Če mi odmeriš smrt, me ne boli …

9
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

»Če mi odmeriš smrt, me ne boli.
Bolelo bi me le, če bi pustila,
da truplo bratovo nepokopano trohni.
Nič drugega me ne boli.« (Sofokles: Antigona)

Zgodovinarji se pri svojem vsakdanjem delu velikokrat srečujemo s smrtjo, s krivicami, s težkimi in bolečimi zgodbami. V teh dneh mi je prišlo v roke pismo, ki je bilo napisano 20. septembra 1990[1]. V njem je zapisano: »Mojega veselja je bilo konec dne 17. decembra 1945, ko sta na naše stanovanje v Celje prišla presenečenje in žalost. Tisti dan so prišli trije moški v civilu – teta je rekla, da so Oznovci – vpričo mene so brata, ki je bil takrat star ca. 17 let odpeljali in nekje ubili. /…/ Nikoli več ga nismo videli – nikoli zvedeli za kako sodno obravnavo ali kje in zakaj so ga ubili – čeprav je moja mama dosti hodila okoli, da bi izvedela, kje imajo sina Erika zaprtega. /…/ Prosim, da ugotovite, kje se naj poklonim kostem mojega brata, se izjočem in prižgem svečo.« Erikova sestra leta 1990 ni dobila odgovora na svoja vprašanja. Tisti, ki so poznali oz. poznajo odgovor, so se ovili v molk. Molk, ki je še kako zgovoren. Slovenski arhivi v devetdesetih letih niso imeli nobenega podatka o Eriku in okoliščinah njegove smrti. In tudi ta podatek je še kako zgovoren. Leta 2014 imamo sicer nekaj skopih informacij o Erikovi smrti, a žal se je po vsej verjetnosti njegova sestra med tem časom že poslovila s tega sveta.

V zaprašenem Registru (uradnem seznamu oz. evidenci) pripornikov Oddelka za zaščito naroda (Ozne) za Mariborsko okrožje iz leta 1945/1946 je Erik vpisan pod številko 661. Rojen leta 1928, dijak, aretiran po nalogu načelstva Ozne. V mariborskem zaporu se je nahajal v celici št. 39 in sicer do 11. januarja 1946, ko je bil po nalogu načelstva Ozne odpeljan na »transport« z mnogimi drugimi. Od tam se ni več vrnil. Nikoli mu ni bilo sojeno, nikoli ni bil obsojen. Civilisti, odrasli in mladostniki so še v januarju 1946 »čez noč izginili« iz mariborskih zaporov. V Registru so 158 osebam, starim od 15 let naprej, pripisali oznako »transport« z datumom 10. in 11. januar 1946. Za 32 izmed teh pripornikov je bilo ugotovljeno, da so 10. in 11. januarja 1946 izgubili življenje, usoda drugih pripornikov z oznako transport nam je še nepoznana. Med ubitimi civilisti je bilo veliko mladih, najmlajši je bil star petnajst let. Sorodniki teh žrtev pripovedujejo identične zgodbe: po 11. januarju 1946 svojih bližnjih niso več videli. Nihče ne ve, zakaj so bili aretirani in ubiti, kje natančno so pokopani in nihče izmed njih ni od oblasti dobil kakršnih koli odgovorov in informacij. Večina sorodnikov je mnenja, da se je zločin zgodil nekje na Pohorju.

