“Če ni svobode in odgovornosti, ni liberalizma”

grosV zadnjem delu intervjuja z Vitomirjem Grosom (prvi in drugi del na povezavah) je govora o odnosu med katolištvom in liberalizmom, pomenu zasebne pobude in gospodarjenju v državi, ki pritiska z davki, vlogi medijev, zapletu in razpletu zgodbe o Slovenski hranilnici in posojilnici ter vprašanju sprave.

Kako vi vidite katoličane in njihov odnos do liberalizma? Mnogi katoličani so zelo zadržani, solidarni s socializmom … tudi papež je šel v to smer?

Papeža je treba razumeti. Cerkev je dejansko v hudih časih, po vseh malverzacijah, ki so jih določeni cerkveni dostojanstveniki delali, enostavno ne more in ne sme drugače ravnati, kot ravna. Mislim, da pravilno ravna. Prav je, da je prišel papež, ki je skromen, ki se je otresel kiča, vsezveličavnosti … Ljudem je to všeč, ljudje to radi vidijo.

Sam sem se držal enakih doktrin – bil sem edini neplačani župan mestnih občin do zdaj, pa sem bil devet let župan, v breme sebi, ne državi. Tudi kot poslanec sem bil do zadnjega neplačan. Vedno sem zastopal stališče, da naj ljudje, če so kam izvoljeni, tvegajo nekaj svojega premoženja za to, da bodo lahko delali za ljudstvo.

Ne vem pa, kaj ste mislili s »solidarni«. Upam, da ni šlo že tako daleč, da bi bili nekateri katoličani solidarni s komunizmom!

Kako pa vidite pomen zasebne pobude na različnih področjih?

Mislim da bi morali imeti, kar se tiče šolstva, zdravstva, socialnih institucij dvotiren, dualen sistem. Privatno in državno. Če privatno zadosti pogojem, ki jih država sprejme z zakonom, bi se ta področja z zasebno pobudo lepo razvila. Vendar pri nas velja še kup raznih podzakonskih in celo internih aktov, ki stvari strahotno otežujejo. Preveč birokracije je sploh poseben problem.

Če bi imeli privatno in javno šolstvo, bi se lepo dopolnjevali. Če je lastnik država, mora šolo plačati država, če pa je šola zasebna, naj država plača, kar od zasebne šole zahteva. Zasebna šola se bo prav gotovo potrudila, da bo učence, dijake in študente še dodatno kaj naučila, saj bo to sama plačala ali zaračunala s šolnino, na svobodnem trgu seveda.

Kakšna je po vaše vloga medijev v Sloveniji?

Novinarje po svoje razumem. Vsak človek mora jesti, prehraniti družino, imeti za eksistenco. Novinarji so pri nas v škripcih in se razmeram primerno obnašajo. Morajo narediti, kar jim naročijo lastniki časopisov, lastniki pa so ‘saj vemo, kdo’. Če pa se ne piše pričakovano, lastniki zamenjajo upravo, ki v novinarskih vrstah naredi spremembe v smislu pričakovanj komunistično-udbovskih lastnikov (razen redkih izjem) …

Podtikanje neresnic, to je laži, o nasprotnikih danes vsepovsod prisotnega komunistično-udbovskega upravljavskega ustroja Slovenije je bistvo teh pričakovanj. Tako kot drugim so take podle stvari podtikali tudi meni. Na primer glede odstavljanja ljudi. Res sem sicer odstavil nekaj ljudi na občini, ampak sem odstavil take, ki niso hoteli delati. Iz tega je nastal cel cirkus, največji pa takrat, ko so včasih celo nekateri komunisti potegnili z mano. Recimo direktorja Radia Kranj, g. Bajuka, sem pustil na položaju. Bil je korekten, poročal mi je, če je bilo kaj narobe, prišel je povedat, če je kdo nanj pritiskal. V redu sva sodelovala, jaz nanj nisem pritiskal, potem so ga pa kar ubili. Zjutraj so ga našli mrtvega. Prejšnji dan na koncu delovnika je bil še pri meni in mi je razlagal načrte za delo. Od policije sem zahteval preiskavo. Seveda niso ničesar preiskali, niti odgovorili niso. Se je pa začelo govoriti, češ, da je zaradi mene naredil samomor. Aleksander Ravnikar je o tem celo na pogrebu govoril. Vidite, skozi to sem šel.

