»Če bi v slovenskih deželah prevladala reformacija, je velika verjetnost, da bi slovenščina do danes izginila iz javnega življenja in bi se nam zgodilo podobno kot mnogim drugim narodom.«
To mi je povedal nekdanji dolgoletni prior v kartuziji Pleterje p. Janez Hollenstein (govoril je dobro slovenščino kot tudi vsi drugi kartuzijani, ki niso bili slovenskega rodu):, ki se ga vsako leto spomnim ob dnevu reformacije.
Ker se je namreč v liturgiji ohranila latinščina, je pogovorni jezik ostal jezik okolja. Preprosto ljudstvo tako in tako latinske maše ni razumelo. Če pa bi se pri bogoslužju dosledno uporabljal ljudski jezik, bi bil pritisk ponemčevanja bistveno močnejši in bi se mu težko uprli. Poleg tega se je tudi poučevanje na licejih (obveznega osnovnega šolstva ni bilo) izvajalo v latinščini. Izobražena katoliška duhovščina je pač imela ključno vlogo pri ohranjanju slovenskega jezika tako v osrednjih pokrajinah, še bolj pa na obrobju. In nekoč je bilo fantov, ki so šli za duhovnike veliko. Danes tega ni več …
Kaj vse sem v zadnjih tridesetih letih uspel spoznati o slovenskem etničnem ozemlju
To je bilo pred več kot tridesetimi leti. Sicer sem to vzel na znanje, me pa o tem ni prepričal. Takrat je bil pač naboj slovenskega osamosvajanja, vsaj pri meni, na najvišji ravni. Danes to vidim drugače. V tem času sem prebral precej knjig. Precej sem v tem času tudi prepotoval z avtomobilom, avtobusi in predvsem s kolesom po deželah, kjer je še pred nedavnim (nekaj stotimi ali desetimi leti) bila slovenščina v rabi. In to na vse štiri strani neba.
Ker se v šoli nismo skoraj nič učili o svoji lastni zgodovini (NOB tu ne šteje), sem bil posledično precejšen analfabet na tem področju. Pa da ne bi mislili, da sem šolo prespal. V svoji generaciji sem veljal za zgodovinarja. Kasneje me je nekaj podučil pokojni profesor Janko Jarc, h kateremu sem prišel na konzultacije kot pripravo za vodenje sindikalnih izletov, večinoma pa sem moral pasjanso na novo zlagati sam. Danes lahko rečem, da sem po mnogo letih dobil sliko, ki je zelo podobna impresionistični: od daleč vidim celoto, ko pa se približujem podrobnostim, imam pogosto s posameznimi detajli težave. Prikazal pa jih bom nekaj (od mnogih), ki so mi omogočili sestaviti impresionistično sliko.
Uvedba obveznega šolstva je bil podan temeljni kamen za ponemčevanje s Slovenci poseljenega ozemlja
Cesarico Marijo Terezijo štejemo za našo mater. Kolikor je bila za svoje podložnike dobra, je bil verjetno njen in njenega sina Jožefa II., s katerim je bila sovladarica 15 let (skupaj je (so)vladal 25 let), vpliv na slovenstvo v veliki meri uničujoč. Z uvedbo obveznega osnovnega (povečini v nemškem jeziku) in srednjega šolstva (sicer še vedno s poudarkom na klasičnih jezikih) za učenike, je bil podan temeljni kamen za ponemčevanje s Slovenci poseljenega ozemlja (od severa proti jugu in od zahoda proti vzhodu). To se je z industrijsko revolucijo (železnice, težka industrija z rudniki v osrednjih Alpah) samo še pospešilo. Lahko govorimo o efektu snežnega plazu. Za ponazoritev bom podal nekaj primerov.
Pred leti sva z ženo v Šmihelu v Lungau na Solnograškem (dolina zgornje Mure) našla prenočišče pri preprosti kmetici. Pisala se je Löcker. Preprosto, zadovoljno gospodarico sem vprašal, od kje ime. Verjetno se ne imenuje po čebuli (luk), ampak po loki (Lokar). Takoj mi je potrdila, da je nedaleč stran območje ob Muri, ki se imenuje Loken (loke). In vsi vedo, da so vsa ledinska imena okoli slovenska (npr.: Kačjek – Katschberg, katerega znak je kača(k)). Nekako sva se tudi sporazumela, da so bili v dolini nad sedanjo tursko avtocesto rdečelasci (Bavarci), pod njo pa rjavolasci, tj. Slovenci. In to ne tako dolgo nazaj. Mogoče dvesto ali 150 let in še manj. In to oni vedo. Kasneje sem izvedel, da je celotno dolino Mure val germanizacije dosegel z dograditvijo železnice in z industrializacijo. Ta industrijska mesta so npr.: Judenburg, Leoben, Bruck na Muri, Kapfenberg, južneje Voitsberg zahodno od Gradca.
Kaj se zgodi, če se uveljavi pritisk močnejše nacije na šibkejšo
Da je slovenstvo na Koroškem (Krško-celovška škofija) močno povezano s katoliško duhovščino, mi je bilo zelo hitro jasno. Štajersko je val germanizacije v veliki meri preplavil že pred propadom K & K (močno je bil dejaven tudi v spodnji Štajerski), medtem ko je južnejša dežela – Koroška še ohranila močan slovenski značaj. Z njenim izločanjem od osrednje Slovenije pa se je erozija tudi tu nadaljevala.