Na podlagi česa so bili Erik in drugi izbrani za likvidacijo, ni znano. Nekateri, ki bi to lahko pojasnili, so že pokojni, npr. tedanji načelnik okrožne Ozne Maribor Vladko Majhen – Rafael. Drugi glavni udeleženci, nekateri še živeči, o teh stvareh molčijo. Mitja Ribičič, eden izmed odgovornih v vodstvu Ozne, ni poznal nobenega primera, ko bi Ozna leta 1946 likvidirala katerega civilista brez odredbe sodišča. Izjavil je, da je »Ozna /…/ vse predajala sodišču, če se to ni zgodilo, to pač ni njena kompetenca«. Egon Conradi, ki je od julija 1945 deloval kot podporočnik v 2. odseku Ozne v Mariboru, je zatrdil, da, po juliju 1945 ni prihajalo več do zunajsodnih likvidacij. Tudi Drago Šumak, ki je bil pri Ozni za mariborsko okrožje šef preiskovalnega oddelka prav v obdobju, ko je bil Erik tam zaprt in odpeljan v smrt, se tovrstnih primerov ne spominja. Z njegovimi besedami: »Torej, iz zaporov, kjer sem jaz bil upravnik ali preiskovalec, ni nobeden mogel iti pa biti nekje likvidiran, ker, saj pravim, tu je bil uveden red in dejansko, kar je šlo pred sodišče ali domov. Noben ni bil odpeljan, to lahko zase trdim. /…/ V glavnem, bil je vzpostavljen red, zasliševalo se je brez nasilnih sredstev, ali karkoli.« Kakšno sprenevedanje in arogantnost veje iz teh odgovorov. Možen odgovor na vprašanje, zakaj so bili ti priporniki ubiti, se skriva v izjavi, ki jo je izrekel v intervjuju »Bili so preveč zmedeni časi« Zdenko Zavadlav, ki je bil v tistem času namestnik načelnika Ozne za mariborsko okrožje in eden redkih, ki je o teh stvareh sploh spregovoril. Zavadlav pravi: »Zadnja čiščenja, ki so bila izvedena konec 1945, pa so bila izvedena zaradi javnosti in enostavnosti. Počistiti je bilo treba zapore. Usmrtili so tiste, ki jih ni bilo mogoče obsoditi, za katere niso vedeli, kaj naj z njimi.«

Poleg Erika je v januarju 1946 po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino zaradi razlogov, ki so povezani z vojno in revolucijo, izgubilo življenje še okoli 660 prebivalcev z državnega območja današnje Republike Slovenije. Ti zločini niso bili nikoli pojasnjeni, nikoli javno obsojeni, nikoli kaznovani. Slovenija zamuja! Ni čudno, da se je moralni in pravni red med tem časom porušil…

Zaradi spoštovanja do mrtvih in pravice do groba za vsakega človeka bi morala slovenska država izvesti vse civilizacijske postopke, kot so pokop žrtev, opravičilo svojcem in poprava krivic. Svojcem namreč nedvomno pripada odgovor na njihove prošnje: »Prosim, da ugotovite, kje se naj poklonim kostem mojega brata, se izjočem in prižgem svečo.« Koliko časa bomo še potrebovali?

[1] Naslovljeno je bilo na Preiskovalno komisijo Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesih in drugih tovrstnih nepravilnosti.

_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.


9 KOMENTARJI

  1. Grozljivo!

    In levica, ki je še pred leti govoričila o človekovih pravicah za izbrisane, pri katerih je šlo le za vprašanje državljanstva, ne pa življenja ali smrti, molči.

    Ali ni to višek sprenevedanja in podpiranja grozot, ki so se zgodile mladim , nedolžnim ljudem?!!!

  2. I n tem grozotam neprizadeto pravi predsednik slovenskega parlamenta- naravno pravo.

    Pa čeprav bi moral vedeti, da je bistvo naravnega prava resnična človekoljubnost in pravičnost.

