“Čase propagande bi morali zamenjati časi kritičnega premisleka!”

11
360

lisjak gabrijelcicLuka Lisjak Gabrijelčič je mlad goriški izobraženec, ki se že vrsto let pojavlja v javnosti s svojimi nevsakdanjimi zapisi in mnenji, sodeluje pri odlični slovenski reviji Razpotja in je Goričan v žlahtnem pomenu besede.

Bi se lahko predstavili našim bralcem, povedali kaj več o sebi in seveda o svoji življenjski poti?
Sem rojen Novogoričan, tu sem odraščal in obiskoval gimnazijo, na katero imam zelo lep spomin. V Ljubljani sem študiral italijanščino in zgodovino, nekaj let sem bil aktiven v lokalni politiki. Tista leta sem se v glavnem preživljal s prevajanjem. Na neki točki sem se odločil, da nadaljujem študij v tujini. Na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti, mednarodni univerzi po ameriškem modelu, sem opravil magisterij iz primerjalne zgodovine Srednje in Vzhodne Evrope in nadaljeval z doktoratom. Kmalu sem dobil delo kot raziskovalec pod okriljem Evropskega raziskovalnega sveta. Gre za zapleten projekt, pišemo zgodovino politične misli v Srednji in Vzhodni Evropi od razsvetljenstva do danes. Letos smo pri oxfordski univerzitetni založbi izdali prvi zvezek, naslednje leto bo izšel še drugi del, ki obsega obdobje po prvi svetovni vojni. Tu sem soavtor tudi sam. Letos me čaka konec doktorata, potem bomo videli, kako naprej.

Širši javnosti pa ste verjetno bolj znani kot pisec mnenjskih člankov za spletni portal PlanetSiol. net. Kako to, da ste se odločili, da posežete v novinarske vode?
Z mediji sem sodeloval že pred odhodom v tujino. Med drugim sem pisal za Primorske novice in nekatere lokalne italijanske revije, občasno tudi za španske medije. Pred dobrima dvema letoma sem se znova preizkusil v kolumnističnem žanru. V vmesnem času so se stvari v Sloveniji precej spremenile. V prejšnjem desetletju se nam je mnogim zdelo, da ob trenjih, ki so normalna za vsako pluralno družbo, vendarle plovemo v smer razvite demokracije. To upanje se je v času krize omajalo. Stališča so se radikalizirala. Javni diskurz je postal bolj raznolik, a tudi surovejši. Počasi se je izkazalo, da na številne stvari gledam zelo drugače kot ljudje, s katerimi sem se prej strinjal. Prijatelji so me zato dolgo prigovarjali, naj napišem kaj o aktualnih razmerah, saj so moja mnenja drugačna od prevladujočih. Očitali so mi, da “politiziram” le za omizjem, v javnosti pa se izogibam perečim političnim in družbenim temam. Pa sem sprejel izziv. Ne vem, če so zdaj bolj zadovoljni.

Imate mogoče drugačen pogled na Slovenijo tudi zato, ker že vrsto let živite v tujini?
Kaj pa vem. Komentiranje o aktualnih zadevah zahteva prisotnost. Ko zadeve spremljam iz tujine, to počnem prek spleta, kar me pogosto zavede, saj so v resnici stvari veliko manj ostre, kot se kažejo v medijih in družabnih omrežjih. Življenje v tujini seveda omogoča večjo mero neodvisnosti, poznam pa precej posameznikov iz različnih držav, ki so prav v tujini postali še večji sužnji predsodkov, ki so jih s sabo pripeljali od doma. Ali pa so popolnoma izgubili živ stik z realnostjo doma.

Osebno mislim, da mi je tujina pomagala na dveh točkah. Najprej me je navadila na visoko stopnjo profesionalnosti in rigoroznosti. Temu ni bilo vselej lahko biti kos, v akademski sferi je veliko več dela in stresa, kot si marsikdo misli. Poleg tega sem imel čast, da sem sodeloval z največjimi strokovnjaki na svojem področju, kar človeka nauči ponižnosti.

Najpomembnejši pa so bili številni osebni stiki, ki sem jih razvil. Prek spoznavanja ljudi iz najrazličnejših dežel in okolij odkrivaš nove perspektive sveta, kar verjetno pomaga, da začneš na lastno deželo gledati dugače.

