodovinski dan, ko so Nemci napadli Jugoslavijo brez vojne napovedi. V Ljubljani so domoljubi, Primorci, kar po radiu pozivali k odporu, a noben komunist se ni upal nastopiti – Stalin še ni dovolil, njegov pakt s Hitlerjem je bil še vedno v veljavi. Ne klic domovine, klic Kominterne je bil odločilen za te ljudi!« Tako pokojna Angela Vode, ki jo Boris Kidrič in partija do smrti kaznovala.

  5. Kdaj bodo zagovorniki komunizma zbrali dovolj empatije do žrtev širitve komunizma, na obeh straneh, med padlimi borci za komunizem in njihovimi nasprotniki?
    Kdaj bodo zbrali pogum pokazati spoznanje, da so bili nasedli utopični obljubi o “raju na zemlji”, ki so ga jim obljubljali vodilni komunisti s Stalinom na čelu, tudi Mao cetung, Kim il Sung, Pol pot i.p. ki so za prevzem oblasti v njihovih deželah povzročili ljudem ogromno gorja in žrtev. Mar nam je Severna Koreja še vedno za vzor, Južna Koreja pa je pokvarjena? Koliko avtomobilov in drugih izdelkov kupujemo v Severni Koreji? Stalin vodja svetovnega komunizma, se je sam odločil in ni nikogar vprašal, ko se je priključil Hitlerju in je SZ -a z nacisti podpisala pakt Ribbentrop- Molotov. Vsi komunisti, tudi slovenski, z Borisom Kidričem na čelu, so to sprevrženo kolaboracijo spoštovali in ji z ničemer oporekali. Kot Stalinovi verniki, so brez protesta opazovali, kako je kolaborant Stalin, še ob okupaciji Jugoslavije, do zadnjega dne, -preden je Hitler napadel SZ-, radodarno pošiljal Hitlerju, pšenico, nafto in druge surovine, za nacistično vojno industrijo. Hitler je prehitel Stalina, kajti oba sta imela vsak svoj skriti načrt, da ko bo ta pakt enkrat “odslužil”, bo prišlo svetovnega do spopada med nacisti in komunisti. Zmagovalcu tega spopada bo imel potem primat hegemona na svetu. Stalin je verjel, da je končna zmaga njegova, to je komunizma, ki bo potem, enako vsem ljudem , omogočil “raj na zemlji! Stalina so ubogali vsi komunisti, tudi Boris Kidrič, vodja KPS in NOB. Ne Hitlerju, ne Stalinu, njuni načrti niso uspeli, kar je človeštvo drago plačalo in ne sme to v pozabo.

  6. Določen odstotek ljudi nima empatije, ima pa nadpovprečno razvito sposobnost manipuliranja z drugimi.
    Psihologi to lastnost imenujejo narcisoidnost.

  7. Zelo dober članek! Dve stvari bi omenil, ki nekako odražajo dejsvo, da se zgodovina nikoli ne neha.
    1) Stalinova vojska je zaradi svojega napada na zahod (Poljska, Besarabija, severni del Bukovine) izgubila utrjene položaje. Ni čudno, da je Hitler napredoval s hitrostjo do 30 km/dan.
    2) Na vzhodnem delu Poljske, ki ga je napadel Stalin, so pretežno živeli Belorusi in Ukrajinci.

    • Dodal bi še to, da Poljaki niso bili nič prijazni do svojih vzhodnih sosedov na ozemlju, ki so ga zasedali. Habsburžani so bili bolj prijazni do Ukrajincev. Lviv se je razvijal. Če imam malo trdo kožo, lahko zapišem, da Poljaki nimajo kaj žalovati, da so v letih 1939 in 1940 izgubili ozemlja na vzhodu, saj narodnostno niso bila njihova. No, tudi ruska niso bila.

Comments are closed.