Se Belorusom obeta »normalizacija« po češkoslovaških notah s konca šestdesetih

5

P

Če se Lukašenka obdrži, se obeta »normalizacija« po češkoslovaških notah s konca šestdesetih in iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Padraic Kenney je dogajanje leta 1989 v srednji Evropi poimenoval »karneval revolucije«. Kakor se ne utrudim kar naprej ponavljati, me je to karnevalsko dogajanje kot mulca usodno zaznamovalo. V bistvu skozi takratne delitve na »dobro« in »slabo« presojam skoraj vse, kar se dogaja v belem svetu, zlasti  v Evropi.

Najboljši karneval

Tudi znam popolnoma izključiti razum, kadar se kje, na kakšnem »neodrešenem« koščku stare celine pojavi možnost, da se bo karneval revolucije ponovil. Nazadnje se je to zgodilo ob evromajdanskem gibanju v Ukrajini. In čeprav niti to ni scela izpolnilo pričakovanj in čeprav se je v šestih letih po njem sredi Evrope odprl za mojo v evroatlantskem duhu zorjeno pamet povsem nepredstavljiv prepad med vzhodom in zahodom celine, ob katerem je padla celo osnovna gotovost leta 1989, osredinjena v naslovu tedaj popularnega hita Go West, me je znova popadla vročica.

V svojo obrambo povem, da sem se ji dolgo upiral. Ves prvi teden se demonstrativno nisem hotel navezati na upor Belorusov proti večnemu predsedniku, tipičnemu sovjetoidnemu aparatčiku. Kot sem zapisal že zadnjič, sem čez Belorusijo naredil križ. Zgodovinar v meni se je zadovoljil s tem, da je Lukašenkova večna sovjetoidna vladavina ne previsoka cena za to, da je na pravi strani Evrope in zgodovine pristala Ukrajina. Zato niti sovjetoidna beloruska zastava, ki sem jo videl izobešeno na glavni kijevski železniški postaji med zastavami držav prijateljic »nove« Ukrajine, zame ni delovala prehudo groteskno.

Ampak pred štirinajstimi dnevi je romantik spet premagal realista. Beloruski »karneval revolucije« je prišel tako nenadoma in se zdi tako čist, da se njegovim čarom človeku moje baže trajno ni bilo mogoče postaviti po robu. In sem spet v fazi, ko sem res navdušen. V bistvu je prednost tega, kar se dogaja v Belorusiji, tudi v primerjavi z Ukrajino, da sploh ne gre za veliko politiko. Ne gre za zahod proti vzhodu, ne za beloruščino proti ruščini, ne za Evropsko proti Evrazijski uniji, ne za Nato proti Varšavskemu paktu ali kako že naj človek reče klubu Putinovih prisklednikov, ne za katoličane proti pravoslavcem, trenutno v resnici niti ne za zgodovinsko belo-rdeče-belo proti sovjetoidnemu rdeče-zelenemu. Vsa navedena nasprotja skuša v ozadju dogajanja iskati samo Lukašenka s svojim aparatom. V resnici gre le za to, da se je neka država naveličala postarnega avtokrata, ki je bil nekoč za koga res “frajer”, ampak je na oblasti popolnoma zarjavel. Primerjava letošnjih volilnih izidov s prejšnjimi dela zelo verjetno podmeno, da je skupaj s svojimi podrepniki grobo ponaredil rezultate vseh referendumov in volitev po letu 1996. In po štiriindvajsetih letih ponarejanja in prikrajanja vseh pravil enemu človeku je enostavno prišla točka, ko se je potrpljenje izpelo in ko se je začel karneval. V njegovem okviru smo »verniki« v leto 1989 doživeli nekaj najlepših scen z repertoarja tistih, ki so se nam v spomin vtisnile v mladosti. V udobnem in varnem mariborskem fotelju sem zlahka pozabil tudi, da so ta karneval vseskozi spremljali in spremljajo aretacije, pretepanja, mučenja, izgoni in umori.

Prejšnjo nedeljo je celotna zadeva dobila nazorna obraza. Na eni strani mačo s kalašnikovko in z zabodenim pogledom, ki ga je povozil čas (rekel bi, da je deloval neandertalsko, ampak fantje iz Divjih bab niso za to prav nič krivi), na drugi strani mlada, v veliki meri ženska Belorusija.

