Če je RTV vaša, jo imejte in jo sami plačujte.

8
Ivan Štuhec, član programskega sveta RTV Slovenija: »RTV le v določeni meri izpolnjuje določbe prve alineje 4. člena Zakona o Radioteleviziji Slovenija, v najbolj ključnem in za demokracijo vitalnem delu svojega programa pa na žalost ne. In ker je tako, za mnoge ni ‘naša’, pač pa njihova.«

RTV ne damo, RTV je naša, RTV mora ostati javna itd. Takšna in podobna gesla poslušamo od dne, ko je Ministrstvo za kulturo dalo v javnost predlog za spremembo treh medijskih zakonov. Če je minister Simoniti hotel izmeriti temperaturo javnosti, s tem ko je najprej predlagal petdnevno javno razpravo tik pred parlamentarnimi počitnicami, potem mu je to uspelo. Reakcije so bile silovite in burne. Predvsem pa so pokazale, kdo je kdo in za kaj komu gre.

Informacija o spremembah treh medijskih zakonov do tujih medijskih »strokovnjakov« stekla hitro in brezhibno

Najprej se je to z vso vehemenco razkrilo na sami nacionalni RTV. Omizje, ki je bilo pripravljeno pred iztekom petih dni pod vodstvom novinarke Ksenije Horvat, je razkrilo miselno strukturo nacionalne RTV. V pripravi je bilo v izhodišču predvideno razmerje sil 4 : 2. Šele pri vztrajanju dveh, ki bi bila v podrejenem položaju, smo prišli na razmerje 4 : 3. Da bo v scenariju tudi javljanje iz tujine, je bilo povedano. Da pa so ti tuji »strokovnjaki« za slovensko zakonodajo tako dobro in izčrpno »podkovani« in da bodo v prvem delu oddaje dobili večino časa, tega seveda nismo mogli predvideti. Vsekakor je vodena informacija iz našega nacionalnega medija do njih stekla hitro in brezhibno.

Ta scenarij, kako prek tujine doseči domače politične cilje, smo že večkrat videli. Uporabljen je bi v primeru mariborske cerkvene finančne krize, v primeru Patrie, Blaža Zgage in še kdaj. Na te finte lahko pade samo tisti del gledalcev, ki je naiven in verjame, da smo za tujce tako izjemno zanimivi, da oni prej preštudirajo predloge zakonskih sprememb kakor mi doma.

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.

Levi pol evropske politike verjame na besedo, desni se raje prepriča

Nekaj podobnega se dogaja na relaciji do evropskih levih politikov, ki so ali komisarji ali kaj drugega. Njihove nenavadne reakcije v zvezi z zadevami, za katere nimajo nobenih pristojnosti, so dokaz za to, kako jih je nekdo informiral in zlorabil. Da je gospa Tanja Fajon, nekdanja zapridušena neodvisna novinarka, tako trdijo zase vsi levičarji, postala evropska poslanka levega pola evropskega parlamenta in po novem v. d. predsednice slovenskih Socialnih demokratov, govori o dvojem: da noben novinar ni neodvisen in da vsakdo, če je sposoben, zna dobro lobirati ali kot novinar ali kot politik.

Na žalost poslanci z desnega pola niso tako uspešni. Razloga sta verjetno dva: med njimi ni nobenega bivšega novinarja, ki bi si že prej spletel poznanstva, in drugič, pri svojih desnih kolegih ne naletijo na tako odprta ušesa, ker so bolj previdni pred možnimi manipulacijami in zlorabami. EPP je v primeru Janše in Patrie poslala posebnega odposlanca v Slovenijo, da je zbiral različne poglede. Evropski socialisti pa se očitno zanesejo zgolj na svoje strankarske kolege.

Saj če pogledamo dopisnike naših medijev v tujini, bomo težko za katerega rekli, da je po provenienci z desne. Večini se vidi, da navijajo za leve, nekateri so malo bolj previdni, to pa je tudi vse. Če temu dodamo splošno vzdušje v evropskih krogih, pa naj gre za politike ali za koga drugega, je vedno učinkovito, če kdo poveže katerega koli drugega politika z Orbanom, ki je postal simbol upora proti evropski politični korektnosti. V politiki in medijih se ustvarjajo nekritični klišeji, ki se jim slepo sledi. Novinarji, ki nimajo distance do njih, so slabi in na dolgi rok nezanimivi ter zlahka pozabljeni. A na žalost je prav teh največ in preveč.

