Če ljubimo zgolj prijatelje, si ne zaslužimo nebes

4
Klara Rogina

Na današnjo nedeljo v Lukovem evangeliju beremo o usmiljenju in ljubezni. Pa ne o ljubezni do bližnjih, ampak o mnogo zapletenejši ljubezni: ljubezni do sovražnikov.

Priznati moram, da je današnji evangelij eden izmed tistih, s katerim sem imela že od osnovne šole naprej največ težav in ga dolgo nisem razumela. Zakaj bi ljubil nekoga, ki ti ne izkazuje nikakršnega spoštovanja, te zasramuje in je do tebe ves čas nesramen? Morda bi na začetku razjasnili, kaj beseda ljubiti sploh pomeni. Slovar slovenskega knjižnega jezika pravi, da ljubiti pomeni »čutiti močno naklonjenost do koga, združeno s skrbjo za njegovo korist, dobro«. Prav, ampak kako naj čutim močno naklonjenost do nekoga, kogar ne prenašam? Morda bo v pomoč dejstvo, da ima v kontekstu današnjega evangelija beseda ljubiti vseeno malce drugačen pomen. In sicer pomeni sprejemati sočloveka in mu želeti dobro. No, to pa se že sliši vsaj nekoliko lažje, kajne?

Ljubiti sovražnika šibkost ali blagoslov?

Jezus nas uči, da je sovražiti sovražnika človeško, ljubiti pa ga je Božje. Ni namreč večje ljubezni od tega, da je Bog za nas žrtvoval svojega edinega sina. Njegovega edinorojenca smo poniževali, zasmehovali in celo ubili. Pa nas ima Bog kljub temu še vedno rad. Da, tako je. On nas sploh nikoli ni nehal ljubiti. Bog ljubi morilce, mi pa ne moremo ljubiti nekoga, ki nam je speljal fanta oz. dekle, se je v vrsti pred blagajno vrinil pred nas, je pod našo novo objavo na Instagramu napisal nesramen komentar.

»Če ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno priznanje vam gre? Saj tudi grešniki ljubijo tiste, ki njih ljubijo. Če namreč delate dobro tistim, ki delajo dobro vam, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki delajo isto. In če posojate tistim, od katerih upate dobiti nazaj, kakšno priznanje vam gre? Tudi grešniki posojajo grešnikom, da prejmejo enako.« (Lk 6,32–34)

Gospod nas ne spodbuja k temu, da ljubimo samo tiste, ki nam vračajo ljubezen. Tega je zmožen vsak človek, tudi grešnik. Ravno zato je pomembno, da vse svoje moči usmerimo v ljubezen do sovražnikov. Ljubiti prijatelje je namreč enostavno in zaradi tega si ne zaslužimo nebes.

V današnji družbi smo ves čas podvrženi miselnosti, češ najprej poskrbi zase. Misel, da bi ljubil sovražnika, se tako že iz tega naslova zdi popolnoma zgrešena. Pa ne samo zgrešena, mnogi bi celo rekli, da je to pomilovanja vredno. Jezus pa nas uči, da ljubiti sovražnika ni šibkost. Prav nasprotno! Pavel v Pismu Rimljanom celo pravi, da so tudi naši sovražniki žrtve: »Vsi so grešili in niso dorasli Božji slavi.« (Rim 3,23) Poleg tega pa, ali lahko sam zase iskreno trdiš, da nikoli v življenju nisi prizadel druge osebe in ji dal razloga, da te sovraži? Mislim, da prav nihče na tem svetu ne more trditi tega.

Molitev zmore, česar mi ne zmoremo

Kako torej v praksi doseči, da bomo vzljubili sovražnika? Če citiram Don Boska: »Molitev zmore, česar mi ne zmoremo.« Prvi korak je, da si priznamo, da nas je nekdo prizadel, da v sebi nosimo bolečino zaradi teh dejanj in jo izročimo Bogu ter ga prosimo, naj On sam prevzame proces zdravljenja v našem srcu. Naslednji korak je odpuščanje. Z odpuščanjem se osvobodimo bolečine, hkrati pa te, ki so nas prizadeli, prepustimo Bogu in Njegovemu usmiljenju. Razumeti moramo, da smo tudi sami grešniki in delamo napake. »Stori drugemu to, kar želiš, da bi drugi tebi storil,« je bilo dolga leta zlato pravilo oratorijev v moji domači župniji. Si mar ne želimo, da bi tudi drugi nam odpustili krivice, ki smo jim jih povzročili?

Učenje ljubezni do sovražnikov se začne s tem, da prepoznamo zlomljenost in bolečino, ki jo nosimo v sebi. Še vedno ne trdim, da je ljubiti sovražnika lahko, mi je pa ob koncu premišljevanja današnje Božje besede veliko bolj jasno, zakaj je to prav. In prav je, da se v molitvi obračamo na Gospoda in ga prosimo najprej zase, za ozdravitev zlomljenosti in zagrenjenosti. Potem pa tudi za svoje sovražnike. Prosimo Ga, naj jih blagoslovi. To pa ne pomeni, da zanikamo, da so nas prizadeli, ampak da zaupamo Bogu, da nas bo ozdravil in storilcu pomagal, da se spravi z Njim.

4 KOMENTARJI

  1. Spoštovana, hvala za dobro razmišljanje. Bogato ste obdarjeni s talentom pisanja in vpogleda v Božjo besedo. Najbrž redno “pijete pri izviru”. Težka tema je tole, morda najtežja za uresničevati. Je pa na koncu dobra obljuba: In vaše plačilo bo veliko in boste sinovi Najvišjega, kajti on je dober tudi do nehvaležnih in hudobnih.
    (Lk 6,35b), pa še ta ima drugi del, ki nam gre na jetra. A prav v tem je upanje, ker smo mi (no jaz) nehvaležen in hudoben. Vse dobro želim.

  2. Slovenski pregovor pravi: ” Kdor molči, devetim odgovori”! To je smiselno, če hočeš odgovarjati na nesmiselno kritiko ali na nevredno pripombo. Na zapis kot ga je dala ga. Klara Rogina pa se je potrebno oglasiti in podpreti takšno pripombo. Več bi morali odgovarjati na take prispevke z spodbudo za podporo takšnim odzivom.

  3. Ljubiti…kogarkoli že- je zelo težko. Gre za vseživljensko šolo, v kateri smo vedno začetniki.
    Za začetek nočem nikoli uporabiti besede sovražnik. Ta Slovenska beseda najbolj nazorno pove, za kaj v resnici gre: namreč za to, ali mi bo katerikoli moj bližnji kot vrag ali pa raje izberem in sprejmem, da je Božja podoba. Kakršenkoli že je. Celo za tiste, ki križajo in križamo Kristusa in Boga s svojimi grozljivi grehi, raje verujem, da ne vedo, kaj delajo-četudi gre za enako in še bolj odurne zločine. Človek je vendarle še naprej zelo šibko bitje z zelo omejeno sposobnostjo natančnega razločevanja in pravega spoznanja.
    Celo sam prapovzročitelj hudega hudič je pravzaprav imenovan nasprotnik. A hvala Bogu ni vsemogočen.

Comments are closed.