Politična korektnost tlakuje pot v kulturo laži

6
857
Če resnica ni všečna trenutni oblasti, ki večinoma izhaja iz kulturnega marksizma, se takoj vklopi alarm politične korektnosti.

Tisti čas je prišla med nas gospa, učena v pomembnih šolah v belem svetu, in nas »nerodne barbare« učila, kako se moramo oblačiti, kako se moramo obnašati in da moramo biti samozavestni pri svojem nastopanju v javnosti ter komunikaciji s svojimi sogovorniki. In to ni učila samo ta gospa, imela je še mnogo svojih učenikov. In smo se naučili lepo obleči, lepo obnašati in smo postali samozavestni  pri svojih nastopih v javnosti. Eni bolj in drugi manj.

Učila nas je tudi, da moramo verjeti v svoje besede, ker drugače ne bomo bili verodostojni. In smo se tudi naučili pozitivnega vrednotenja svojega dela. Slabo smo zatajili in govorili samo o dobrem. Ker pa vedno ni vse samo dobro, temveč je pogosto v življenju kaj tudi slabo, smo se morali naučiti tudi malce potvoriti dejansko stanje. Ker so mnogi izgubili vero, so brez težav pozabili na osmo božjo zapoved: »Ne pričaj po krivem«. In olepševanje stanja je postalo del kulture predvsem tistih, ki so lepo oblečeni, se znajo lepo obnašati in znajo samozavestno nastopati, ker so jih tako naučili učeniki in so bile zaželene pozitivne novice, o slabih pa se ni smelo govoriti niti v zaodrju, ker bi sicer izpodkopale vero ljudstva v boljši jutri.

Vsak kovanec ima dve plati in druge plati ne smemo zanemariti

To samo po sebi ni slabo. Vendar pa ima vsak kovanec dve plati. In kovanec, ki druge plati nima oz. te plati ne prepoznamo, je to ničvreden kovanec, ki ima pogosto celo negativno vrednost. Škodi namreč tistemu ali tistim, ki druge plati ne poznajo ali je nočejo poznati. Druga plat pozitivne samopodobe je namreč spoznanje o tem, da se je potrebno stalno izpraševati o svojem resničnem obvladovanju in kvaliteti izvajanja svojih nalog. To pa zahteva od vsakega posameznika ponižnost in skromnost, predvsem pa sposobnost poštene samokritike. Ko iz zavesti zavestno izbrišeš možnosti slabega oz. druge plati, začneš tako lagati, da začneš celo sam verjeti v te laži.

In ta laž sedaj postane resnica in če kdo to na novo nastalo resnico ne priznava in bog ne daj celo pravi, da je to laž, ga je potrebno tega čim prej odvaditi.

Tako smo prišli do situacije, ko se preganja nosilce slabih novic in se ne preganja tistih, ki so vzrok za slabe novice. Tu zelo prav pride negativna kadrovska selekcija, ki je na površje pripeljala vodje, ki kaznujejo nosilce slabih novic. Podrejani pa so se temu prilagodili tako, da vodjem dajejo take novice, da so ti z njimi zadovoljni. In tako na vrhu pogosto sije sonce, medtem ko se na dnu organizacijske sheme vršijo hude nevihte z grmenjem in udari strel.

Dobri, pametni, pošteni in grdi, zli, umazani

Pa še nečesa smo se naučili: naši so dobri, pametni, pošteni, med našimi ni lopovov, ni barab. Ti so samo med njihovimi, ki pač niso naši in so zato že sami po sebi nekaj slabega. In naši mediji nam to vero znajo vsak dan še bolj utrditi. Tudi v mediju, kjer je objavljeno to razmišljanje, je kar nekaj bralcev, ki so prepričani, da mora ta medij to vero v naše še bolj utrditi. Hvala Bogu ima uredništvo o tem drugačno mnenje. Ali pa mogoče to tudi ni prav in se zato lahko izgubi bralstvo. V obdobju »facebook všečkanja« je to vse bolj prisotno. Tudi stranka, ki se sklicuje na krščanske vrednote, se precej prilagaja kulturi »všečkanja«.