»Če je RTV vaša, jo imejte in jo sami plačujte«

A pojdimo k naši javni RTV-hiši. Če je govor o tem, čigava je, kaj pomeni naša, potem je jasno, da last nas vseh državljanov, ki plačujemo naročnino. Torej, nikakor ni od zaposlenih na RTV niti od biciklistov, ki si jo lastijo. Kako si jo lahko lastijo? Iz enega samega razloga: očitno je vodena in delana po njihovi meri. V njenih vsebinah se tako prepoznajo, da jo imajo za svojo ali kot pravijo »našo«. Praktičen zaključek bi bil: Če je vaša, pa jo imejte in jo tudi sami plačujte. Velik del državljanov se v njej ne prepozna in je že dolgo nima za svojo. To v nacionalni medijski hiši dobro vedo, zato so tako alergični, če se na medijski sceni pojavi kaj drugačnega in zasebnega.

RTV še vedno deluje po načelu socialističnega medijskega monopola

Zaprisežene levičarje, ki bi na grmadi zažgali Novo 24TV, strašno moti, da je v lastništvu madžarski kapital, nič pa jih ne moti, da je v lastništvu njihovega Dnevnika avstrijski kapital Styria Media International AG v višini 25,74 odstotka, ki naj bi imel celo cerkveni blagoslov. Styria je namreč v Avstriji bila to, kar je Mohorjeva družba v Sloveniji. Tudi to, da je v Mladino vstopilo zamejsko podjetje KB 1909, ki zagotovo deluje po zahodnih kapitalističnih načelih, nikogar ne moti. Torej, v levičarskih medijih sme biti kapital iz umazanega zahodnega kapitalizma, v t. i. Janševih medijih pa ne sme biti kapitala iz Orbanove tranzicijske Madžarske. Namesto da bi se nacionalka ukvarjala s svojo identiteto, se ukvarja in se bo še ukvarjala z vprašanjem, kdo bo novi lastnik Planet TV. Kdorkoli že bo, bo deloval po tržnih načelih, ne po načelu socialističnega medijskega monopola, kakor še vedno deluje RTV Slovenija.

S tem pa nikakor nočem reči, da ne potrebujemo nacionalnega medija, ki ima do določene mere privilegirano mesto in finančno stabilnost. Do sedaj smo v javni razpravi samo s strani Katedrale svobode dobili besedilo, ki odpira celoten spekter vprašanj, o katerih bi bilo treba temeljito razpravljati in doseči določeno soglasje. RTV je zrela za celovito strukturno, kadrovsko in finančno reformo. Njen način delovanja je globoko v času socializma in zato jo zagovorniki socialističnih in komunističnih manir vladanja tako krčevito branijo.

Zahteve po zamenjavi vodstva RTV že pod prejšnjo vlado

Programski svet RTV Slovenija je brezzobi tiger, ki lahko odloči o pomembnih stvareh samo takrat, ko je zagotovljena politična večina. V načelu je to narobe. V zadnjih zapletih glede finančnih in programskih rezov se je to zelo jasno pokazalo. Programski svet bi moral dobiti na mizo finančni okvir, ki ga odobri Nadzorni svet na predlog vodstva RTV. Dejansko pa smo dobili v odločanje spremembe programske sheme, ne da bi vedeli, ali bo Nadzorni svet potrdil finančno podlago. Zaključek je jasen: pristojnosti v strukturi odločanja niso jasne, s tem pa niti odgovornost ne.

Da ne govorimo o zatečenem stanju, ki smo ga novi svetniki dobili od prejšnje sestave obeh organov. Nadzorni svet, v katerem ni bilo nobenega Janševega človeka, je zahteval notranjo revizijo in posledično ukrepe pri sistematizaciji delovnih mest ter finančno konsolidacijo. Vodstvo RTV do danes ni izpolnilo zahtev Nadzornega sveta.

Manever z vrnitvijo starih treh nadzornikov, ki bo zavlekel finančno in sistemsko ukrepanje sedanjega vodstva, je samo v službi ohranjanja statusa quo.

Ob tem pa ne pozabimo, da je programski svet v prejšnji sestavi že glasoval o nezaupnici direktorju in da je takrat zmanjkal en glas. Torej problem vodenja RTV ni nastal z nastopom Janševe vlade. Biciklisti, kje ste bili takrat, ko so pod Šarčevo vlado skušali odstaviti sedanje vodstvo. Nikjer, ker je pač bil predsednik vlade vaš in medijsko podprti »novi obraz«. Prvi zaključek glede reform in sprememb na področju medijske zakonodaje bi moral biti: jasno določiti in opredeliti pristojnosti organov odločanja.