Pred porazom

Takrat si skoraj ni bilo mogoče predstavljati, da lahko atavistični samodržec v spopadu zmaga. Gotovo ima tudi prav Timothy Garton Ash, ko opozarja na splošno nepredvidljivost naslednjih dogodkov. Ampak danes se zdi, da se bo zgodilo ravno nekaj takega. Ko bo romantik v meni jokal, ga bo zgodovinski realist opomnil, da ne gre za nič novega. Da so se slabo, celo zelo slabo končali vzhodnoberlinski, madžarski, prvi praški karneval in prvi karneval Solidarnosti. Da je v Belorusiji sicer malo verjetna ponovitev Prage 1968, precej bolj pa Varšave 1981, bržkone v omiljeni obliki. In celo romantik v mariborskem fotelju se dobro zaveda, da ne more od ljudi v Minsku in drugih mestih zahtevati, da spričo policije in vojske izvedejo samosežig na oltarju njegovih idealov.

Nekje od daleč se oglaša celo misel, ali ne bi bilo bolje zavrteti časa nazaj, na trenutek, preden je vzklilo tako veliko upanje. Ker je zelo verjetno, da se Belorusiji, če se Lukašenka obdrži, obeta »normalizacija« po češkoslovaških notah s konca šestdesetih in iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Ne smemo namreč pozabiti, da je samodržec Lukašenka skupaj s svojim aparatom nekje 17. in nato še 23. avgusta gledal dobesedno v prepad. Bil je kak trenutek, ko je bilo vprašljivo, ali je zanj sploh še kak izhod.

In vsi dosedanji ukrepi dajejo vedeti, da bo Lukašenka storil vse, da do takšnega izziva ne pride več. O tem priča zamenjava stavkajočih beloruskih novinarjev z ruskimi propagandističnimi trdorokci, množično odpuščanje v osrednjem državnem gledališču, o tem pričajo iz nekdanje socialistične Slovenije znane grožnje z izgubo službe učiteljem, ki po Lukašenku »ne sledijo državni ideologiji«. Ta jezik govori divje izganjanje novinarjev iz tujine, o tem govori dejstvo, da se je število beloruskih izgnancev v Litvi in na Poljskem že doslej znova povečalo vsemu karnevalu navkljub. In čeprav demokratično gibanje v ospredje nikakor ni potiskalo posebne beloruske istovetnosti kot nečesa v temelju neruskega ali celo protiruskega, kakor je bilo to v Ukrajini, je vendarle jasno, da se je v katakombah Lukašenkovega režima, ko je samodržec s poudarjanjem beloruske samobitnosti opravičeval lastno nenadomestljivost, krepila tudi samostojna beloruska samozavest. Zelo mogoče je, da jo bo po svoji morebitni zmagi Lukašenka poskušal pohoditi. In se beloruščini, verjetno tudi poljski manjšini in katoličanom v Belorusiji obetajo podobno slabi časi, kot so bili tisti v prvem desetletju »očkove« vladavine. Za začetek je ob vrnitvi s Poljske včeraj na beloruski meji obtičal katoliški nadškof Minska, ki se je drugače kot bolj upogljivi pravoslavni hierarhi jasno zavzel za demonstrante. Ali bo na koncu procesa stala Belorusija kot nova »prostovoljno priključena« enota Ruske federacije ali pa Belorusija, ki bo podobno kot Ukrajina obrnila hrbet sovjetoidnemu ruskemu imperiju, je še veliko teže napovedati kot tisto, kaj bo naslednji mesec.

Aleksander Kwasniewski sicer pravi, da je v Lukašenku ob arhaičnem maču tudi realistični politik. A sam bi bil presenečen, če bi posnemal Janosa Kadarja, ki je skušal svojo neslavno vlogo pri zatrtju madžarskega karnevala v naslednjih letih blažiti z majhnimi bonbončki za Madžare.

Unija ne more, Putin noče

Eden od razlogov za trenutno pesimistično napoved je dejstvo, da kljub vsemu Lukašenkovemu rožljanju z geopolitičnimi fantazijami, med katerimi je že tista o želji po priključitvi Hrodne Poljski vredna nagrade za znanstveno fantastiko, lahko v dogajanje učinkovito poseže zgolj ena sila. Odzivi Evropske unije se upravičeno zdijo mlačni in nebogljeni, ampak v zagovor jim je moč reči, da bi lahko celotna Evropska komisija protestno stala na glavi, pa ne bi imelo nič večjega učinka. Seveda omenjeno ne odvezuje evropskih birokratov odgovornosti za bedasto razpravljanje o tem, ali uvrstiti Lukašenko na seznam s sankcijami kaznovanih. Ni posebej verjetno, da je načrtoval daljši nakupovalni izlet v Berlin, vendar je potrebno vsaj simbolično požugati tistemu, ki ima od vsega cirkusa s ponarejanjem volitev in mlatenjem demonstrantov daleč največ koristi.