Ker imam navado pogledati cerkve in pokopališča (iščem slovenske priimke), sem na osnovi tega grobo lociral mejo, do kod se še v odtenkih pojavlja slovenski živelj (imena na grobovih se v nekaj desetletjih povsem spremenijo): severno od Trga (Feldkirchen), Možberk (Moosburg), Mostič (Brückel), Velikovec (vasi pod Svinjo), Sv. Andraž. Špital na zahodu pa je bil še v popisu 1901 60-odstotno slovenski. Danes tam živi še skromna slovenska manjšina. Večina nima predstave, da tudi severno od Vrbskega jezera še stojijo cerkve, v katerih se dobi kakšen slovenski tisk (Nedelja, farna oznanila ipd.) in se na grobovih vidijo (pogosto redki) slovenski priimki. Tudi na zahodu v Ziljski dolini v Hočah – Muti je bil pred leti v precej mogočni cerkvi še slovenski tisk, predlani ga ni bilo več.
Primeri ponemčevanja na Koroškem
Sedaj pa dva primera, ki najbolje ilustrirata val ponemčevanja v prejšnjem stoletju (ne majhna je tudi krivda na naši – komunistični strani, ampak to ni današnja tema). Nad Vrbo (Velden) pod Osojskimi Turami na terasi leži vasica Gorje (Göriach), kjer na pokopališču ni videti nobenega slovenskega priimka. Na sami cerkvi pa je okoli deset spominskih plošč padlim vojakom v prvi svetovni vojni. Razen enega imena so vsa napisana v slovenščini. Še tisti, ki ni izpisan v slovenščini, ima slovenski priimek. To je samo sto let nazaj.
Že nekaj let kampiram ob Hodiškem jezeru (Keutschacher See). Vem, da je bilo to nekoč slovensko ozemlje (nad jezerom so Škofiče s slovenskim vrtcem, na pokopališču v Hodišah je še precej slovenskih imen, zavedna slovenska družina Sabotnik ima v lasti velik kamp, črpalko, gradbeno podjetje ipd.), si pa nisem predstavljal, da se je 1910 leta še 93 odstotkov prebivalcev izrekalo za Slovence (turistični letak, ki mi je prišel pod roke lansko leto, tudi Wikipedija). Danes slovenščine praktično ne slišiš več. Mimogrede: najbolj znan Hodišan je Leonhard Hodiški (von Keutscah, 1442–8. junij 1519), eden najpomembnejših salzburških nadškofov. Dvomim, da družina, ki je znana že od najmanj leta 1299, ni bila v osnovi slovenskega rodu. Ker so bili v povsem slovenskem okolju, ni možno, da se ni štel za Slovenca (Korošča).
Približno dvesto let predaha je Slovencem omogočilo preživetje vsaj v jedrnem delu
Čeprav so bili sponzorji slovenskih protestantskih knjig kranjski in koroški (slovenski) velikaši, ker kmečko prebivalstvo za to ni imelo sredstev, močno dvomim, da bi se slovenstvu uspelo obdržati, če ne bi bila zaradi augsburškega verskega miru (25. septembra 1555) na ozemlju notranje Avstrije povrnjena katoliška veroizpoved. Približno dvesto let predaha (do nastopa razsvetljenih cesarjev Marije Terezije in Jožefa II.) pa zna biti ključno, da se je slovenščina ohranila vsaj v jedrnem delu in se s pospešenim slovenjenjem (spodnje) Štajerske, dela Okrogline (Prekmurja, ne pa Porabja in Medmurja, kjer vsaj govorijo skorajda enako kot rojaki v Pomurju) dodatno okrepila. Zmeraj bolj vidim, da je imel prečastiti Hollenstein verjetno prav.
O položaju na zahodni meji pa samo naslednje (malce poznam sicer tudi Benečijo in Goriško ter seveda Kras s Trstom). V Kanalski dolini so bili do železnice do Tablje (Pontebba) Slovenci edini prebivalci. Italijani so ta del Koroške, kjer jih do takrat sploh ni bilo, bolj po naključju dobili po prvi svetovni vojni. Nato so sistematično izgnali od leta 1866 priseljene Nemce. Zelo me je zabolelo, da danes preostali Slovenci vroče prosijo za slovenskega duhovnika, pa ga že dve leti ne dobijo. Zadnji frančiškan, ki je opravljal božjo službo v dolini, je odšel pred dvema letoma. Pravijo, da je vera edina, ki jih še združuje v slovenstvu.
Če imate priložnost, si oglejte Križev pot v Žabnicah, rojstnem kraju enega največjih Slovencev Lamberta Ehrlicha, katerega bi zgodovinar Jože Pirjevec tudi ubil. Križev pot je tako kot vsa domača imena (vulgo) na plošči v spomin padlim v obeh velikih vojnah in na hišah v samih Žabnicah v slovenskem jeziku. Do sedaj še nihče, ki je smučal z mano na Sv. Višarjah, ni imel pojma, da tu živijo Slovenci, pa sem jih tudi kakšen avtobus vodil na smučišče.