RTV se mora resno lotiti reform, sicer se obeta referendum, na katerem bo zagotovo večina proti plačevanju obveznega RTV-prispevka

Drugo ključno vprašanje je kader. Obstajata dve trditvi: nekateri pravijo, da je na tem področju večina stvari urejena in da se urejajo, drugi pravijo, da je četrtina ljudi odveč in nič ne dela. Rešitev: poklicati zunanjo, tujo revizorsko hišo pa naj pogleda in pove kaj si misli.

Tretje vprašanje, ki je najbolj dvignilo prah ob predlogu zakonskih sprememb, zadeva način financiranja. Če pogledate v javno razpravo, ki jo je odprla RTV na spletu, lahko ugotovite, da je veliko število tistih, ki menijo, da je sedanja oblika prisilna, ker ne upošteva razvoja in dostopa do sodobnih komunikacijskih možnosti. Če se bo vodstvo RTV še dolgo otepalo reform, lahko pričakuje, da bodo državljani sprožili referendum, na katerem bo zagotovo večina proti plačevanju obveznega RTV-prispevka. Upam, da si nacionalna medijska hiša te situacije ne želi in da bo sama pričela izvajati nujne spremembe, ne pa da se jih brani z vsemi sredstvi, tudi s sredstvi globoke države in izprijenega dela pravosodja.

V četrtem členu zakona o Radioteleviziji Slovenija je v prvi alineji zapisano:

»RTV zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešča o političnem dogajanju doma in v zamejstvu, o pomembnih dogodkih v preostalih evropskih državah, zlasti članicah Evropske unije, in o pomembnih svetovnih temah tako, da posredovane vsebine omogočajo objektivno javno obveščenost državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji.«

V določeni meri RTV to izpolnjuje, v najbolj ključnem in za demokracijo vitalnem delu svojega programa pa na žalost ne. In ker je tako, za mnoge ni »naša«, pač pa njihova.

8 KOMENTARJI

  1. A sem resnično osamljen v ideji, da organiziramo referendum o ukinitvi rvt davka in “metanju” RTV SLO na prosti trg?

  2. Da bi se RTVS sama lotila reform? Predlog malenkostne spremembe zakona je dobro pokazal, kakšna je temperatura. Vse, kar so doslej pokazali, je bilo obratno od reform: niti za milimeter se ne sme nič spremeniti. Dvomim, da bi tudi zamenjava generalnega direktorja kaj zalegla. Tam je leglo družbeno političnih delavcev. Ne samo med novinarji, tudi med snemalci, montažerji in drugimi. To je široka baza levičarskih skrajnežev, ki prisega na totalitarizem, enoumje, politično korektnost. Tako kot v času propadle države.

    V takšnih razmerah je rešitev lahko samo radikalna. Ali ukinitev obveznega RTV prispevka ali grški scenarij: ukinitev RTVS in ustanovitev nove nacionalne RTV s tretjino sedaj zaposlenih, a strokovno usposobljenih in demokratično usmerjenih.

  3. Naslov je naravna reakcija. Sam sem isto zapisal. Ce je njihova, naj si jo sami financirajo.

    Sicer ni vse zanic, kar je v okviru te ustanove. Se zdalec ne. Se vedno jo raje spremljam kot komercialni in z udbovskimi kriminalisti povezan POPTV. Z vec kot 2000 zaposlenimi je sicer ocitno neprimerno dimenzionirana. Ce kaj, se mora najprej politicno nazorsko uravnoteziti in prenehati s politicno pristranskostjo in ideolosko agitacijo. Vse v levo. Nevtralno podajanje celovitih informacij in pogled z obeh plati medalje. Ena od opcij bi bila, da je podobno kot na RAI en program bolj desen, drugi pa bolj levi.

  4. Ne vem, kaj pa če referendum ne bi uspel. To je kar precej verjetno. Kaj potem?
    Medtem bi pričakoval, da bi na desni nastalo nekaj vredno vzgleda. Nova24 to ni. Tako da je pot vsekakor oblikovati stališča in politično smer, ki se bo lahko bojevala z levico. TV SLO je informativno res pod nivojem, toda zaenkrat lahko delajo kar hočejo, ker naša desna stran nima ničesar.
    Kučan izpada modrec s svojo izjavo v zadnjem intervjuju, da za povezovanje potrebuješ nekaj, idejo, koncept, smer. In odlično opaža, da desnica nima nič. Po drugi strani pa se zelo zaveda, da na levici vse polzi iz rok in skuša vedno znova rešiti, kar se rešiti da, da bi levica spet obdržala primat. Po Šarcu se zdi to neskončno težko, ampak ne podcenjujte Kučana.

