Časopisi so bili tokrat za Janšo

Če bo Janezu Janši zares uspelo sestaviti novo vlado, bo ta vsekakor nekaj novega v razmeroma kratki slovenski parlamentarni izkušnji. Morda pa kljub vsemu ne bo takšna novost, kot se zdi na prvi pogled. Usoda koalicije  je v veliki meri odvisni od tega, ali bo po svojem delovanju kljub Janševemu vodenju bolj podobna moževi prvi ali Bajukovi vladi. Oboje se namreč zdi mogoče.

Netipična tipična vlada

V oči najprej bode dejstvo, da naj bi se v kabinetu drenjalo kar pet strank. Takšna množica niti v belem svetu ni najobičajnejša stvar, čeravno bi se dalo nemudoma spomniti na nekdanje italijansko peterostrančje, na sedanjo finsko vlado šestih strank ali na nekdanjo hrvaško Račanovo šesterico, nenazadnje pa – zunaj Evrope – še na skoraj vse izraelske vlade v zadnjih treh desetletjih. In kljub slabemu občutku ob številki pet je bilo v Sloveniji doslej skoraj pravilo, da vlado tvorijo štiri stranke. Kar niti ni bistveno manj.

Ne glede na nekoliko nenavadno genezo morebitne nove koalicije slednja ne izstopa niti po deležu na volitvah prejetih glasov. Za njenih pet strank  je 4. decembra 2011 glasovalo 53,3 odstotka volivcev. V bistvu sta bili višje volilne podpore deležni le dve dosedanji koaliciji – precej višje Drnovškova iz leta 2000, le dobro odstotno točko več pa je pobrala četica iz leta 1993, ki je bila sicer koalicija treh (!) največjih parlamentarnih strank in takrat majhne Pučnikove SDSS. Prva Janševa vlada se je opirala na stranke, za katere je skupaj glasovalo 49 odstotkov volivcev, medtem ko jih je Pahorjev četverček podprlo 52,5 odstotka. Vsaj matematično porajajoča se kombinacija torej ne more veljati za kaj posebnega.

Skromni “lucky loser”?

Tisto, kar razlikam med strankami navkljub zbuja nekaj upanja, da se ne bo ponovila usoda Bajukove vlade, je doslej izkazana zadržanost največje koalicijske stranke pri razdeljevanju ministrskih foteljev. Janša kot pomembni arhitekt zamenjave vlade leta 2000 tedaj pri sestavljanju kabineta ni imel dovolj posluha za kadrovsko lakoto SLS+SKD, stranke z večino poslancev nove koalicije. Na ta način je bila kal razpada zasajena že ob rojstvu Bajukove ekipe. Pozneje se je ni dalo ozdraviti niti s kakšno prenagljeno kadrovsko rošado.

To pot se Janševi očitno zavedajo, da so v vsej zgodbi “lucky loser” in da bodo dno postrgali že s tem, če jim uspe predsednika stranke ob vseh pomislekih partnerjev ustoličiti za vladnega šefa. V tem je hkrati priložnost za manjše stranke, da pridejo do izraza bolj kot v vseh dosedanjih slovenskih vladah z izjemo Pahorjeve. Seveda si bržčas nihče ne želi, da bi se “odlikovale” tako kot Pahorjevi “zavezniki” v prejšnjem mandatu.

Časopisi na pomoč Janši

Morda so prav boljši obeti za preživetje in za javno navzočnost nazadnje nagnili Virantove in Desus k odločitvi za desnosredinsko koalicijo z oslabljeno SDS na čelu. Svoje so k njihovemu premisleku skoraj gotovo dodali  vodilni tiskani mediji. Čeprav nimam navade viti rok nad medijsko krajino pri nas, je bilo njihovo trobljenje v en rog po volitvah le preveč očitno.

Vsi po vrsti so sprejeli razlago relativnega zmagovalca in njegovega tabora, da je osemindvajset odstotkov v bistvu sto odstotkov in da bodočim članom Jankovićeve koalicije razen kimanja ne pripada nobena druga vloga. Le redki so bili zapisi, ki bi pripoznavali kompleksnost volilnega izida, v kateri odseva razdeljenost volilnega telesa. Če je slednjo kak pisec že omenil, je pravi način za njeno preseganje znova ugledal v poslušnem sprejemanju modrega vodstva relativnega zmagovalca.

Hkrati so rafali, ki so v prvi vrsti padali po Gregorju Virantu, zelo nazorno pokazali, kakšno usodo bi nekateri vodilni tiskani mediji v državi namenili vsakomur v koaliciji, ki bi v čemer koli ugovarjal premierju iz zmagovitih vrst. Ker Janševi stiki z istimi časniki, kot je splošno znano, niso preveč prisrčni, je bolj ali manj jasno, da manjših partnerjev v njegovem kabinetu takšna usoda ne čaka. In glej ga zlomka, s svojim navdušenjem nad relativnim zmagovalcem so nekateri tiskani mediji manjše stranke dobesedno pognali v naročje relativnemu poražencu.

Foto: Wikipedia