Kdor hoče oznanjati resnico vere, mora prej zaznati dušo tistega, ki mu oznanja

S tem ko je Jezus isti postopek približevanja, kakršnega je manifestiral na veliko nedeljo zvečer, ponovil tudi osem dni pozneje, ko je bil navzoč tudi sv. Tomaž, nam je želel oznaniti, da je šel tudi skozi temine in prepade slehernega izmed nas.

Verujem, da bo v brezdanji temini predpekla nekoč našel tudi mene, obrisal moje solze in me z vstajenjsko močjo povedel skozi vrata Novega Jeruzalema.

Babica in dedek, oba še čila in zdrava, ter njuna hči in sin, vsak s svojim sozakoncem, sedijo za mizo, ki se šibi od velikonočnih dobrot. Medtem ko se veselo pomenkujejo, njihovi otroci razposajeno vriskajo, skačejo po oblazinjenem pohištvu in se med lovljenjem komaj izmikajo ostrim vogalom in robovom v dnevni sobi. Ne traja dolgo, ko eden od njih izgubi ravnotežje in s čelom udari v rob klubske mize. Iz sebe spusti srce parajoč krik, direndaj se takoj ustavi, otrokova mama pobere ponesrečenca, mu govori tolažilne besede in išče hladen obkladek. Ne dolgo zatem se pojedina in vrišč nadaljujeta.

S pozdravom, ki je učencem dal vedeti, da jih še vedno čuti, jih je Jezus umiril in prepričal

Nekaj podobnega kot otrokova mama, ki je s svojim nežnim posegom potolažila otroka in ublažila negotovost in strah vseh navzočih zaradi otrokovega krika, je na veliko noč zvečer storil tudi Jezus. Zavedal se je, da bo apostole, ki so ga videli umreti na križu, s svojim nenadejanim prihodom vznemiril in spravil v dvom. Izmed vsega, kar bi v tistem trenutku lahko rekel, je izbral najkrajši in najpreprostejši pozdrav: »Mir vam bodi.« Napetost je takoj popustila.

Tudi psihološko gledano je bilo Jezusovo ravnanje optimalno. Če naj bi z učenci nadaljeval pogovor, jih je moral najprej pomiriti. Tankočutnost mu je narekovala, naj negotovosti ne stopnjuje, naj stanja ne dramatizira, ampak naj poskrbi za ozračje varnosti in zaupanja. Prvi njegov korak je bil torej pravi. A že pri naslednjem bi lahko vse pokvaril, če bi pozornost učencev usmeril nase in jih začel prepričevati, da ne vidijo prikazni, temveč njega samega, svojega učitelja, ki je bil nekaj dni pred tem obsojen in pribit na križ. Z vso svojo miselno in čustveno energijo se je od sebe, od misli nase in na to, kaj jim bo povedal, usmeril k učencem. Hotel je zaznati dogajanje v njihovih dušah.

To, kar je zaznal, je tudi izrazil: »Kaj ste preplašeni in zakaj vam vstajajo dvomi v srcih?« Učenci so takoj doumeli, da jih je začutil, zato jim je odleglo. Njegovo srce se je ujelo z njihovimi dušami. Tujost med Njim in učenci je pojenjala.

Kdor hoče oznanjati resnico vere, mora prej zaznati dušo tistega, ki mu oznanja

S tem drugim korakom je Jezus utemeljil prvi postulat oznanjevanja, ki se glasi: Kdor hoče oznanjati resnico vere, mora prej zaznati dušo tistega, ki mu oznanja. Ali drugače: v oznanjevanju naj ima eksistenca prednost pred esenco. V ontološkem redu je seveda esenca, resnica vere, pred posamezno eksistenco, kajti resnica vere je temelj in substanca, ki posamezno eksistenco omogoča. Pri posamezniku pa se potreba po resnici vere pojavi šele potem, ko občuti svojo eksistenco, svojo telesno, miselno in čustveno realnost. Ta pa je vedno ranjena in zaznamovana z neubesedljivim mankom.

Zakaj je manko neubesedljiv? Izkustvo manka človeka vedno odpre za iskanje rešitve, kakršne koli že, pri čemer se lahko človek usodno zmoti. Če kdo manko poveže le s svojimi miselnimi, čustvenimi in telesnimi potrebami, ga bo skušal zapolniti le s čim končnim in začasnim, zato bo v naslednji fazi manko še večji, nazadnje brezno brez dna, v katerem se vsako navdušujoče čustvo sčasoma sprevrže v svoje nasprotje, v katerem se razblinita vsak užitek in sleherna zgolj racionalna logika.

Bit manka v resnici ni nič prigodnega, nič, kar bi bilo notranje vezano na katero koli od omenjenih potreb. Kdor to zasluti, kmalu izkusi, da se skozi bit manka ne odpira brezno, v katerem bi vse izginilo, marveč se manko transformira v hrepenenje po breztemeljnem temelju, po osvoboditvi od vseh materialnih določil, po ljubezni, ki se ne more več izroditi; izkusi vseedinost zemeljskega in nebeškega, ki premaguje duhovno utrujenost ter odtujenost in razbitost vsega ustvarjenega.

Po miselni, čustveni in duhovni pomiritvi sledi še potreba po umiritvi telesnih potreb

Šele ko je Jezus dobil stik z dušami apostolov, šele ko so nedvoumno občutili, da jih razume, so se odprli za njegovo sporočilo. Kajti kaj bi sicer z njegovim sporočilom, če ne bi bilo v njem odgovora na njihovo eksistencialno stisko. Ko o Jezusovi identiteti ni bilo več nobenega dvoma, ko so učenci občutili enačaj med križanim in umrlim Jezusom, kakršnega so videli na veliki petek, in Jezusom, ki se jim je prikazal po vstajenju, so bili pripravljeni z njim sesti za isto mizo.

Ob prazni mizi, ko so med Jezusom in učenci padle vse bariere, bi bilo težko sedeti. Po naravi stvari – po miselni, čustveni in duhovni pomiritvi sledi še potreba po umiritvi telesnih potreb. Jezus je to zaporedje, ta logos, ki je bil v naravo in človeka položen s stvarjenjem, seveda upošteval. Evangelist Luka pripoveduje, da se je učencem po začetni zadregi, ki jo je Jezus rešil s svojim izjemnim psihološkim pristopom, razjasnil obraz. Vanje se je vrnilo veselje, ki ga je Jezus dopolnil z vprašanjem: »Ali imate kaj jesti?« Ničesar bolj normalnega in naravnega jih tisti trenutek ni mogel vprašati. Dali so mu kos pečene ribe. Gotovo je kdo od njih podvomil, da bo res jedel. Kajti kako naj nekdo je, če je bil telesno že mrtev. Nič takšnega se namreč še ni zgodilo. Jezus je ribo brez obotavljanja vzel in vpričo njih jedel. Mir in veselje apostolov sta bila nepopisna.

Učenci so z zlitjem štiridesetdnevnih človeških izkustev in Božjega Duha izkustvo vstajenja z Božjo močjo prek vseh ovir, tudi mučeništva, ponesli v svet

Eksistencialna raven komuniciranja med Jezusom in učenci je bila s tem sklenjena. Nastopil je trenutek za esenco, za resnico vere, za tisto, kaj to, kar doživljajo, pomeni zanje in za svet. Evangelist Luka ni spregledal važnega dejstva, da se je učencem po vseh teh korakih, ki so jih tisti večer prehodili z Jezusom, »odprl razum, da so umevali pisma«. Nastopila je ura Svetega Duha, ki jim ga je obljubil v poslovilnem govoru. Treba se je zavedati, da se je vse to, o čemer govorimo, dogajalo pred binkoštnim dogodkom, ko so doživeli polno izlitje darov Svetega Duha.

A to, kar so tisti večer razumeli, je bilo za začetek dovolj. Potrebovali so še nekaj novih izkustev. To je bil razlog, zakaj se je vstali Jezus učencem prikazoval še nadaljnjih štirideset dni. Izkustva tistih dni so postala vsebina, nekakšna materija, v katero je na binkošti stopil Sveti Duh. Z zlitjem štiridesetdnevnih človeških izkustev in Božjega Duha je v apostolih nastal oznanjevalni eksploziv, da so lahko izkustvo vstajenja z Božjo močjo prek vseh ovir, tudi mučeništva, ponesli v svet.

Za vernika je skupnost nepogrešljiva, vere zunaj občestva ni mogoče živeti

Prvo Jezusovo prikazanje na velikonočni večer je, psihološko gledano, potekalo po izjemno natančnem scenariju, po zakonitosti, ki jo mora upoštevati vsakdo, ki se v tem ali onem poklicu ukvarja z ljudmi, še posebej pa to velja za oznanjevalce evangelija. Tega procesa, ki smo ga na kratko opisali, apostol Tomaž tisti večer ni doživel, ker ga ni bilo zraven, pač pa so mu o doživetju srečanja z Jezusom pripovedovali drugi učenci, pravi evangelist Janez. Seveda brez uspeha, Tomaža niso prepričali.

Ko govorimo o Tomažu, se vedno znova pokaže, da ga ne razumemo. Opisujemo ga kot nekakšnega obupanca, ki se je po Jezusovem porazu na križu ločil od skupnosti in šel po svoje. Iz tega potegnemo nauk, da je za vernika skupnost nepogrešljiva, da vere zunaj občestva ni mogoče živeti. Nauk podkrepimo še z moralno noto, ki označi vsako oddaljevanje od skupnosti za moralno slabo dejanje. S tem ustvarjamo neupravičen pritisk na tiste, ki so nekoliko bolj samosvoji in avtonomni, zato se pravilom, ki jih postavljajo verske avtoritete in skupnosti, težko podrejajo. Vlogo skupnosti radi poenostavljamo. Ne upoštevamo, da vsaka skupnost kristjanov še ni občestvo verujočih v Kristusa: lahko ima namreč elemente sekte in čustvenih manipulacij.

Še pogosteje pa Tomaža označimo za dvomljivca, zaradi česar neupravičeno sklepamo: Če je dvomil sv. Tomaž, ki je bil dolgo z Jezusom, če je dvomil on, ki je bil svetnik, se lahko z njim poistovetim in si vsaj nekaj verskega dvoma dovolim tudi sam.

Tomaž sploh ni imel verskih dvomov, kot navadno mislimo, pri njem je šlo za psihološko umanjkanje izkustva, kakršnega so imeli drugi učenci

Tomažev dvom ni izhajal iz tega, da se je oddaljil od skupnosti apostolov, o čemer tako pogosto moraliziramo. Tomaž ni bil notorični dvomljivec, ki bi za vse zahteval materialne dokaze, pač pa je dvomil povsem tako kot vsi drugi apostoli, vključno s tistima dvema, ki sta Jezusa srečala na poti v Emavs. Ni torej dvomil ne bolj ne manj kot kdor koli od učencev in žensk. Tomaž do osmega dne po vstajenju namreč ni doživel procesa prvega Jezusovega srečanja z apostoli po vstajenju. Pri njem je šlo za psihološko umanjkanje izkustva, kakršnega so imeli drugi učenci. Če bi Tomaž že na velikonočni večer slišal pozdrav – Mir vam bodi –, če bi doživel tudi vse drugo, kar je sledilo, bi se obnašal povsem tako kot drugi učenci. A očitno je Božja Previdnost namesto enega skupnega srečanja Jezusa z apostoli zasnovala dve in s tem omogočila več izvirnih duhovnih sporočil.

Osmi dan po vstajenju je Tomaž tudi na sebi občutil ves proces, kako se Vstali Jezus korak za korakom približuje začudenim učencem. Ta proces je bil drugim učencem znan že od prejšnje nedelje. Tomaž je takoj uvidel, da Jezus v njegovi duši natančno zaznava strah in dvom, kot je to zaznal osem dni prej pri drugih učencih. Zato so sledili isti koraki kot en teden prej. In kot so se preteklo nedeljo učenci okoli mize veselili z Jezusom, se je spoznanja, da vidi pravega Jezusa, osem dni pozneje razveselil tudi sv. Tomaž. Od tod njegov vzhičeni vzklik: »Moj Gospod in moj Bog

Na tem mestu sedaj navajam svoje letošnje velikonočno voščilo prijateljem, znancem, dobrotnikom in domačim

 

Šel je skozi temine in prepade izgubljenega sveta;

v brezdanji temi predpekla je našel tudi mene,

potem pa nas vse skozi žrelo smrti privedel do zadnje ovire,

kamna, zavaljenega na svoj grob.

Njegova božanska moč ga je dvignila,

sonce velikonočnega jutra je posvetilo

na obraze rešenih

in obrisalo vse solze z njih oči.

Nad razdejano Zemljo se je prikazal Novi Jeruzalem.

 

S tem ko je Jezus isti postopek približevanja, kakršnega je manifestiral na veliko nedeljo zvečer, ponovil tudi osem dni pozneje, ko je bil navzoč tudi sv. Tomaž, nam je želel oznaniti, da je šel tudi skozi temine in prepade slehernega izmed nas.

Verujem, da bo v brezdanji temini predpekla nekoč našel tudi mene, obrisal moje solze in me z vstajenjsko močjo povedel skozi vrata Novega Jeruzalema.