  3. Očitno si nekateri naravno pravo razlagajo tako, da pomeni izločitev slabotnega iz človeške družbe.

  4. Ena od tisočev pretresljivih zgodb!
    Miran 77 nam na svojem tviterju vsak dan odkriva resnično tragično SLO zgodovino. Velika hvala mu !! Vsaka posamična zgodba je povsem drugačna kot komi skovanka “povojni poboji”….Komiji MEDVOJNE MORIJE v SLO sploh ne omenjajo, je pa enako ali še bolj grozljiva !
    Šele ko bodo ljudje v SLO kaj vedeli o medvojni in povojni mnoriji, in poznali POSAMIČNE ZGODBE, zgodbe vsake žrtve in seveda celote, bomo na začetku poti v normalnost ! Šele takrat !! Kajti vedenje je pogoj za zmago sočutja in demokracije….In za zmago demokratskih strank na volitvah. pogoj za normalno sodstvo , normalne lastnike, medije, šolstvo in seveda GOSPODARSTVO. Ki v LAŽI ne more uspevati , preprosto ne more ! Razen tako da barabe vedno ropajo delavne in poštene…Pa bo SLo folk to kdaj razumel ??????????

  5. Komi trobilo “delo” pa je ljudem vrglo kost za glodanje za danes- poceni kosila v parlamentu!!!! Na dan, ko v državo prihaja LOVEC NA AGENTE STASIJA V NEMČIJI, njen sedanji predsednik G. Gauck in bo Odbor 2014 protestiral pred hotelom Union…Butalci pa o kosilu za 5 evrov… Ja, dobro vas žalijo komiji, ki vas imajo za total butle….

  6. In gospa ki bi bila rada tovarišica,je z veliko vnemo podprla udbovsko svojat,da je
    brez sočutja in očitka vesti,zaprla pričevanja zapisana v udbovskih arhivih !Njeni mladci so pridno in ubogljivo migali z repki in izdali slovenski narod,ki objokuje
    svoje brate,sestre,starše in prijatelje in išče njihove grobove ter molče prepeva
    MEMENTO MORI!Žalostno in tragično,mladeniči ,ki so umirali in darovali svoja mlada
    življenja,Bog ve zakaj,naj bodo opomin tistim,ki so v sli po oblasti “pozabili” nanje in si
    zatiskajo oči pred resnico in hodijo po levem bregu krvave reke!

  7. Spoštovana gospa Strajnar, hvala za vaš članek! Šele ko za neštetimi žrtvami začutimo posamezno usodo, se kdo zgane. Strašno je to brati, a upajmo, da je zdravilno. Napišite nam, prosim, še kak sestavek, saj take občutene, človeške tekste najdemo skoraj samo v Zavezi.

  8. Do podatkov o izginulih svojcih po drugi svetovni vojni pa res ne bi smelo biti priti pretežko. Trije ljudje, ki vam lahko pomagajo:
    1. Milan Kučan, Tržaška 21, 1000 Ljubljana
    2. Borut Pahor, Erjavčeva 17, 1000 Ljubljana
    3 Janez Zemljarič, Eti-Par d.o.o., Dunajska 156, 1000 Ljubljana.
    Zagotavljam vsem, ki iščete po vojni pobite svojce, da vam bodo ti trije gospodje ali vsaj eden od njih zelo radi pomagali, da najdete mesto, kjer so odložene njihove kosti.

  9. Spoštovani prizadeti svojci nedolžno in brez sodbe pobitih !.
    Žalostno je da imamo 24 let svobodno in demokratično državo, nimamo pa pokopane žrtve revolucije (NOB), ki ni priborila svobode, ampak omogočila prikrite poboje in komunistično nasilje. Urediti pietetni pokop in obsoditi tisti režim je dolžnost demokratičnih oblasti RS. To je tudi potrditev njihove verodostojnosti. Demos (demokratična opozicija) kot demokratični pol komunistični oblasti je to želel narediti, toda je bil premalo močan, ker je bilo preveč SZDL-različnosti v narodu, ki niso bili za tako ureditev. To je pripomoglo razbiti pomladni trojček opozicije. In ta je še danes razbit zaradi SZDL miselnosti ki rada služi avantgardi. To sta predvsem SLS in NSI. Zakonsko urejanje pokopa žrtev revolucije je poskus avantgardi všečno ureditev te pietetne zadeve in civilizacijske norme. Po delih za to urejanje jih lahko spoznate !!!???

Comments are closed.