Da ne govorim, kolikokrat so meni in družini grozili s smrtjo. Vi tega niste doživeli, upam, da tudi ne boste. Čeprav moram povedati, da se vse tako vrti, da se časi vračajo, z vsemi negativnimi vidiki. Slovenski komunistični mediji o takih stvareh seveda ne pišejo.

Pa vi otroke kaj pripravljate, da bi šli v tujino?

Ne, jaz jih pripravljam, da bi ostali v Sloveniji, ampak sem jim rekel, da če bo šlo tako naprej, pa drugega ne bo preostalo. Če bomo šli vsi ven … ne bo plač, ne bo davkov, ne bo državnega proračuna, če doma ne bo nihče delal. Komu in s katerim denarjem bo vladala slovenska komunistična klika?

Zadnjič sem na Peterletovem srečanju ob 25-letnici Demosa povedal, da imamo v Sloveniji pri dveh milijonih prebivalcev okoli 600 raznih kulturnikov s priznano zaslužno pokojnino, v Italiji pa je pri 66 milijonih menda le šest takih! Jugoslavija ni razpadla zaradi pisateljske ustave, prispevkov v Novi reviji in podobnega. To je razkroju le pomagalo. Jugoslavija je razpadla, ker so ljudje nehali delati, ker so obrtniki in mala podjetja nehali zaposlovati, oziroma so bili zaradi slabih gospodarskih pogojev prisiljeni zaposlene odpuščati. Velika podjetja pa so bila v Jugoslaviji vodena slabo in dajatev niso bila sposobna plačevati. Zato ni bilo denarja in je nastopilo popolno gospodarsko razsulo. Hvala Bogu, da smo Slovenci izkoristili to edinstveno priliko, od več tisoč narodov jih ima svojo državo manj kot dvesto!

Tudi sam sem prej imel sedem zaposlenih (kolikor je bilo v Jugoslaviji največ dovoljeno), nato sem imel enega, na koncu pa sem delal sam s svojo družino. Pa še obrtno združenje in kasneje občino sem vodil, vendar tako, da sem pred podpisom pregledal vsak dokument, vsako gradnjo od kanala naprej. Zato se nobena gradnja še ni podrla, ker smo enostavno ustavili dela ali pa smo uveljavili garancijo. Danes tako večinoma ne delajo. Liberalci delamo, drugi pa ‘talajo’.

Mrkaić je rekel, da se v Sloveniji ne da živeti. Če bo šlo tako naprej in če bodo ljudstvo stiskali z vedno novimi davki, potem bo v Sloveniji res nemogoče gospodariti in živeti.

Je liberalec samo gospodarstvenik, ali je lahko prisoten tudi v drugih poklicih?

Liberalec ni nujno le gospodarstvenik, lahko je tudi učitelj, duhovnik …

Kako pa vidite razmerje med katolištvom in liberalizmom?

Ko smo ustanavljali Slovensko obrtniško stranko, smo jo ustanavljali na liberalnih načelih. Eno glavnih liberalnih načel je, da je človekova odločitev načeloma svobodna. Človek se svobodno odloča tudi med grehom in negrehom. Če sprejmemo, da smo nekateri verni (drugi pač ne), je Bog ustvaril človeka kot svobodno bitje, sicer mu ne bi naprtil greha. Sicer bi rekel: ‘Delal boš kot nesvoboden človek samo tisto, kar ni greh.’ V tem primeru bi bili vsi dobri, nihče ne bi bil slab. Torej svobodno izbiramo med grehom in negrehom. Vendar moramo biti kot svobodni odgovorni za svoje odločitve.

To je tudi eno od liberalnih načel in ta načela so v Svetem pismu zelo jasno napisana– da se vsak svobodno odloča med grehom in negrehom ter da mora biti odgovoren do sebe, svojih bližnjih, družine, žene, moža, družbe, domovine, skratka odgovoren na vse konce. Če ni svobode in odgovornosti, ni liberalizma. Če je to klerikalizem, je klerikalizem nekaj slabega, ampak jaz mislim, da tudi klerikalci ne trdijo drugače, kot sem povedal. Če bi trdili drugače, bi govorili proti Božji volji. To sem razložil tudi nekaterim duhovnikom in nekdo me je zato nekaj časa postrani gledal, nato pa mi je pritrdil.

