Če se ne boš učil, boš pa delal

2
239

Že kar nekaj časa pri sebi opažam precejšen odbor do velikega deleža fizičnih opravil. Gre za dela, ki so povezana z različnimi popravili, zidarskimi in mizarskimi deli, deli na vrtu in podobno. Ta odpor je tako velik, da rabim posebne priprave, da se lotim takšnih opravi. Pri kuhanju in gospodinjskih opravilih je ta odpor minimalen ali ga sploh ni.

Zakaj ne maram fizičnih opravil

Precej sem razmišljal o vzrokih. In nekako mi je v glavi začela odmevati fraza: “Če se ne boš učil, boš pa delal.” Se ne spomnim, kolikokrat je bilo to izrečeno prav meni, sem pa samo frazo slišal res velikokrat. In če uporabim poenostavljeno logiko, pridem do naslednjega sklepa. Vedno sem se dobro učil, torej mi ni treba delati. Pri razmišljanju pa se ne želim ustaviti tukaj. Nekako se mi zdi, da tudi doma nisem imel dovolj vzpodbude za tovrstna fizična dela – predvsem pa ni bilo pravega delegiranja, kar pomeni popolnega predajanje odgovornosti za določena opravila in preverjanje po dogovoru. Tudi v šoli se ne spomnim, da bi kdaj res kaj delali fizično. V srednji strojni šoli smo že imeli prakso. A ta praksa je bila preveč usmerjena v učenje delanja in premalo v učenje sprejemanja odgovornosti za dokončanje in za kakovost izdelka. Na elektro fakulteti smo v vseh štirih letih morali napraviti le en projekt (izdelek).

Zadovoljujoči dosežki – temelj dobre karierne orientacije

N a tem področju nisem imel priložnosti za zadovoljujoče dosežke. Da bi izdelal nekaj konkretnega – fizičnega, kar bi mi res dobro uspelo in bi tako dobil močno pozitivno povratno informacijo. Prepričan sem, da je takšna povratna informacija temelj razvoja veselja, strasti in tudi odgovornosti za opravljanje različnih (fizičnih) del.

In ne samo to. Takšna povratna informacija, ki pa je lahko tudi le velik osebni občutek zadovoljstva, je temelj dobre karierne orientacije. Skozi konkretne delovne izkušnje in dosežke, ki se ob tem rojevajo, mladi ljudje odkrivajo, v čem so (lahko) res dobri in kaj prebuja njihovo strast. Ko temu kariernemu preseku sposobnosti in strasti dodamo še prepoznane potrebe v okolju, dobimo pravi nabor za iskanje poklica oz. podjetniških priložnosti. Če je ta karierni presek jasen, če je prepoznana strast dovolj velika, potem ni nič čudno, nenavadno, manj vredno ali celo sramotno opravljati poklic, ki zahteva fizično delo, ali je poklic povezan z umetnostjo ali morda izhaja iz hobija.

Vsi na gimnazijo

 

Mislim, da nisem edini, ki ima takšen odnos do fizičnega dela. Tudi drugi ljudje so v mladosti vrteli ploščo: Če se ne boš učil, boš pa delal. Nekaterim so seveda vrteli kakšno drugo ploščo in imajo sedaj kakšno drugo oviro. A ta refren o neučenju in delu, se je v Sloveniji pogosto vrtel in se še vedno prenaša iz generacije v generacijo. Še vedno ima precej staršev za ideal, da se njihov otrok vpiše na gimnazijo. In dejansko je gimnazija v zavesti mnogih ljudi vrednotena bistveno višje kot poklicne in strokovne šole. Da ne govorimo o tem, koliko bolj je vrednotena fakulteta kot pa nek poklic s triletno ali štiriletno strokovno šolo.

Študentje ekonomije ne razmišljajo o podjetništvu

Poznam zelo navdušenega in strastnega čevljarja, ki dela odlične čevlje, od tega živi in nič ga ni sram, da je „samo“ čevljar. Celo podjetnik je. Kar pomeni, da je odkril neko potrebo v okolju in nanjo odgovarja. Tudi na temo podjetništva smo v Sloveniji vrteli zelo veliko negativnih refrenov. Zakaj bi sicer na delavnici na eni od ekonomskih fakultet, na moje vprašanje nekaj manj kot štiridesetim študentom predvsem ekonomije, ali je kdo od njih vsaj malo razmišljal o podjetniški poti, ostale vse roke spuščene. Niti eden ni o tem niti razmišljal.

Zakaj ne? Verjetno niso imeli priložnosti za pozitivni dosežek, povezan s podjetništvom, kot ga je imel učenec 6. razreda osnovne šole, ki je med tedenskimi počitnicami izdelal 20 ptičjih hišic in jih na bolšjem trgu tudi prodal.

Prazen prostor v karierni orientaciji

V tej zgodbi o karierni orientaciji je veliko izzivov in premalo ljudi ter ustanov, ki se s temi izzivi ukvarjajo. Premalo izzivov, ki bi zahtevali konkreten izdelek ali projekt od otrok in mladih, dajemo odrasli tej generaciji. In ravno tega potrebujejo. Malo sunka sile, ki jih spravi v gibanje, ki jih potisne v neko dejavnost. Trenje na začetku – pri mirovanju- je precej večje kot potem ko se voz premakne. Odrasli jih moramo kdaj potisniti v dejavnost. Dejavnost, ki zahteva, da naredijo nekaj konkretnega in ob tem spoznavajo sebe.

Ko bom velik, bom montiral cisterne

Ko sem nekaj dni nazaj postavil cisterno za zbiranje deževnice in naredil tako, da bo odvečna voda tekla nazaj v žleb, sem bil vesel in ponosen. Moj dosežek na področju fizičnega dela. Nikoli ni prepozno. V to me je seveda potisnila žena. Nekdo pač mora.

Fotografijo izdelal: Danilo Kozoderc

 

2 KOMENTARJI

  1. ČE se ne boš učil , boš miličnik , tako me je mama strašila ! SICER pa je v tistih časih za policijski kader skrbela priključena PRIMORSKA , sicer bi morali milicajce uvažati ! !

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite