Če novinarji pišejo anonimno, iz teme, dokazujejo, da nimajo argumentov

Sprašujem se, kaj nam želijo sporočiti slovenski časnikarji, ki se v anonimkah pogosto lotevajo tudi Katoliške cerkve. Vemo, nepodpisana pisma so in bodo še naprej krožila. Niso novost ne v javnem ne v cerkvenem življenju. Ponujajo se nam povsod in bajajo o vsem mogočem in nemogočem.

Na mejah obrekovanja

Jedro vsake anonimke je prikrito sporočilo, bralci pa se moramo ob tem kar naprej spraševati, kakšen je glavni namen tako zasoljenega besedila. Je to iskanje resnice ali nemara resnica sama? Ali pa je v prvi vrsti sejanje dvomov in povzročanje škode? Morda maščevanje? …
Vprašanj je veliko, preseneča pa me, da se na tako nizko raven spuščajo celo nekateri novinarji, ki jih imamo za ugledne in verodostojne.
Ko gre za pisanje o Katoliški cerkvi v Sloveniji, se nekatere slovenske anonimke lotevajo samega vodstva Cerkve, druge posameznih duhovnikov, beremo pa tudi takšne, ki zadevajo celo cerkveni nauk in sejejo pravo krivo vero ali posamezna stališča, ki jih pisci opisujejo/vsiljujejo in širijo.
Splet je poln takšnih sporočil. Menim, da gre pogosto za sprevrženo navado, ki ne prinaša dobrih sadov, saj seje dvome in celo škodi!
Poznamo cele knjige, v katerih so »po vrsti kakor hiše v Trsti« zbrane anonimke, ki so v določenih obdobjih krožile po svetu. Zadevale pa so duhovnike, kardinale, papeža, Katoliško cerkev sploh. Ko mine nekaj časa, je branje takšne literature prav zabavno. Iz teh zapisov izvemo marsikaj, kar normalnemu človeku še na pamet ne bi prišlo. A zapisano in prebrano ostane in tako smo postavljeni pred vprašanja, ki nas silijo h kritični presoji. Črno na belem prinašajo zdrahe, zdrahice, čakole, ki prav lahko škodijo, saj zavajajo in peljejo k silno nerodnim sklepom. Delajo nas malodušne in brez pravega ognja za cilje, ki bi morali biti pomembni za nas.

Novinarji, ki anonimno lažejo, v prvi vrsti podcenjujejo sebe in si zbijajo ceno

Zato se je treba vprašati: zakaj se pisci anonimk, ki nam želijo razkrivati resnico, tako strahopetno skrivajo? Zakaj se ne podpišejo? Koga ali česa se bojijo, če so prepričani o svojem prav? Sklep je na dlani: ti anonimni skrivači že s tem, da iz teme govorijo o svojih odkritjih, dokazujejo, da si pravzaprav ne upajo javno zagovarjati svojih dognanj. Morda pišejo na pamet, brez tehtnih dokazov, morda le zato, da bi škodovali. Morda pa so le zvočniki za širjenje laži.
Novinarji, ki tako pišejo, v prvi vrsti podcenjujejo sami sebe in si zbijajo lastno ceno. Postajajo neresni. Preprosto: kdor si služi kruh s pisanjem anonimnih – to je lažnih – sporočil, sramoti svoj poklic in znižuje ceno tudi drugim časnikarjem.
Tega se premalo zavedajo najprej avtorji sami, nato pa tudi mi, bralci lažnih novic, saj plačujemo in beremo nekaj, kar sodi med tračarije in klevete.
Tu bi lahko postavili piko ali celo bolje – klicaj. A kaj, ko je vedno več takšnih, ki komaj čakajo na (resnične ali lažnive) škandalčke, da bi se ob njih hihitali ali celo naslajali.
V Svetem pismu pa piše:

»Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo. Če pa komu od vas manjka modrosti, naj jo prosi od Boga, ki jo vsem rad daje in ne sramoti – in dana mu bo« (Jak 1,2–5).