    • Referendum uspe vedno, če ga oblast upošteva. Če se narod odloči živeti v komunizmu, naj mu bo postrežejo s komunizmom. Sicer pa je že sedaj razumska odločitev: “Beži!”

  5. (1) V programih iz prvega odstavka prejšnjega člena RTV Slovenija zlasti:

    – zagotavlja verodostojne in nepristranske informativne oddaje, s katerimi celovito obvešča o političnem dogajanju doma in v zamejstvu, o pomembnih dogodkih v preostalih evropskih državah, zlasti članicah Evropske unije, in o pomembnih svetovnih temah tako, da posredovane vsebine omogočajo objektivno javno obveščenost državljanov Republike Slovenije, Slovencev po svetu, pripadnikov slovenskih narodnih manjšin v Italiji, Avstriji in Madžarski, avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji ter romske skupnosti, ki živi v Sloveniji;

    – zagotavlja kakovostne izobraževalne oddaje, v okviru katerih posreduje celoten spekter aktualnih vsebin od verskih in socialnih do naravoslovnih in tehnološko-informacijskih vsebin;

    – zagotavlja oddaje, ki odražajo življenje in probleme različnih struktur prebivalstva, pri čemer izhaja iz načela enakopravnega obveščanja o dogajanjih v vseh delih Slovenije in zamejstva, zagotavlja ustvarjanje dokumentarnih oddaj nacionalnega pomena, ki predstavljajo dokument preteklega časa in časa, v katerem živimo;

    – zagotavlja visoko kakovostno lastno produkcijo, namenjeno otrokom, mladostnikom in starostnikom;

    – zagotavlja kakovostne razvedrilne vsebine za vse starostne skupine;

    – zagotavlja kakovostne informacije o vseh pomembnih kulturnih, političnih, zgodovinskih, športnih, socialnih in ekonomskih dogodkih;

    – posebno pozornost posveča invalidom in z njimi povezanim vsebinam;

    – predstavlja in promovira slovensko kulturo, spodbuja kulturno ustvarjalnost ter svobodo umetniškega ustvarjanja in zagotavlja ustvarjanje, poustvarjanje ter posredovanje umetniških del;

    – ;
    – posebno pozornost posveča položaju in delovanju registriranih verskih skupnosti;

    – posebno pozornost posveča razvijanju splošne, jezikovne in politične kulture;

    – širi razumevanje vseh ključnih vprašanj delovanja demokratične družbe;

    – širi razumevanje slovenske zgodovine, kulture in identitete, tudi z vidika evropske zgodovine in mednarodnih povezav;

    – spodbuja kulturo javnega dialoga ter omogoča širok prostor za javne razprave o problemih v družbi;

    To so bile navedene bistvene dejavnosti RTV iz 4. člena zakona.

    – 5. člen

    Novinarke in novinarji (v nadaljnjem besedilu: novinarji), urednice in uredniki (v nadaljnjem besedilu: uredniki) RTV Slovenija in drugi, ki so neposredno udeleženi pri ustvarjanju ali pripravljanju RTV programov, morajo pri svojem delu še posebej:

    – spoštovati načelo resničnosti, nepristranskosti in celovitosti informacij;

    – spoštovati človekovo osebnost in dostojanstvo;

    – spoštovati načelo politične uravnoteženosti ter svetovnonazorskega pluralizma;

    – spoštovati načela ustavnosti in zakonitosti pri oblikovanju programov, vključno s prepovedjo spodbujanja kulturne, verske, spolne, rasne, narodne ali druge oblike nestrpnosti;

    – zagotavljati nepristransko in celovito obveščenost, tako da imajo državljani možnost svobodnega oblikovanja mnenj;

    – spoštovati načelo politične neodvisnosti in avtonomnosti novinarjev;

    – uveljavljati profesionalno etiko poročevalcev, dosledno razločevanje informacij in komentarjev v novinarskih prispevkih;

    – varovati otroke in mladino pred vsebinami, ki bi lahko škodljivo vplivale na njihov duševni in telesni razvoj, ter spoštovati obče človeške vrednote.

    Iz navedenega je razvidno, da je zakon dokaj natančno napisan, vendar se ne izvaja.

    Tako je bilo v prejšnji totalitarni državi, ko se je nekaj zapisalo, izvajalo pa se ni.
    In nihče ni za to odgovarjal.

    Nobenih kršitev delovnih obveznosti ni bilo, čeprav so bile.

    Skratka: sprememba zakona še ne pomeni nič, če se ta ne bo izvajal.

Comments are closed.