Če bo špičasto, bodo vile …

Avtor: Zlata Krašovec.

Ob srditih napadih na lik in delo nove vlade, ki so se že zgodili in se imajo še zgoditi, postaja tudi obramba vse pomembnejši resor. Še sreča, da ga je magistrica Alenka Bratušek zaupala Romanu Jakiču, ki se na zadevo spozna in je povrhu vsega neustrašen kot tisti znameniti krojaček, ki je zmečkal sedem muh na en mah, ko so se pasle na njegovem z marmelado namazanem kruhu. Jakič je v dneh osamosvajanja tiste, ki so se zavzemali za slovensko vojsko, svaril, naj vendar ne bodo panični, saj so razmere povsem spokojne, in jih pozval k razorožitvi.

Razlogi, zakaj predsednik države Borut Pahor ni bolj pohitel in nove vladne ekipe magistrice Alenke Bratušek ni sprejel že na večer njene izvolitve, bodo bržkone ostali nepojasnjeni za vedno. Gotovo pa je, da si Pahor svojo počasnost zdaj očita, kajti vlada hrabre magistrice Alenke Bratušek je vlada, ki ne prenese prav nobenega čakanja. Človek dvakrat pogleda na uro, pa že ni več kompletna. Vlada, ne ura.

Priznati pa je treba, da se je predsednik države magistrici Alenki Bratušek za zamudo odkupil z zvrhano mero ljubeznivosti, ki jo je njej in njeni malce oškrbljeni ekipi izkazal na prvem uradnem sprejemu. Priznani politični analitik Igor Pribac, ki se je na predsedniških volitvah izkazal kot vodja volilnega štaba Danila Türka, je opazil celo, da med predsednikom in premierko deluje nekakšna kemija. Ali je to za državo dobro ali ne, je težko reči, čeprav je znano, da slovenska tradicija vedno znova potrjuje reklo Ljubezen nam je vsem v pogubo.

Predsednik Pahor je magistrici Alenki Bratušek zagotovil, da bodo zanjo vrata predsedniške palače vedno odprta, njeni vladni ekipi pa zaželel veliko poguma in sreče, rekoč: »Sreča je na strani pogumnih ljudi.« Premierka magistrica Alenka Bratušek pa je hic et nunc demonstrirala svoj pogum s hrabro izjavo »Slovenija je stabilna država!« Dodajmo, da ta trditev ni samo hrabra, temveč brez dvoma tudi originalna, saj si česa podobnega v zadnjih tednih ne bi upal trditi prav nihče drug.

Z vlado magistrice Alenke Bratušek pa niso vsi tako ljubeznivi kot predsednik države. Nasprotno, nekateri brusijo jezike in prav tekmujejo, kdo bo huje ogovarjal njene hrabre ministre. O izbornem šefu ministrstva za finance Urošu Čuferju krožijo govorice, da se boji srečanj s tujimi finančnimi strokovnjaki, ker pravzaprav ne ve, kakšne poteze bo sploh smel vleči v politično mavrični vladi že omenjene magistrice.

To seveda ne drži, kajti vlada ima za finance skrbno izdelano strategijo. Nadaljevala bo ukrepe prejšnje vlade, zlasti tiste, ki se tičejo holdinga in slabe banke, ki pa jih bo malo preoblikovala, tako da bodo v bistvu drugačni. Kaj bo na koncu iz tega nastalo, nas uči zgodba Butalski kovač, ta kovač je bil po svoje tudi razumnik in je znal vselej nazorno razložiti, kaj pravzaprav kuje: »Pokazalo se bo,« je imel navado reči. »Če bo špičasto, bodo vile, če ploščato, bo pa lopata.« Tako da nam ni treba skrbeti, nekaj bo že.

Ob srditih napadih na lik in delo nove vlade, ki so se že zgodili in se imajo še zgoditi, postaja tudi obramba vse pomembnejši resor. Še sreča, da ga je magistrica Alenka Bratušek zaupala Romanu Jakiču, ki se na zadevo spozna in je povrhu vsega neustrašen kot tisti znameniti krojaček, ki je zmečkal sedem muh na en mah, ko so se pasle na njegovem z marmelado namazanem kruhu. Jakič je v dneh osamosvajanja tiste, ki so se zavzemali za slovensko vojsko, svaril, naj vendar ne bodo panični, saj so razmere povsem spokojne, in jih pozval k razorožitvi.

Zdaj, ko so se okoliščine spremenile in se kaže potreba po večji militantnosti, pa se Jakič seveda zavzema za reforme. Zlasti se mu mudi preoblikovati dela in naloge kurirjev in vezistov, pri čemer se v zadnjem času kažejo precejšnje pomanjkljivosti. Odkar namreč kurirčki ne tekajo več naokrog s kurirčkovo torbico čez ramo, temveč so opremljeni s tabličnimi računalniki, so hudo izpostavljeni zahrbtnim napadom fotografov. In da bo zadrega še hujša, kadar obstaja nevarnost, da bi sporočilo, ki potuje po elektronski pošti, padlo sovražnikom v roke, tega tudi ni mogoče prežvečiti in požreti, kakor so to počeli hrabri partizani cicibani. Tako bo imel Jakič še precej dela s tem, da nas obvaruje pred curljanjem in kapljanjem informacij.

Še sreča, da nam pod vlado magistrice Alenke Bratušek ni treba skrbeti za gospodarstvo. Še preden je bila njena vlada imenovana, se je Gašpar Gašpar Mišič že ponudil za vlečnega konja in zdaj – hijaho, hi konjiček, hijaho – neumorno vlači gospodarskega ministra Stanka Stepišnika na oglede krajev, kjer bi se dalo iz Slovenije narediti drugo Švico. Stepišnik je namreč prepričan, da se bo to zgodilo. Seveda pod pogojem, da »mu ne bodo nagajali«.

V Kopru, tej slovenski Palmanovi (kjer po pravici povedano palme pozimi kljub skrbni negi precej zebe), je Stepišnika že sprejel župan Boris Popovič in pohvalil njegov smisel za biznis, ki da se kaže v tem, da je v življenju že sam zaslužil za kavo. O smetani, Popovič ni rekel ničesar, in prav je tako, kajti smetana je bila, kot vse kaže, subvencionirana, zato zoper Stepišnika poteka celo preiskava. Je pa minister Stepišnik na dan svojega prvega obiska na obali s Popovičem, Mišičem in z nekaterimi vodilnimi v Luki Koper podpisal pismo o nameri oziroma dogovor o razvoju pristanišča, kakršnega še v Švici ne spravijo skupaj.

Žal mi že zmanjkuje prostora, zato ne morem posvetiti ustrezne pozornosti še preostalim resorjem, kar je vsekakor škoda, saj si tudi tam lahko obetamo izjemne dosežke. Kako tudi ne, če pa z ministrstva za finance državljankam in državljanom sporočajo, naj se ne pustijo zmesti, temveč naj upoštevajo zagotovila Alenke Bratušek, da je Slovenija stabilna država.

Dragi rojaki, Slovenci in Slovenke, državljani in državljanke: brez skrbi, nekako bo že, če ne drugače, pa tako kot v zgodbi o butalskem kovaču: »Če bo špičasto, bodo vile, če ploščato, bo pa lopata.« Ko ni bilo ne eno ne drugo, pa je ročno skočil iz kovačnice in železo vrgel v grm.

Nadaljevanje poznate. Iz grma je skočil volk, ki je tam skrit počival. Narobe! Iz grma skoči trojka.

Vir: Reporter