Kako se pisanje kolumn razlikuje od zgodovinopisja? Zgodovinarji naj bi čim bolj objektivno raziskovali preteklost, kolumnist pa podaja subjektivne komentarje o aktualnih dogajanjih. Kako usklajujete to dvoje?
Drži, med pristopoma je velika razlika, obstaja pa tudi nekaj skupnih lastnosti. Kolumnist, ki vzame svoje delo resno, je podoben zgodovinarju v tem, da mora znati razumeti in pravilno predstaviti mnenja akterjev, o katerih piše, čeprav se z njimi ne strinja. Lahko bi rekel, da gre za klasični ideal pravičnosti: dati vsakomur, kar mu gre.

Ključna razlika tiči v preprostem dejstvu, da imamo ljudje do preteklosti drugačno razmerje kot do sedanjosti. Preteklosti ne moremo spreminjati, na sedanjost lahko vplivamo. To zahteva drugačen etični pristop. Preteklost lahko le spoznavamo. To nas uči ponižnosti, saj se trudimo razumeti stvarnost, ki je takšna, kakršna je, in se prav nič ne briga za naše želje. Hkrati pa jo je dokaj enostavno izkrivljati in prilagajati potrebam sedanjosti. Zgodovinopisje zato zahteva etiko odpovedovanja utvaram v imenu zvestobe do stvari, kakršne so. To predpostavlja neko distanco, ki ni normalna v vsakodnevnem življenju. Zdrav človek ima do sedanjosti veliko bolj dejaven odnos, nanjo želi vplivati, jo prilagajati svojim željam. Kolumnist se sooča s sedanjostjo, je poseg aktivnega pisca, ki poskuša s svojim pogledom na zadeve vplivati na percepcijo bralcev.

Seveda podobno velja tudi za zgodovinarje. V zgodovinopisju se krešejo interpretacije, ki so odvisne tudi od nazorskih prepričanj zgodovinarjev. Toda te služijo odpiranju različnih perspektiv, glavni razsojevalec pa ostaja objektivna realnost, ki je enkrat za vselej dana. Realnost, o kateri piše kolumnist, pa je praviloma odprta: s svojim lastnim pisanjem vpliva nanjo. Zato kolumne zahtevajo bolj angažiran slog, ki pa tudi terja določeno ponižnost, ki zgodovinarjem pogosto manjka. Akademiki smo vedno nekoliko vzvišeni, ker skušamo govoriti iz pozicije vednosti. Kolumnist pa ne piše s stališča stroke, temveč le kot informiran in radoveden državljan. Zato si ne sme dovoliti nadutosti, češ “poslušajte me, saj vem, o čem govorim”. Poslušali ga bodo, če bo zanimiv.

Sam poskušam ta dva žanra čim bolj ločiti. V praksi zgodovinar-profesor pogosto vdre na področje kolumnista. Obratno pa kolumnistu nikoli ne dovolim, da bi vdrl na področje zgodovinarja.

Polemizirali ste tudi z uveljavljenimi imeni slovenske medijske scene.
Polemika je v pluralni družbi nujna. Na neki način je njen imunski sistem. Ne maram politizacije vsakdanjega in profesionalnega življenja. Skeptičen sem tudi do politizacije kulture. Mislim, da mora imeti politična in druga polemika jasno odmerjeno mesto, zato da se razlike v pogledih tam razčistijo in se potem ne vlečejo za nami kot pritajena travma.

Dejavni ste tudi v uredništvu revije Razpotja. V Novem glasu smo že večkrat zapisali, da je ena najboljših revij, kar jih izhaja na Slovenskem. Nam lahko poveste kaj več o njej, kdo ste, ki jo urejate, kako se odločate za tematike?
Razpotja so vseslovenska revija, ki izhaja na Goriškem. Namenjena je širjenju javne razprave. Izhaja štirikrat letno. Vsaka številka ima neko osrednjo temo, ki jo avtorji obravnavajo vsak s svojega stališča. Od tod tudi ime revije. Ideja je, da naj bi služila kot mesto, kjer se sečejo različne trajektorije. Gre za splošne teme, ki so neprestano v zraku, ampak praviloma ostajajo nepremišljene: javni interes, družine, vojna in mir, slovenščina, zdravje, narava in tako dalje. Včasih se v tematskem sklopu posvetimo določeni osebnosti iz preteklosti: v jesenski številki smo tako pisali o Maksu Fabianiju. To je bila prva številka, v celoti posvečena neki osebi. Poleg tematskega sklopa imamo namreč praviloma še širok nabor člankov o drugih vprašanjih. Zlasti poskušamo slovenskim bralcem približati razprave iz drugih evropskih držav, predvsem prek mladih tujih piscev. Nekatere zemljepisne prostore tako pokrivamo že skoraj redno: veliko smo objavili o ukrajinski krizi, o situaciji v Španiji, Kurdistanu, na Madžarskem. Imamo tudi rednega pisca, ki pokriva italijanske teme. Sicer pa je veliko člankov o kulturi, filmu in televizijskih serijah, precej ponosni smo na esejistični sklop. Poleg tega imamo redno rubriko, ki pokriva goriške teme. Kot rečeno, nastala je na Goriškem, a je kmalu postala vseslovenska revija. Smo tudi člani evropske mreže revij Eurozine: na njihovi spletni strani redno objavljamo članke v angleščini. Na neki način bi lahko rekli, da postavljamo Gorico na zemljevid Evrope. Zdaj je že večina uredniškega sveta od drugod, toda revija ostaja vezana na ta prostor. Revija je brezplačna, vsakdo jo lahko naroči prek spleta in jo brez stroškov prejme na dom. Od bralcev, ki si to lahko privoščijo, pa pričakujemo, da bodo po svoji zmožnosti podprli njeno delovanje s primernim prostovoljnim prispevkom.