Prenos prakse iz ene organizacijske kulture v drugo ni enostavna

Zakaj je prišlo do tega? Odgovor je zelo preprost: opisan kovanec dveh plati (izgradnja samopodobe) je nastal organizacijski kulturi, ki se zelo razlikuje od naše. Govorimo lahko kar o cepitvi japonske kolektivistične organizacijske kulture konsenza z individualistično inovativno, z osebno odgovornostjo prežeto anglo-saksonsko kulturo – o nastanku tega »mixa« več v prihodnosti.

Opisana dobra poslovna praksa visoke stopnje samopodobe je bila na našo organizacijsko kulturo prenesena  zelo površno. Sam sicer menim, da ne povsem namenoma, temveč predvsem iz nepoznavanja oz. razumevanja postopka prenosa dobre prakse iz ene org. kulture na drugo. To pa je seveda zelo lepo sedlo na plodna tla diletantov. Ti so preko negativne kadrovske selekcije pridno, kot vešče k luči, hiteli v varni objem oblast. In to oblast je pač potrebno braniti na vse pretege. Sicer se lahko zgodi, da ne bodo več na oblasti.

Je pa res, da ko luč ugasne, vešče ne poginejo, temveč se pač preselijo k drugi luči.

Politična korektnost tlakuje pot v kulturo laži

Pa še nekaj se je medtem zgodilo, kar je ščitenje laži pred resnico še bolj okrepilo. Politična korektnost, v katero se lahko skrije marsikaj. Če resnica ni prijetna oz. všečna trenutni oblasti, ki večinoma izhaja iz kulturnega marksizma, ki se skriva med »lubeničarji« (na zunaj zeleno, znotraj krvavo rdeče), multi-kulti globalisti, progresivnimi ljubitelji iskalcev poljubne spolne identitete, zaničevalci družine, še posebej pa česarkoli povezanega z evropsko krščansko identiteto, se takoj vklopi alarm politične korektnosti. In tu smo zopet pri zaščiti višjih idealov, kar dovoljuje izključevanje človekovih pravic.

Če laž deluje v korist politične korektnosti, se mora resnica pač skriti globoko v ilegalo družbe. In tako laž dobi domovinsko pravico. Če temu dodamo še všečkanje, pa sčasoma tako in tako sploh izgubimo občutek, kaj je res in kaj ne.

6 KOMENTARJI

  1. Ta svet je tako urejen, da ima vedno dve plati. Dobro in slabo ali pravo in zlo. To ni naključje ali napaka. Z razlogom je tako. Če to negiramo, kršimo zakone tega sveta in izid bo na koncu vedno negativen.

    Tudi zlo ni brez koristi. Povzroča gibanje in razvoj. A le, če je človek zavedajoč in si prizadeva k popolnosti. Ali na družbeni ravni, če je družba zdrava. Če je družba zdrava, jo zlo spodbudi k večji dinamiki in pozitivnem razvoju. Če je družba bolna in negira bolezen, ki jo razjeda, se ji obeta samo smrt. Negiranje slabega je zanesljiva pot v propad.

  2. Brez stalnega in nenehnega iskanja resnice in Resnice…smo vsi obsojeni na pogubo.
    Kajti”kultura laži” ni nikakršna kultura” marveč prav nasprotno: laž je uničevanje in pohabljanje, ki vse uničuje in izničuje. Edina prava kultura je namreč le nenehno prizadevanje za rast in gojenje resnično dobrega!
    Da, Tine, Bog hoče in zmore celo zlo obrniti v človekovo dobro, a ne brez človekovega pristanka oz.njegove temeljne odločitve za to.

    • “a ne brez človekovega pristanka oz.njegove temeljne odločitve za to.”

      Še prej pa spoved in pokora.

  3. Ko smo pri kovancu, res je da ima dve plati, ampak kljub temu ima vrednost. V tem je iskanje resnice in pravice.
    Kar se pa počne ni nobeno iskanje pravice, ampak zgolj obračanje kovanca. Pravica in resnica nista zgolj v postavi in ločevanju med dobrim in zlim. Še takšno ločevanje ne pripelje do resnice, če se resnica išče samo po postavi. Temu se reče dejansko farizejstvo.
    In takšna je naša kultura.
    Na koncu so pa japonci krivi. To je prav smešno in bom avtorjeva prihodnja modrovanja na to temo zagotovo preskočil.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite