»Če hočeš, boš spolnjeval zapovedi«

10 zapovediHomilija na 6. navadno nedeljo, leto A.

Ena od značilnosti, ki opredeljuje človeka kot edinstveno bitje, je možnost samostojnega odločanja. Ne samo, da se lahko odločamo; zavedamo se, da se lahko odločamo. In tako praktično ni dneva, ko ne bi bili na večnih razpotjih, ko se ne bi vedno znova odločali za to ali ono stvar. Včasih so te odločitve dokaj preproste, naprimer kaj zjutraj obleči (no, ponavadi vsaj za moške bolj kot za ženske) ali kaj danes skuhati za kosilo. V splošnem se je tudi razmeroma enostavno odločiti, da bom danes skušal odpuščati drugim in jih sprejemati, enostavno je pri maši drugemu stisniti roko; a to zares tudi živeti je včasih kar trd oreh. Obstaja namreč razlika med dobro voljo, ki jo pokažeš, ko se za nekaj odločiš, šteje pa rezultat oziroma dejanje, ki stoji za odločitvijo.

A včasih niti odločitev sama ni preprosta, saj ima lahko vsaka od možnosti svoje prednosti in slabosti, ki jih je potrebno dati na tehtnico in z različnimi utežmi preizkušati, kaj je v končni fazi bolj pomembno. Spomnim se enega boljših, čeprav zdaj že starejših filmov: Matrica. Glavni junak v njem odkrije, da je svet, v katerem živimo, zgolj iluzija; človeštvo je postalo zasužnjeno s strani strojev, ki jih je sámo ustvarilo, ti stroji pa so ljudi spravili v vegetativno stanje in iz njih črpajo energijo. Da pa je izplen te energije, ki jo ljudje oddajajo, večji in boljši, jim v njihov um projicirajo podobo življenja, kot ga sicer dandanes poznamo. Vsekakor stanje, s katerim se je težko sprijazniti, zato temu junaku ponudijo možnost izbire: če vzame modro tabletko, se bo vrnil v ta svet iluzije in ne bo nikoli vedel, kakšna je resnica, zato se mu z njo tudi ne bo treba soočiti. Če pa vzame rdečo, bo izvedel resnico, pa če je le-ta še tako neprijetna in izzivalna. Katero tabletko bi vzeli vi? Modro za lagodno laž ali rdečo za kruto resnico?

V današnjem prvem berilu nas Sirah vabi k preprosti odločitvi: »Če hočeš, boš spolnjeval zapovedi.« Če hočeš. Imaš možnost, da se odločiš za eno ali drugo odločitev. Pa bomo hitro rekli: »Pa saj ni koga, ki bi se odločil samo za eno ali drugo možnost. Trudimo se po najboljših močeh; včasih nam uspe, drugič pač ne – ne glede na to, ali si se v splošnem odločil za Boga in izpolnjevanje njegovih zapovedi ali ne. Smo v neki zlati sredini.« Ja, tale zlata sredina je res mikavna, kajne? K njej nas vleče tudi v politiki, saj ni popularno, če preveč zagovarjaš ali leva ali desna stališča. Čuden si, če imaš izoblikovano jasno mnenje, vedno bolj normalno pa je, da se odločaš danes za eno, jutri za drugo stvar, da se skušaš na vsak način približati tako enim kot drugim, na koncu pa se počutiš izgubljenega in brez možnosti prave orientacije: postaneš polovičar.

Prav načelnost je tista, h kateri nas danes vabi tudi Jezus: ne samo, da neke stvari v splošnem zagovarjaš, temveč da si zmožen videti tudi v svoje srce in pri tem razumeti, kaj je v ozadju teh stvari; predvsem pa, da po teh načelih tudi živiš. Jezusa je morda v njegovem času in tudi danes kdo razumeval zelo površno, češ da je nastopil proti judovski postavi in jo skušal razveljaviti, ker si je pač sam izmislil nekaj boljšega. Pa sam pravi, da ni prišel razvezat postave in prerokov, ampak da bi jih dopolnil: da ljudje ne bi videli zgolj črke na papirju, temveč duha, ki jih je izoblikoval. V glavnem se namreč ni težko držati nekih zapovedi: pač nikogar ne ubiješ, ne prešuštvuješ, ničesar ne ukradeš in tako dalje, toda: kaj se pa dogaja v srcu? Tega zgolj po zunanjih dejanjih ni mogoče presoditi, ampak je potrebno iti globlje. To seveda zahteva tenkočutnost ter občutljivost za to, kar je prav in to večkrat ni preprosto; je pa nekaj, kar človeka osvobaja in mu naklanja notranji mir, ki ga drugje kot v resnici ni mogoče najti nikjer.

»Če hočeš, boš spolnjeval zapovedi.« Ne bojmo se te odločitve in tudi vsake nadaljne, da nas bodo le vodile božjemu kraljestvu naproti!