Naša želja je, da bi postavili neko revijo, ki bi se iz tega prostora odpirala široko v svet. Gorica to tradicijo ima, tu so pred prvo svetovno vojno izhajale pomembne kulturne revije. V tistem času je bila vsaj drugo, če ne glavno intelektualno središče na Slovenskem.

Na zgodovino Goriške smo vsi ponosni, veliko se tudi govori o tem, kako pomembno je ohraniti njeno večjezičnost, pa vendar bi sam rekel, da gre pri tej zadevi po navadi za ploskanje z eno roko, če sem lahko ironičen.
To ozemlje žal ne bo nikoli popolnoma dvojezično, ker bo vedno veliko Italijanov, ki ne bodo obvladali slovenščine. To je treba vzeti v zakup in voditi premišljeno jezikovno in kulturno politiko z naše strani. Stvari se vendar izboljšujejo. Prejšnji teden sem v knjigarni sredi Gorice videl vodič po gostilnah v Italiji, ki ga izdaja vsedržavno združenje Slow Food. V tej knjižici, ki jo prodajajo po vsej Italiji, so imena krajev na tržaškem in goriškem Krasu ter v Brdih označena dvojezično. Spoštovanje do slovenskega jezika je veliko večje kot v preteklosti. To je dobro. Naš interes mora biti, da se okrepi težnja učenja slovenščine s strani Italijanov. Takšni posamezniki bodo vedno v manjšini, a pomembno je, da jih v čim večjem številu privabimo v slovensko kulturo. Toda, kot je zapisal Miha Kosovel, se moramo vprašati, kakšno kulturo jim nudimo. Tu ne mislim le za skrb za eleganten in pravilen jezik. Merim tudi na stanje javne diskusije na Slovenskem. Danes so razmere glede tega zelo slabe. S pomočjo slovenščine danes tujci vstopajo v posurovljen medijski prostor, kjer t. i. polarizacija služi kot krinka za poneumljenje. Razdelili smo se na sovražna plemena, kjer, kot je opozoril tudi Miha Mazzini, vsakdo ščiti hrbet “svojim”. Desnica se čuti zapostavljeno, kar jemlje kot opravičilo za vse večjo grobost svoje retorike, ki postaja sovražna in že prav prostaška. Levica pa to degradacijo izkorišča, da se prikazuje kot edini branik razsvetljenstva, kar že spet pomeni, da ji je dovoljeno vse. Ta sprevrženi krog hrani samega sebe. V tem vedno bolj vidim odraze nezdrave dediščine neke specifične kranjske politične kulture, ki je preplavila vso Slovenijo tudi zaradi šibkih regionalnih centrov in zelo centralizirane politike. Težava ni le v tem, da je takšna “polarizacija” jalova in v kriznih časih nevarna, temveč tudi da pušča negativne sledi na kakovosti kulture v slovenskem jeziku. Poglejte na primer, kakšne jezikovne zmazke danes pišejo nekateri priljubljeni demagogi. Toda pomembno je, da napišejo ideološko pravilno. Znana šala, “ni važno, ali je pismen, važno, da je naš”, danes opisuje realno stanje.

Tu, na obrobju slovenskega ozemlja, se bolje zavedamo negativnih posledic takšnih teženj. Upremo se ji lahko tako, da povsod zahtevamo visoke standarde. Navsezadnje je predsodek, da je slovenščina jezik, primeren kvečjemu za “rabuke” in pogovor s kravami, še vedno živ. Zato je ključno, da vedro in brez nepotrebne zagrenjenosti gojimo tehtno razpravo v lepem in prožnem jeziku, da podpiramo kakovostno glasbo, se zavzemamo za kvalitetno filmsko produkcijo, da v slovenskem jeziku še naprej začenjamo zanimive razprave o univerzalnih zadevah. Le na ta način bo naša kultura uživala spoštovanje pri sosedih.

