Čas za veliko koalicijo?

Najprej naj povem, da sem enako kot na večer volitev še vedno prepričan, da bo verjetni mandatar Zoran Janković novo slovensko vlado “scopral” brez večjih težav. Ne vidim namreč pravih ovir, ki bi lahko socialdemokratom, Virantovim in celo Slovenski ljudski stranki preprečile pot v njegovo naročje in na tople ministrske fotelje.

Poraz zapira vrata za alternative

Vse druge, matematično sicer mogoče kombinacije, v katerih morda sploh ne bi bilo Pozitivne Slovenije, odpadejo že zaradi grdega poraza Janševih, spričo česar Janša v očeh večine javnosti dolgo ne bo mogel zase ali za stranko zahtevati premierskega položaja.  Gotovo si teh možnosti ne zvišuje niti z najnovejšo operacijo “trenirka”, pa naj je bila kateremu od njegovih najzvestejših privržencev medtem že umaknjena kolumna pisana še tako na kožo.

In četudi bi matematika kljub vsemu naredila svoje in bi se prvak demokratov odločil, da poskusi ponoviti podvig Wolfganga Schüssla, ki se je leta 2000 na kanclerski položaj povzpel proti volji domala celotne avstrijske javnosti in se na njem obdržal več kot šest let, bi ne glede na ustavne možnosti zadel ob bistveno hujše prepreke kot Avstrijec. Predsednik Türk je do njega in njegovih nastrojen še bistveno bolj sovražno, kot je bil Thomas Klestil do predsednika Avstrijske ljudske stranke, zataknilo pa bi se verjetno tudi ob ključnem členu takšne protijankovićevske naveze, Pahorjevih socialdemokratih.

Ostane velika koalicija. Da se je je prvi spomnil eden od svetih starcev, sicer z nasprotnega brega od tistih, ki so odigrali tako neslavno vlogo v predvolilni kampanji, je v mojih očeh ne priporoča preveč. Tudi sem načeloma mnenja, da velike koalicije praviloma pomenijo zastoj in so nekaj, po čemer bi bilo zunaj kakšnega Libanona in Ukrajine, kjer so bolj ali manj nuja (pa celo tam niso vedno na sporedu), pametno posegati le v izjemnih okoliščinah in za kratek čas, kakor se je zgodilo v Nemčiji med leti 1966 in 1969 in 2005 in 2009, ker pač ni bilo druge možnosti. In samo takrat.

Narod na dveh bregovih

Ne oziraje se na takšno načelno stališče mislim, da je zdaj poseben čas. Ne samo zaradi perečega gospodarskega in družbenega položaja, ki zahteva strnitev vseh sil, ali zaradi dejstva, da je ljubljanski župan v Evropi in sploh zunaj Slovenije (z izjemo kakšne bivše jugoslovanske republike) popolna neznanka, kar je imel najbrž ob svojem pozivu v mislih evropski poslanec Ivo Vajgl. Ne, velika koalicija se mi zdi nujna, ker smo leta 2011 po treh letih resda kaotične, toda v človeškem smislu zadovoljive Pahorjeve vladavine doživeli nedvomni padec v devetdeseta. Odgovornost si do določene mere delita oba bloka, vendar so bili “branilci naslova” ali bolje “branilci oblasti in privilegijev” tisti, ki so se zadeve res lotili z najtežjim orožjem. Navsezadnje so pod njihovim prijateljskim ognjem padle kar tri stranke, ki so vsaka na svoj način, vsaka ob svojem času in vsaka v svoji meri precej pomagale k njihovim dosedanjim uspehom. Temu primeren je prepad, ki se je ob volitvah odprl.

Volilne izide smo po taki kampanji Slovenci pričakali na dveh bregovih. Če je “slovenska Antigona” skupaj z mnogimi doživljala Faustov najvišji hip ob misli na edinega rešitelja Jankovića, isti dogodek za nezanemarljivo število sonarodnjakov pomeni najnižjo točko v zgodovini slovenske države. V opisanih razmerah bi bilo neodgovorno znaten del naroda pustiti ob robu in brez glasu v izvršilni oblasti. Tudi težave ne kaže odpravljati tako, da bi kot njegove zastopnike v vladi šteli Viranta, Žerjava ali celo Novakovo, saj omenjeni zanj v veliki meri ne morejo govoriti, razen tega pa bi bila njihova teža v ministrskem zboru zanemarljiva. Pravo rešitev predstavlja le povezava obeh največjih strank.

Slabi spomini

Seveda se na desni sredini velikih in “mešanih” koalicij ne spominjajo radi. Navsezadnje so zaradi njih večino vetra iz jader izgubili krščanski demokrati in Slovenska ljudska stranka, v orbito pa je izstrelilo Janševo stranko. Res je, velika koalicija je praviloma koristna zlasti za največjo stranko v njej. Posebno v Sloveniji, kjer so do Pahorja vse vlade delovale kot v času dominacije krščanskih demokratov v Italiji. Čeprav je imela glavna stranka v koaliciji po številu sedežev včasih le pičlo premoč, so bili vsi žarometi vedno uprti vanjo; za partnerje je ostal drobiž. Ali še to ne.

Vendar si drznem reči, da bi (lahko) bilo tokrat drugače. Podobnikovi nikoli niso predstavljali jedra desnih volivcev v Sloveniji, Peterletovi pa so v vlado kot za nalašč nastavljali predvsem ljudi bolj z oboda stranke, ki niso bili preveč blizu volilni bazi. Teh težav demokrati ne bi imeli. Vrhu tega so ne glede na volilno polomijo dovolj močni, da bi bili enakovredna protiutež Jankovićevim (kar ne za SKD ne za SLS ob Drnovšku ni veljalo).  Izkušnja velikih koalicij vajene sosede Avstrije iz zadnjih petih let kaže, da lahko tudi (nekoliko) manjša partnerica, ki je bila v devetdesetih letih zaradi udeležbe v takšni koaliciji vseskozi deležna precej obsežnejše “shujševalne kure”, enakovredno sooblikuje državno politiko in je kot njena oblikovalka hkrati prepoznana v javnosti.

A seveda, kot sem že povedal, ni verjetno, da bi se Janković za takšno avanturo kdaj odločil. Vsakršna “mala” koalicija ga bo stala bistveno manj časa, denarja in srca. Pa tudi Janša se bo verjetno bolje znašel v opoziciji, ne glede na odrinjenost svojih privržencev na rob, ki jo slednja pomeni.