Priznam, dvakrat sem že začela pisati o nečem, kar me že dva dni »žuli«, pa dvakrat vse skupaj vrgla v virtualni koš. Pričenjam tretjič. Ker me še vedno »žuli«. Pravzaprav me pričenja že kar malo jeziti.
Izvedeli smo, da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o zastaranju zadeve Patria. Takoj je začelo veseljačenje in izjava Janeza Janše, da je čas, da kršilci človekovih pravic odgovarjajo. Torkovi odzivi so še močnejši – to, da je zadeva zastarala, pomeni, da je Janez Janša nedolžen.
A če bi bila jaz Janez Janša, nikakor ne bi bila vesela takega razpleta. Če bi bila nedolžna, bi si na vse kriplje prizadevala, da svojo nedolžnost dokažem. Mar ni tako? Mar ne bi tako postopal vsak, ki bi se mu toliko let godila krivica?
Če bi bila Janez Janša, bi izjavo o kršilcih človekovih pravic dopolnila prav s to zahtevo, da se pravosodni postopki končajo v razumnem roku. In takoj bi se z vso nemo lotila zakonske ureditve, ki bi onemogočila izogibanje poskusom vročitve vabil na zaslišanje, menjavanje sodnikov in kar je še take dobro utečene prakse.
Če bi bila Janez Janša, nikakor ne bi dovolila, da sodni primer, ki je dal vetra sodnim mlinom tudi na Finskem, preprosto zastara. Hotela bi z imeni in priimki obelodaniti in dokazati, kdo je tisti grdi igralec, ki je vse to zakuhal. Hotela bi s sebe sprati vsak kanček suma, da sem se tudi sama motala med lonci v tej mednarodni kuhinji.
Če bi bila Janez Janša, bi se zavedala, da se tudi desetletja trajajoči odnosi, ki zavezujejo voditelja in vodene, preizkušajo v majhnem lončku, ki se mu reče resnicoljubnost in verodostojnost. Zato bi prav tu začela dvigati spiralo zaupanja bodočih volivcev navzgor, namreč z dokazom svoje nedolžnosti. Kajti obstaja realna nevarnost, da tako imenovana politična desnica s sprejetjem nekega stanja, ki ni ne tič ne miš, več izgublja kot dobiva. V kolikor se želi dejansko ločiti od politične levice, ki ji očita kompromisarstvo in dobičkarstvo, se mora oprijeti vrednot, ki pomenijo večjo dodano vrednost za razvoj te družbe.
Če bi bila Janez Janša, ne bi bila maščevalna. To, da imamo nepravičen in neetičen pravosodni sistem, bi dokazovala z dejanji, izhajajočimi iz temeljnih krščanskih vrednot. Kajti vsi – tudi levica, tudi sodniki, tudi tožilci, tudi odvetniki – se strinjamo, da je naš pravosodni sistem katastrofa. A katastrofe z maščevalnostjo pač ne gre popravljati, mar ne?! Se pa strinjam z zahtevami za odstop Masleše, Fišerja in nenazadnje ministra Klemenčiča, ki očitno prve dva gospoda zagovarja, saj morajo na vodilna mesta v pravosodju priti mlajši ljudje in taki, ki niso obremenjeni s hudimi napakami, naj si bo pri vodenju sodišč, tožilstva oziroma Komisije za preprečevanje korupcije.
Če bi bila Janez Janša, bi se zavedala, da če se sedaj veselim zastaranja tega primera, se bom z enako mero veselja morala veseliti tudi takrat, ko bo zastaral pregon v primerih drugih kaznivih dejanj … Zastaranje nikakor ne odvzame dvoma. Škoda je že bila narejena, torej je potrebno pri samem izviru pozdraviti, očistiti to rano.
Če bi bila Janez Janša, bi sodstvu dala vetra prav s tem, da bi zahtevala ponovitev postopka, s pogojem, da prej odstopijo v primerom Patria vsi kompromitirani sodniki in tožilci.
Aja, pa prepovedala bi si lastnoročno pisati tvite.
A seveda jaz nisem Janez Janša …
_______________
Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj podprete z donacijo.