Kako pa gledate na poznavanje italijanske kulture s strani Slovencev? Včasih je bilo samoumevno, da Novogoričani govorijo italijansko, za mlajše generacije to že ne velja več. Bomo v prihodnje komunicirali med seboj le v angleščini? Kakšne posledice bo to imelo na lokalni ravni?
To težnjo opažam tudi sam in se mi ne zdi pozitivna. Ideja, češ da bodo Italijani tako bolj motivirani, da se naučijo slovenščine, je utvara. Seveda, nobene škode ne bo, če bo kak nadut turist iz Severne Italije dobil od Slovenca odgovor, da ga ne razume, ko ga bo v kolonialnem refleksu ogovoril v italijanščini. Ampak širše gledano, je poznavanje italijanskega jezika in kulture za ta prostor ključen. Momljajoča “taljanščina”, kakršna se pogosto govori na Primorskem, glede tega dela več škode kot koristi. Goriška je geografsko odprta proti zahodu in je soočena z dvojnim izzivom: ohraniti svojo slovensko identiteto in se hkrati tesno navezati na ta prostor, predvsem gospodarsko in prometno. Italija je kljub globoki krizi še vedno sedmo največje gospodarstvo na svetu in velika večina njenega bogastva se ustvarja na območju, ki je oddaljeno do štirih ur vožnje od slovenske meje. To je naš naravni prostor. Pomislimo: goriško somestje je eno od treh slovenskih mest, ki imajo lastno letališče. Ronke so bližje Gorici kot Brnik Ljubljani. Se naš turizem promovira prek tega letališča? Se promovira skupaj s Trstom? Nekaj tega je že, a premalo. Briški vinarji se tega, recimo, še kako zavedajo, problem se mi zdijo prav nekatere institucije v obeh mestih, ki še vedno razmišljajo preozko.

Kako si predstavljate sodelovanje ob državni meji, sami nismo namreč nikdar verjeli ne v “najbolj odprto mejo” niti v dejstvo, da meje ni več, še manj pa v prazno floskulo, da “so meje v glavah”?
V rečenici, da so meje v glavah, vidim precej resnice. Za ta prostor se mi zdi pomembno, da se zaveda, kako je njegova obmejnost, vključno s tragično zgodovino, zanimiva za ostalo Evropo. Sam v te kraje pogosto pripeljem prijatelje in znance iz tujine. Pred kratkim sem, denimo, v Novo Gorico privabil televizijsko ekipo iz Barcelone, ki je posnela dokumentarec o Sloveniji. Nazadnje je bila skoraj četrtina te tričetrturne oddaje posvečena Goriški, ogledalo si jo je pol milijona gledalcev. Leto pred tem sem k nam pripeljal enega najbolj znanih ameriških katoliških avtorjev mlajše generacije. Tudi on je bil navdušen. Hočem reči, da je naša dežela zelo zanimiva za tuje obiskovalce, ki jih zanimajo teme iz evropske zgodovine 20. stoletja. Tega se zavedajo na italijanski strani, pomislite na festival e’Storia, pa na Zgornjem Posočju. Zdi se mi, da je prav v Novi Gorici to zavedanje lastne zgodovine veliko bolj šibko, kot bi si želel.

Pred leti je moja izjava na neki okrogli mizi, ki jo je priredilo Društvo humanistov Goriške, da je za integracijo med Gorico in Novo Gorico, tudi za boljše poznavanje, naredila več trgovina Qlandia kot pa vsi politični podpisi pod razne protokole o nameri sodelovanja, dvignila veliko prahu. Kaj menite vi?
Se strinjam. Toda po drugi strani je vzpon trgovskih središč postavila v nezavidljiv položaj mestno središče Gorice, kjer je živahnost trgovske dejavnosti v zadnjih 15 letih vidno nazadovala. To je velik udarec za mesto, ki ima dolgo in bogato tradicijo trgovine na drobno, druge panoge pa je že pred časom izgubila.

