Časnikovanje

Časnik - papirnat :)

PISMO BRALKE. Prebiram zapise priznanih avtorjev, ki jih z veseljem objavlja Časnik. Kar pomemben prispevek Slovencem, saj so avtorji člankov verodostojni, znani in priznani v kulturni srenji naše male dežele.

Nekaterim dam prav, se kaj naučim, vidim znanje, ki je meni ušlo v času mojega dejavnega in »umirovljenega« življenja. Zakaj označim ta del življenja s to tujo besedo? Upokojenskega! Kako nemogoča beseda, po zvenu in pomenu! Status upokojenstva je nekako označen s posmehljivim in nerazumevajočim pogledom. Zakaj posmehljivim; ker si nekako označen z pobebljenim odnosom tistih, ki staranja še ne zaznajo. Saj morda je veliko resnice v tem; če poslušate pogovore upokojencev, ki se družijo v cehe, res ni kaj veliko izvirnega in obetavnega. Ponavadi je spominjajo preteklosti, poveličevanje in pozabljanje neprijetnosti. Tako je vedno bilo, mladost je vznemirljiva, polna draži in spodbud, upanja in perspektive. Ki pa… nikoli se ne ve, kako se obrne.

Moja stara mati niso nikoli pozabili ranjke Avstrije. Nekateri pač ne bodo pozabili ranjke Jugoslavije. Takim je pač to dovolj. Spominjanje. Nekaterim ni. Življenje gre naprej. Vmes so bili dogodki, ki se jih ne zavedamo dovolj, dovolj, da bi bili spoštljivi in jim dajali moč za naprej. Osamosvojitev je bil zgodovinski dogodek. Tisti, ki tega sploh niso želeli, so se preoblekli in pobasali plen. Tako je vedno bilo.

Vsako spremembo so »priborili« junaki. Kje so? G. Pučnik je zagrenjeno umrl. Se spominjate slike v Delu, tiste čase, ko smo volili med g. Pučnikom in tovarišem Kučanom. Noge pod klopjo so kazale, kam gremo. Tovariš Kučan s prekrižanimi nogami in g. Pučnik s trdno stoječima nogama na tleh. Izbrali so prekrižane noge. Tako so pač ljudje čutili in videli.

Potem se je odvijalo po prispodobi nog. Centri moči so se krepili v enakem stilu, prišli so nasledniki, ki so pragmatično vijugali in ohranjali stare navade. Privilegijev se komajda kdo brani, saj je bilo vse zamegljeno, vrednote zabrisane, osamosvojitelji so postali nadležni, saj je bil vsak glas, ki je dregnil v »ozaljšano«podobo, odvečen in moteč. Tistih nekaj, ki smo ostali trdno v bran rodoljubja in spoštovanja človekovih pravic, ki ga je vstop v EU omogočil, smo osuplo gledali, se čudili in ostali sami. Nekaj nas ni za vstop v stranke, smo pač samotni jezdeci, ki gledamo s svojega brega in skušamo ostati branik resnici. Ki je nenadoma postala »sprevržena«. Ji pomagajo goreče sveče?

Mediji ali ne razumejo ali namerno spreobračajo. Koliko katolikov je bilo ganjenih ob obisku papeža premierke Bratuškove? Jih je kdo vprašal? Je kateri novinar vprašal, ali se jim je zdelo prav. Meni se gabi. Še papež Frančišek, ki je bil videti tako priljuden in razumen, je klonil. Koliko gospa, ki niso in ne bodo premierke, bi moral sprejeti, jim seči v roke in pogledati v oči! Torej je važna hierahija po oblasti, ne hierarhija po resnici in veri v Jezusa Kristusa.

Morda sem pristranska; ker ne vem, po kaj je gospa premierka šla k papežu. Naj povejo, da ne bom sodila po krivem. Če ji je pomagal do krščanskega duha in pogleda, ki je širši od zdajšnjih potez, se opravičim. Krščanstvo je dar človeštvu, za katerega mora dozoreti. Je podlaga evropskemu zrenju in vedenju.

Komajda verjamem, da bo to moje razmišljanje primerno urednikom Časnika. Ni žaljivo, le vprašujoče. Morda pa bom morala pod Gorjance, po praprotno seme. Kot Martinek. Na kresno noč. Ki se bliža.

Marija Guzelj