Te dni smo iz medijev izvedeli za sum sprevrženega kriminalnega dejanja, ki naj bi ga zagrešil župan glavnega mesta zoper spolno nedotakljivost. Vsi smo upravičeno pretreseni in šokirani, saj gre za nezaslišano zlorabo moči nad nemočno osebo, ki se je na javno institucijo obrnila v stiski in bi si zato zaslužila posebno skrb in varstvo. Posledice tega dejanja so nepopravljive, a ne samo zato, ker so zdaj v javnosti, ampak ker bi se v vsakem primeru vpisale v mehko tkivo naše skupne zavesti in identitete.
Zaradi tega nedopustnega in neskončno podlega dejanja smo vsi, ki živimo v tej skupnosti, otroci, hčerke, žene in matere pa še posebej, izpostavljeni in razgaljeni, čeprav bi se morda najraje obrnili stran in se delali, kot da se to dejanje ni zgodilo. Gnus in ogorčenje, ki ju zbuja to dejanje, segata globoko v naš čut za to, kaj je spodobno in nedotakljivo in kaj se nikoli ne sme zgoditi nikomur, kaj šele šibkejšemu. Ta čut je prizadet, v vsakem od nas, in posledice tega dejanja nosimo vsi.
Take zlorabe pa so še bistveno bolj travmatične za žrtve in vse, ki so povezani z njimi. Onemogočajo jim, da bi živeli v varnem svetu z občutkom, da niso z ničemer prispevali k temu, kar se jim je zgodilo. Njihova notranjost in njihov dober občutek o sebi sta dolgotrajno poškodovana in pogosto kljub strokovni pomoči ne najdejo več notranjega miru niti moči ter poguma, da bi se borili z vsakdanjimi skrbmi.
Normalno je, kadar je šibkost pri sočloveku znak za sočutje in pomoč, kadar pa je šibkost drugih dovoljenje za njihovo izkoriščanje in zlorabljanje, je pred nami izkrivljeno vedenje, ki se samo od sebe ne bo ustavilo. Izkrivljeno vedenje ni spodrsljaj, ali rezultat okoliščin, ampak je rezultat naklepa in premišljenega ustrahovanja, ki se vedno skrije pred javnostjo.
Sestavni del zlorabe je njeno zanikanje, minimaliziranje, čustveno manipuliranje z žrtvijo in pripisovanje krivde žrtvi. Žrtev, ki o tem spregovori, naleti na zid nejevere in pomislekov, zato bo zdaj treba v javnosti paziti na to, da žrtvi in njeni družini damo vso podporo in razumevanje.
Zloraba in ustrahovanje se vedno širita na skrivaj; nevidna za oči javnosti izkoriščata naše naravno odklanjanje in odvračanje od nespodobnega in sprevrženega za zanikanje. Povsem normalno je, čeprav zelo škodljivo in napačno, da ob takem dejanju, kjer v šoku ostanemo brez besed, začnemo iskati krivdo pri žrtvi in opravičevati storilca.
Čeprav je to normalno – normalna reakcija na nenormalne dogodke – pa moramo vedeti, da ni resnično, ampak da se s tem odvračamo od resničnosti, ker je prehuda in ker nimamo pravega odgovora nanjo. Pravi odgovor na zlorabo je samo to, da jo takoj zaustavimo. Samo tako se bosta naša prizadetost in sočutje do žrtve spremenili v dejanje, ki nam bo povrnilo zaupanje vase in dostojanstvo.
Ali pa bo to še ena v vrsti izkušenj, ki hočeš nočeš oblikujejo našo že tako krhko samozavest in ranjeni ponos? Kdo smo, če dopuščamo, da se v naši državi vodenje javnih zadev zlorablja za osebno patologijo, in kaj bomo rekli našim otrokom?
Oblast je služba in služenje soljudem, ne pa privilegij, še manj last posameznika, ki jo naredi za orodje zlorabe in perfidnosti. Sram nas je lahko, ko vidimo, kdo odloča v našem imenu, za »domnevno« naše dobro in v službi, za katero smo ga izbrali sami. Tudi če bi žrtev sama »dala povod« za tako dejanje, noben normalen človek tega ne bi izkoristil.
Dajem pobudo, da s podpisom te izjave meščani zahtevamo odstop župana Mestne občine Ljubljana. Če pobudo podpirate lahko to sporočite na elektronski naslov [email protected]
Pripis uredništva:
Pobudo dr. Erzarja so podprli: dr. Matej Avbelj, Jože Bartolj, Rudi Bernik, Romana Bider, Ivan Bole, dr. Jože Dežman, Peter Dolenc, Marko Fink, dr. Stanko Gerjol, dr. Janez Juhant, Anton Lampret, Fedor Kreutz, Irma Makše, Ema Emilija Napast, Roman Oberč, mag. Mario Plešej, dr. Janez Pogorelec, Jera Rak, Amadeja Rodman, Alojzij Sluga, Alojzij Stanovnik, Olga Strgar, Marcela Uršič, dr. Rafko Valenčič, Nina Vidič, Igor Vovk in dr. Bogdan Znoj.