Na Goriškem smo priče spremembam, ki jih lahko skušamo razumeti tudi v luči sedanje grobe globalizacije, migrantskih tokov in ekonomskih sprememb, da ne rečem vsiljene krize, pa vendar nas Goričane izjemno boli tiho in vdano ter vidno propadanje Gorice, o sodelovanju med sosedskima mestoma pa skorajda ne kaže izgubljati besed.
Ti dve mesti sta bili dolgo nekaj posebnega prav zato, ker sta živeli ob meji. Ta je ustvarjala neko posebno dinamiko. “Švercerskega” vzdušja, ki se ga spomnim iz svojega otroštva, zdaj ni več. Gorici sta odkrili, da sta pravzaprav dve zapostavljeni provincialni mesti brez velike ekonomske teže. Ampak mislim, da je ta zavest nekaj dobrega, ker iz nje lahko zrastejo nove pobude. Kot rečeno, že sama zemljepisna pozicija dela to območje zanimivo za ljudi od drugod. V reviji Razpotja se na primer prizadevamo, da bi evropska mreža revij Eurozine enega od prihodnjih srečanj organizirala pri nas.

Prednost Gorice je, da je ohranila pomembne institucije in bi se lahko spet profilirala kot pomembno kulturno središče na stičišču slovanskega in romanskega sveta. Za to pa je potrebna določena ambicioznost, ki se pokaže v vsakodnevni odprtosti za zamisli in pobude, ki gredo onkraj rutine vsakodnevnega povprečja. To se ponekod že dogaja. Številne institucije, od SNG, goriškega Kulturnega doma, Kinoateljeja pa do Goriške knjižnice Franceta Bevka, se trudijo v to smer. Če bi vse institucije, ki obstajajo na tem območju, delale tako, kot delajo najboljše med njimi, bi imeli veliko bolj živahno mesto, ki bi lahko privabilo večje zanimanje tudi od zunaj. Tu vidim velik problem v slovenski regionalni politiki oziroma njeni odsotnosti. Mestna občina ima ogromno breme, da vzdržuje svojo vlogo regionalnega središča. Razumevanje osrednjih državnih oblasti je tu skoraj nično. Na to že desetletja opozarja Forum za Goriško. Žal zaman. Vendar je treba vztrajati pri poudarjanju tega regionalnega poslanstva goriškega somestja. Najbolj se bojim, da bodo še tisti glasovi, ki imajo vizijo regionalnega razvoja, potihnili, bodisi ker se bodo utrudili ali pa preprosto zato, ker ne bo generacijske prenove.

Zgodovinarji sicer trdite, da je petdeset, sedemdeset let za zgodovino izjemno majhna doba. Znani goriški zgodovinar prof. Sergio Tavano mi je pred leti zatrdil, da komunizem ni spremenil značaja goriškega Slovenca. Vaš komentar.
Vse zgodovinske izkušnje puščajo sledi. Obdobje hladne vojne je globoko spremenilo podobo teh krajev. Anja Medved in Nadja Velušček sta v izvrstnem dokumentarcu Moja meja pokazali, kaj je tisti čas pomenil na Goriškem. Na mejnih prehodih so streljali prebežnike iz komunizma, malo severneje, v Beneški Sloveniji, pa je globoke brazde pustilo delovanje organizacije Gladio. Ta tragična zgodovina nas umešča v osrčje evropske zgodbe.
Govorjenje o kolektivnih značajih je sicer izmuzljivo, ampak tu mi pride na misel razlika med Gorico in Trstom. Trst je bil v prejšnjem stoletju mesto velikih radikalnih ideologij. To je odlično prikazal pisatelj Enzo Bettiza v svojem romanu Tržaška prikazen (Il fantasma di Trieste). Te so na koncu kakor izpraznile njegovo dušo. Trst je vedno imel nenavadno nihilistično nagnjenje, ki so ga ujeli mnogi od njegovih pisateljev, spomnimo le na Bartola ali Sveva. Gorica je bila po drugi strani vedno bolj prizemljena, usmerjal jo je neki zdrav življenjski pragmatizem, ki ga srečamo na primer v pesmih Iztoka Mlakarja. S tem je povezana tudi neka globoka skepsa glede velikih zamisli, posmeh na ideologije in zmagoslavje življenja v svoji konkretni obliki: osebnih odnosov, prijateljstva, lokalnih združb. To je dobro, a včasih ta pristop onemogoča, da bi se bolj odločno podali v večje projekte. Morda se prehitro zadovoljimo z našim malim, varnim vsakdanom, kar pa za uspeh, celo za preživetje v globaliziranem svetu ni dovolj.

