Včasih je laže videti druge okrog sebe v drami, stresu, stiski. Tudi tako se hranimo, ko vidimo, da naše življenje le ni tako bedno, ker gre drugemu še slabše. Še posebej, ko tudi sami nismo v redu. Laže je teptati druge, da se sami počutimo bolje. Laže je pri drugem opaziti napako in mu govoriti, kaj naj popravi, da vsaj malo opravičimo sebe in svoje življenje, ki ga izbiramo.
Vidimo napake in slabo, mediji tudi, le občasno se malce pohvalimo, da dobimo kak všeček
In vidimo napake, slabo, drame, stres, vojne, bolezni, grozno življenje. Pri tem nas mediji prav lepo podpirajo, kajne? In mi to izbiramo, gledamo, v prvih novicah ob začetku ali koncu dneva. Življenje si naredimo grozno, stresno, dramatično. Ampak tako ne gre, vsaj ne dolgo. Potrebujemo nekaj, da se vsaj malo bolje počutimo, da nam je laže, ker je nekaj drame in stresa tudi pri drugih. Potem nismo sami v tem groznem življenju. In če drugi slučajno še ni, mu pa sporočimo kakšno napako, da ga malo potunkamo v isto bedno življenje z nami. Da nismo sami, se mu malo posmehujemo, malo se pohecamo (rečejo otroci v šoli), malo stand upa, malo žara. In se smejemo sami sebi, svoji bednosti. To deluje protistresno, zdravi frustracijo. In življenje gre dalje.
Laže je biti tiho za ljubi mir ali se zapreti, grebsti dobrine in imeti. Za vsaj kratkotrajen občutek polnosti praznine.
Samo drama, stres tudi ne gre, zato se je treba še malo pohvaliti, kje pohajkujemo, kaj jemo, kako nam gre dobro. Za to dobimo malo všečkov na socialnih omrežjih. Dobimo potrditev, da nam gre res dobro in smo lahko srečni. In malo potrditev, da sem dobro napisala in imam prav. In življenje je lepše. Vsaj za kratek čas.
Nekdo drug ti mora posoditi oči, da se vidiš takega, kot si
Vse to je včasih veliko laže, kot se odpreti, iskreno (po)deliti, pokazati ranljivost, sprejeti, zaupati in privoščiti drugemu srečo, veselje, izjemnost. In težko je videti izjemnost, srečo drugega. Ker najprej se moram videti kot izjemnega. Nekdo drug ti mora posoditi oči, da se vidiš. Drug, ki te zmore videti v vsej razsežnosti izjemnosti, tudi v ranljivosti, kot npr. pravi prijatelj, prijateljica, partner. In ne gre za to, kdo je boljši, kdo ima več. Gre za to, da smo vsi dobri in vsi imamo lahko več. Ker ko zmaga eden, zmagamo vsi.
Težko se je opravičiti, priznati napako in s tem sprejeti obvezo, da je ne ponovimo. Najprej moramo namreč sprejeti sebe, oprostiti sebi. Sprejeti sebe in občutiti srečo, da jo lahko delimo s tistimi okrog sebe, ne iskati všečkov na socialnih omrežjih, ker jih ne potrebujemo več.
In napake ostanejo samo napake, priložnost za učenje in rast. Ko jih sprejmemo kot take, so priložnost za rast, ne bolijo več. In si lahko oprostimo, se lahko sprejmemo. Posledično napak ne opazimo več; nismo napaka niti ni napaka drugi. Smo izjemnost, ker se lahko učimo, odpustimo, zrastemo in gremo naprej. In drugi tudi. Smo izjemnost, ki lahko ustvari izjemnost. Ali pa napaka, ki ustvari napake. Izbiramo sami. Izbiram sama. Vsak dan znova.