Aktivni ste tudi pri društvu Združeni ob Lipi sprave. Nekatera zgodovinska dejstva o medvojnem in povojnem dogajanju so znana in če hočeš, jih poznaš. Nekateri nočejo vedeti. Kako vendarle osnovati skupen pogled na zgodovino?

Pri spravi je veliko na prvi pogled nerešljivih problemov. Meni je bilo zanimivo, kako so to naredili v Argentini. Ob obisku Argentine so me kot takratnega parlamentarca povabili v parlament, predsednik neke komisije me je vodil po parlamentu. Pri njem sem se pozanimal, ali imajo kakšne podobne probleme kot pri nas, npr. spravo med dvema brezkompromisno nasprotnima taboroma. Odgovoril mi je, da so imeli takšne probleme na začetku 20. stoletja, pred prvo svetovno vojno, ko so sprejeli resolucijo o spravi. Ta dokument so mi dali, skupaj s poročilom sem ga izročil slovenski vladi in parlamentu. Od mene ni nihče zahteval nobene povratne informacije in je pri tem ostalo.

S spravo se je v Sloveniji začelo tako, da je proces začel voditi kranjski odvetnik Stanislav Klep, ne Spomenka Hribar, ki je prišla kasneje, ker so ji po mojem mnenju to naročili njeni partijski nadrejeni. Lepo je govorila.Med ljudi so poizkušali zasejati prepričanje, da naj bi bila slovenska Antigona, kar seveda nikoli ni bila in nikoli ne bo. Na Klepovo pobudo je bila na ljubljanskih Žalah posajena Lipa sprave. Kot predsednik Obrtnega združenja Kranj sem prosil obrtniški pevski zbor, da je tam pel. Odvetnik Klep je oblikoval skupino, v kateri so bili člani z vseh strani, tudi general Hrast je bil zraven. Klepova skupina se je srečevala v Ljubljani v Stožicah Pod lipco, približno deset ljudi. Število ljudi s partizanske strani je počasi usihalo, z domobranske strani je bil poleg drugih zdravnik Velikonja, tudi nekaj liberalcev nas je tja hodilo. Na vztrajanje pravnika Danijela Malenška smo ustanovili društvo Združeni ob lipi sprave, z namenom, da bi pridobili status društva s posebnim pomenom. Tudi zato, da bi institucionalizirali spravni kompleks Lipe sprave, da ne bi nekoč prišla neka nova uprava Žal, ki bi lipo kar požagala. Lipo so komunistični nestrpneži dvakrat, trikrat požagali, marmorno tablo pa razbili, le Jarmovega lesenega kipa se k sreči niso polotili. Vse smo obnovili, zdaj je mir.

Predsednik Klep je pred leti umrl, sedaj je predsednik društva prof. dr. Janez Juhant. Javnost poskušamo prepričati, da bi Lipo sprave vzeli za svojo in da bi med strankami in institucijami prevladala ideja, da je potrebno v parlamentu sprejeti akt, Deklaracijo o narodni spravi, avtorja Stanislava Klepa, lahko tudi predelano in dopolnjeno. Če tako deklaracijo na temelju resnice, spoznanja, kesanja in odpuščanja enkrat sprejmemo kot državni akt, množična morišča raziščemo, žrtve dostojno pokopljemo in obsodimo zločinska dejanja ne glede na to, na kateri strani so se zgodila, ter izvedemo nujno potrebno lustracijo, ni razloga, da bi kdorkoli še kogarkoli sovražil. Kljub temu, da je kdo zločinska dejanja storil, je prav, da mu po kesanju odpustimo, če smo se spravili. In normalno naprej živimo in upamo, da ga hudi duh ne bo nikoli več zagrabil, da bi spet kaj takega ponovil. To je nujno, da bomo Slovenci po vojni narodov, po spopadu ideologij spravljeni pripravljeni na grozeči spopad civilizacij.

Kako je bilo torej s Slovensko hranilnico in posojilnico (SHP)?