Rakasta rana slovenske in ne samo slovenske družbe je pri nas zgodovinski spomin, za katerega se je prav te dni ponovno na najvišjem političnem forumu naše dežele Furlanije Julijske krajine ugotovilo, da ni skupen, ampak je deljen, vsak ima svojega.
V zadnji številki Razpotij smo objavili kratek članek tržaškega zgodovinarja Raoula Pupa, ki govori prav o tem problemu. Pupo je strokovnjak za fojbe in istrski eksodus, pisal pa je o pomenu spomina na slovenske žrtve fašizma. To se mi zdi pomemben zgled. Zdrs v brezkrvno spominjanje “vseh žrtev totalitarizma” ne vodi daleč, ker nima podlage v konkretnem spominu. Obstajajo različne zgodovinske tragedije, prav je, da vsako od njih ocenimo in obeležimo na primeren način.

Pri tem imajo veliko vlogo institucije spominjanja. V Italiji, denimo, so muzeji še vedno nosilci patriotske dediščine. Ta ima sicer svoje zveste podpornike, ampak večini prebivalstva je tuja, ker je sterilna, prazna v svojem propagandizmu. Napaka bi bila, če bi hoteli posnemati te slabe zglede. Tak ne najbolj posrečen poskus vidim v spomeniku na Cerju, ki naj bi združil slovenski domoljubni spomin, a ostaja brez prave vsebine. V razstavnih prostorih opazimo tudi spogledovanje z znanstveno nevzdržno venetsko teorijo. Kot pozitiven protiprimer bi izpostavil Kobariški muzej. Tam se razstava na empatičen način navezuje na lokalno zgodovino. Seveda je to lažje, ker je prva svetovna vojna manj problematična tema od dogodkov v drugi svetovni vojni in po njej. Toda če se spustimo po Soči navzdol, ugotovimo, da so prav ti dogodki ključno zaznamovali prostor. Nova Gorica je bila zgrajena kot socialistično mesto: polemike okoli napisa na Sabotinu ali spomenika na Okroglici kažejo, da še nismo našli načina, kako se spominjati tistega obdobja. Prevladujeta nelagodje in posnemanje preživelih vzorcev, ki so za sodobno demokratično družbo pogosto pregrobi in tudi žaljivi. V pluralni družbi takšna poenostavljanja rojevajo odpor, s čimer gojenje javnega spomina izgublja svoj pomen in postane orožje za politično obračunavanje. Čase propagande bi morali zamenjati časi kritičnega premisleka.

Tu je predvsem naloga zgodovinarjev, da ponudimo bolj niansirano sliko preteklosti. Žal, se večina umika iz dnevnih polemik o teh vprašanjih. To je sicer razumljivo, po drugi strani s tem odpirajo vrata demagogom. To govorim tudi samokritično, čeprav z drugega vidika: sam sem se o teh temah namreč oglašal predvsem kot državljan in politični komentator, kot zgodovinar se vanje še nisem dovolj poglobil. To mislim ob priložnosti nadoknaditi. Le z bolj samozavestnim nastopom generacij, ki imamo do teh vprašanj bolj distanciran, toda še vedno živ in empatičen odnos, bomo lahko vzpostavili trdnejšo kulturo spominjanja. Zame jo je najbolje povzel češki filozof Jan Patočka, ko je pisal o “skupnosti pretresenih, a neustrahovanih”. To je po mojem naloga zgodovine – da odpre prostor refleksije o preteklosti, pokaže njene tragične zmote, strese naše vesti in nas utrdi v določeni etični zavezi. To je tudi zavest o pripadnosti skupnosti, ki je šla skozi te izkušnje. Iz nje lahko požene korenine zdrav patriotizem, v obmejnih prostorih pa tudi spoštovanje do izkušenj soseda.

Nad Slovenci stalno visi Damoklejev meč te pogubne razdeljenosti, ki ga lahko grobo imenujem “problem sprave”.
Ideja sprave je nastala vzporedno s prehodom v nov sistem. Režim je sestopal z oblasti in mu je bilo zato še kako v interesu, da si na teh stopnicah ne zlomi vratu. Sprava ni bila le plemenita ideja, temveč tudi neki quid pro quo. Komunisti naj bi priznali svoje zločine, nasledniki žrtev pa naj bi se odpovedali maščevanju. Oboji so se zaveze držali na pol. Priznanje pobojev ni preprečilo nadaljnjega slavljenja režima, ki jih je zagrešil, antikomunizem pa je postajal vedno bolj revanšističen. Večina državljanov pa se je na te spore veselo požvižgala. To je razumljivo: v vsaki dobi želijo ljudje predvsem živeti. Toda prej ali slej se nerazrešena vprašanja glede preteklosti vrnejo na plano. Podobno se v zadnjem desetletju dogaja v Španiji.