Vladimirju Putinu, ki bi edini lahko kaj vplival, po drugi strani očitno nova Finska ali Armenija, kar mu tokrat iz evropskih foteljev tako rekoč vsi soglasno ponujajo (ponujamo), ni dovolj. Niti po fiasku v Ukrajini noče sprejeti Rusom še vedno naklonjene Belorusije brez Lukašenka. S tem kaže tudi, da mu je lastna neomejena oblast veliko pomembnejši cilj od sovjetoidnega imperija, o katerem fantazira, od katerega pa je s svojo politiko uspešno odgnal najpomembnejši člen. Verjetno računa, da bo konec zgodbe Belorusija kot ruska provinca, ne kot nova Ukrajina. Ali pa se preprosto zaveda, da bi potop Lukašenkovega sovjetoidnega projekta, po katerem se brez dvoma zgleduje, kot zelo slab zgled vplival na domačo rusko javnost. Aleksej Navalni seveda ni kak Gari Kasparov, pač pa prej nekoliko bolj sofisticirani ruski Andrej Šiško, toda morda je zato še nevarnejši. In kot smo videli v Belorusiji, nazadnje ni pomembno, »kdo«, ampak je odločilna ugotovitev, »kdo ne (več)«. Gotovo pa je, da bo, če se tokrat Lukašenka obdrži po Putinovi zaslugi, morebitni naslednji demokratični “karneval” hkrati izrazito protiruski, kar danes nikakor ni.

Za zdaj ostaja beloruski karneval zamujena priložnost tudi za zbližanje med vzhodom in zahodom stare celine. V oči bode pasivnost konservativnih vlad srednje in vzhodne Evrope. Konservativni voditelj litovskih Poljakov je celo nespodobno navijal za Lukašenko. Poljska očitno še čuti posledice izrazito polariziranega predvolilnega boja in zdi se, da je glede Belorusije liberalna opozicija dejavnejša od konservativne vlade, ki je trenutno vsaj v manjših škripcih. Tako je vsa teža prepričevanja Evropske unije na malih Litvi in Latviji. Možnost, da bi se profiliral v vseevropskem kontekstu, zamuja navsezadnje Viktor Orban, ki bi utegnil imeti na Lukašenko še največ vpliva med vsemi voditelji Unije.

A če se ob koncu vrnem k dilemi iz prejšnjega razdelka. Četudi pride do najhujšega in do »normalizacije«, mislim, da ne le jaz v mariborskem fotelju, ki sem dobil ponovitev svojega karnevala, marveč niti Belorusi ne bodo obžalovali teh dni, ko je videti, da je svoboda mogoča. Če nekoliko parafraziram odličnega Gregorja Čušina, jim bo žal kvečjemu zaradi tega, da se je (bo) končalo, kakor se je (bo) končalo, v nobenem primeru ne zato, ker se je (sploh) zgodilo, kar se je zgodilo.

5 KOMENTARJI

  1. Ne redko se prebuje ljudstva, ki jim uspe vreci gnile in diktatorske rezime tudi sfizijo v stanje, ki pomeni prehod z dezja pod kap. Lahko prinesejo lokalne vojne ali sirse vojne vrtince razdejanja, krvi in solza. Tudi milijonov nikjer pretirano zazelenih beguncev. Poglejmo, kako se je sfizila arabska pomlad in kaksne so posledice. Ali kaksen je bil davek intervencije z rusenjem Sadamovega rezima v Iraku.

    Seveda Belorusija ni isto. Ampak razumem previdnost in neko nagnenje k vzdrzevanju stabilnosti, ker spremembe tudi slabega stanja zal niso vedno spremembe na bolje, ceprav jih pri vecini vodijo upraviceni in dobri nameni.

  2. Belorusom bo uspelo, ko bo uspelo Rusom oz. , ko imperialistični komunizem ne bo mogel več gospodarsko prenesti dragega vzdrževanja imperija.

  3. “…je skupaj s svojimi podrepniki grobo ponaredil rezultate vseh referendumov in volitev po letu 1996.” Kot pri nas. Samo pri nas so za povrh še dodatno pljunili narodu v obraz in po referendumu o volilnem sistemu namesto spremembe volilnega sistema raje kar spremenili ustavo in jo prilagodili volilnemu sistemu, ki ga hočejo imeti. Volilnemu sistemu, zaradi katerega Slovenci nimamo volilne pravice.

Comments are closed.