SHP je bila edina nekomunistična finančna institucija od leta 1945 naprej na področju celotne Jugoslavije. Niti sekundo ni bila nelikvidna. Komunistične banke pa so morale vsake toliko časa zapreti vrata, ker jim je zmanjkalo denarja, ker so ga preveč pokradli. Niti sekundo ni bila premoženjsko negativna, niti sekundo ne, pa so jo kljub temu pognali v stečaj.

Bilo je 22. julija 2002. Januarja, pol leta prej, je imel Kučan na Dražgošah govor,v katerem je rohnel proti lastnikom Slovenske hranilnice in posojilnice, da jih je potrebno sankcionirati, justificirati, da to pa res ne gre, da bodo neki obrtniški bankirji takole kradli. Čez nekaj dni je nekaj podobnega javno izrekel Janša, celo Bajuk, le SLS ne. Napisal sem jima pismo in zadevo pojasnil, a nista odgovorila.

Lastniki SHP so ob ustanovitvi zastavili svoje premoženje, pri komunističnih bankah ni nikoli nihče ničesar zastavil, vsi pa si pustijo izplačati odpravnine. Lastnike in upravni odbor je komunistično pravosodje devet let držalo v kazenskem postopku. Na koncu so pred zastaranjemti isti sodniki ugotovili, da nismo storili ničesar nezakonitega. Seveda se za to nezakonito sodno torturo ni nihče opravičil. V javnosti pa so režimski komunistični novinarji širili laž, češ da se je zadeva ustavila zaradi zastaranja!

Upniki v stečajnih postopkih po navadi dobijo 5 do 10 % ali pa nič. Pri SHP pa so že pri prvi razdelitvi dobili 47 %, na računu je ostalo še kar nekaj denarja, ki ga stečajni upravitelj Toš zaradi plačila svojih že deset let nepotrebnih stroškov zadržuje že več kot deset let. In če stečajni upravitelj ne bi delal, kar je delal, bi vsi dobili izplačano 100 % z zamudnimi obrestmi vred, lastnikom pa bi še ostalo 3 do 5 milijonov evrov. V Sloveniji česa takega v stečajnem postopku verjetno ni zmožna narediti nobena firma. Da o bankah sploh ne govorimo. Arharja in druge sem vprašal, ali bi upniki NLB v stečajnem postopku dobili 10 %. Rekli so mi, da še 5 % ne, če bi sploh kaj dobili. Po logiki stečaja SHP bi morali v stečaj pognati vse slovenske banke, ne pa jih vedno na novo dokapitalizirati z javnim denarjem, celo zasebne! Da komunisti kolo kraje skupnega denarja nadaljujejo v nedogled in da Kučan rohni po načelu »primite tatu«!

A vi verjamete, da Kučan vodi vse, kot vedno govori Janša?

Janša bo že vedel, saj je bil njegov človek. Jaz ga ne morem zanikati. Če je na primer Kučan januarja 2002 rohnel proti Slovenski hranilnici in posojilnici, čez nekaj dni pa je isto ponovil on in nato še Bajuk, potem ne morem drugače razmišljati, kot da vse teče iz nekega centra.

Po tem famoznem Kučanovem rohnenju so čez pol leta res uvedli stečaj nad SHP, za stečajnega upravitelja pa imenovali Andreja Toša, sina Kučanovega prijatelja Toša. V tem stečajnem postopku je delal Toš enaka dejanja, kot jih je delal Gorše v stečajnem postopku neke druge hranilnice in je za tako kaznivo dejanje dobil pet let zapora. Zato Toša lastniki SHP sodno preganjajo, sodišče pa ga vedno potegne iz dreka.

Bi želeli povedati še kakšno misel za zaključek?

Kljub vsem težavam, ki nas pestijo, bodimo svobodni in veseli ljudje, veselimo se svoje svobodne domovine Slovenije in z veseljem delajmo zase, za svoje bližnje in za domovino. Bodimo taki tudi zato, ker naši komunistični nasprotniki ne marajo svobodnih in veselih ljudi, po boljševiški doktrini pa sovražijo vero, družino in narod, medtem ko jim domovina sploh nič ne pomeni.

Gospod Gros, hvala za pogovor.
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.