Mislim, da ta vprašanja nikoli ne bodo rešena. Vprašanje je, na kakšen način jih puščamo odprte. Ali kot travmatično izkušnjo, ki nas vodi h kritičnemu razumevanju preteklosti in poziva k drugačnemu ravnanju v prihodnosti, ali pa vir neprestanih politizacij.

Mislite, da drži reklo, da je zgodovina učiteljica življenja?
Če jo znamo primerno predstaviti, lahko postane vir navdiha za boljše ravnanje, pa tudi pomagalo, ki nas nazorno uči, kako nastajajo globoke zablode. Navadi nas razumeti, da se etične odločitve vedno dogajajo v zapletenem svetu in da je poenostavljanje nevarno opravilo. Včasih slišim, da ljudje ne marajo kompleksnosti in potrebujejo jasne, črno-bele slike stvarnosti. Če bi bilo tako, nihče ne bi bral romanov ali gledal sodobnih televizijskih serij. Mislim, da kakovostno zgodovinopisje izhaja iz podobne želje prikazati zapleteno sliko preteklosti. Predvsem od institucij, založb, televizije, šol in muzejev, je odvisno, ali promovirajo takšne niansirane podobe preteklosti ali se prepuščajo nostalgiji in klišejskim zgodbam za politično rabo. Da ne bo pomote: vedno bo obstajala potreba po junaškem ali mučeniškem spominu. To ni nujno slabo. Tudi tedaj, ko tak spomin izkrivlja resnico, njegovih manifestacij ne moremo preprečiti, razen v primerih, ko gre za poseg v dostojanstvo drugih ljudi in skupin. Toda institucije civilne družbe bi morale dajati glas kritičnim in poglobljenim pogledom, ki so edini, iz katerih se lahko zares kaj naučimo.

Kakšno vizijo imate za Goriško?
Oblikovanje vizije je predvsem naloga za politike oziroma voditelje. Sam lahko podam le določene premisleke kot angažiran opazovalec.

Imamo kompaktno urbano območje z več kot 60 tisoč prebivalcev. Že po demografski teži ima vse možnosti, da bi postalo tretje središče v Sloveniji, ne zmore pa zaživeti niti kot regionalni center svoje širše okolice. To je zato, ker ekonomsko stagnira, kar se kaže v izseljevanju mlade populacije. Te težnje mi, kot dejavni meščani, ne moremo spremeniti. Morali bi se zavedati, da lahko dekadenca nekih mest traja zelo dolgo, tudi stoletja. Toda to ne bi smelo spodbuditi resignacije, temveč zelo premišljeno in dosledno osredotočanje na tiste vidike, ki pa so na dosegu roke za revitalizacijo tega prostora.

Najprej vidim tu turizem. Zdaj skoraj že ne mine leto, da New York Times izpostavi lepote katerega od naših krajev, od Brd in Krasa do Vipavske doline. Tu je še vedno težava mesta, ki ne zna prevzeti vloge regionalnega centra, se ne obnaša kot središče turistično izjemno zanimive regije. Novinar New York Times je npr. napisal, da je Nova Gorica postsocialistični monstrum, v katerem se nihče pri zdravi pameti ne bi hotel ustaviti. Krivično, ampak mesto bi se moralo bolj potruditi, da razdre ta mit. Prav zaradi svoje preteklosti je mesto potencialno zelo zanimivo. Toda mora delovati kot živ urban center in brez številčne mlade populacije je to težko. Zato se mi zdi ključna univerza. Tu bi morali preseči osebne zamere, ki ovirajo izgradnjo kampusa v Novi Gorici. Tako rekoč edini vzvod za preboj, ki ga imajo mestne institucije na dosegu roke, je sprememba Gorice v središče znanja, priznano v širši regiji.

Za oba cilja je treba investirati v to, da mesto postane kulturno privlačno in zanimivo za inovativen mladi kader. Potenciali so in marsikaj se dogaja, toda politika bi morala dosledneje zasledovati ta cilj. Pomembno pa je, da se tega zavedajo tudi domačini, saj brez te zavesti ne bo sprememb. Toda kot pri vsem, je tu dovolj neka kritična masa.

Pa vi osebno: bi se vrnili v Gorico?
Ugotavljam, da se vse pogosteje vračam v domače kraje. Ko me vabijo na razne dogodke, ima pri meni Gorica vedno prednost kot drugi kraji. Z Goriško skušam ohranjati redne vezi. Sem nekakšen lokalpatriot. Kljub temu se mi zdi bolj realno, da bom kariero nadaljeval kje na tujem. Seveda bi rad pustil trajnejšo sled na tem območju, nekaj vrnil svojemu kraju. Ampak to ni odvisno od mene.

V sodelovanju med tednikom Novi glas in Časnikom objavljamo prispevek ekipe ustvarjalcev tega medija Slovencev v Italiji.

11 KOMENTARJI

  1. Zelo dobro in všeč mi je. Škoda, da si politike v Sloveniji in v Evropi nista upala bolje analizirati in napasti. V imenu vsaj 40 procentov volivcev.

  2. Kar je za Primorce značilno: socializem je nedotakljiv (beri dober), napada se samo komunizem in fašizem (ki sta oba socializma). Isto je pri veliki večini slovenskih skorumpiranih intelektualcih in kultirnikih. Da o politikih sploh ne govorim.

  3. ” Kolumnistu nikoli ne dovolim, da se spusti na področje zgodovinarja.”

    Ali je to totalitaren pogled na zgodovino, ki ne odgovarja na argumentirana vprašanja ali celo pripombe tistih, ki jih zgodovina zanima ali si jo glede na zgodovinska dejstva drugače razlagajo kot določen zgodovinar? Čeprav nimam pripomb na avtorjevo tolmačenje zgodovine.

  4. Podobno se dogaja pri pravnikih oziroma sodnikih, ki pogostoma prezrejo odločilne zakonske pogoje pri obsodbi nekoga.

    Še sreča, da ima državljan možnost do pritožbe na različne sodne stopnje. vse do ustavnega sodišča in Evropskega sodišča.

    Pri zgodovini, ki jo narekuje predvsem politika, kar je splošno znano dejstvo, te možnosti nima.

  5. V Sloveniji je splošno znano, kako so zgodovinarji razlagali zgodovino kot jim je to narekovala politika.

    Zato je prav je prav, da so zgodovinarji odprti za pripombe ljudi, ki jih zgodovina zanima, tako v pogledu zgodovinskih dejstev in njihovega vpliva na življenje ljudi in njihov razvoj.

  6. Žal se moram strinjati z intervjuvancem: »Desnica se čuti zapostavljeno, kar jemlje kot opravičilo za vse večjo grobost svoje retorike, ki postaja sovražna in že prav prostaška. Levica pa to degradacijo izkorišča, da se prikazuje kot edini branik razsvetljenstva, kar že spet pomeni, da ji je dovoljeno vse. Ta sprevrženi krog hrani samega sebe.«

  7. “Priznanje pobojev ni preprečilo nadaljnjega slavljenja režima, ki jih je zagrešil, antikomunizem pa je postajal vedno bolj revanšističen.”
    Zgornji navedek iz pogovora pokaže ves analitični domet tegale možakarja. Ali se od protikomunistov Slovenija kar šibi in so slovenska brezna vedno bolj polna postkomunistov?! Ustavite pomladne stranke, saj jih je še vedno skoraj za tretjino parlamenta!!, slišimo v ozadju Spomenko Hribar.

  8. Fajn intervju, ja. Izpostavil bom 3 stvari, kjer imam drugo mnenje od LLG.

    1. Da se ga razumeti, da je režim spravil v obtok idejo sprave. Ampak ideja sprave je prišla s strani tistih, ki so režim rušili in Slovenijo osamosvajali. Do neke mere se je režim sprijaznil s konceptom sprave, kot še z marsičem, vprašanje pa koliko iskreno. Režimski levi mediji in komentatorji niso zamudili enega trenutka za smešenje ideje sprave, “preštevanja kosti” ipd.

    2. LLG očitno povsem odklanja venetsko teorijo. Ampak obstoj kultur in ljudstev pred prihodom Slovanov so dejstva in s tem prihodom se ti in njihova dediščina menda niso vdrli v zemljo. Moje mnenje je, da je slovensko zgodovinopisje v preveliki meri dedič 19. stoletja in z njim rodovno-jezikovne vezanosti na etnično prebujo in slovanstvo. Še danes se za mnoge slovenska zgodovina začenja s Trubarjem. ( Kar je vseeno bolje kot z letom 1941.)

    3. Nova Gorica s svojim socrealističnim temeljem dejansko arhitekturno- umetnostno ni kakšen biser. Vrednost ji daje umeščenost v lepo naravno in širše kulturno okolje in mediteranska hortikultura, od cvetočih mandljevcev v februarju naprej.

    • Sem šel pogledat, Maček Matija je za načrte Nove Gorice sicer zadolžil Edvarda Ravnikarja ( odličnega učenca Plečnika in obenem slavnega modernista Le Courbisiera), samo to, kar je nastalo, je daleč od njegovih načrtov. Mnoge stavbe, kot je glomazna občinska, so meni obupne.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite