Čas za „Veliki plan demografske obnove Evrope“

27
322
Foto: Flickr.
Foto: Flickr.

Državljani imamo v demokracijah na voljo ustrezne mehanizme za normalizacijo stanja, ko elite izgubijo stik z realnostjo. Elite na svetovni, evropski in tudi naši lokalni ravni so v zadnjih dveh desetletjih skoraj v celoti izgubile stik z realnostjo. Slednje se trenutno najbolj očitno kaže v njihovih stališčih in ravnanjih v zvezi z imigrantsko krizo. Povabilo, da naj pride v EU vsakdo, ki se mu to zljubi, ni bilo posledica levičarsko-anarhističnega egotripa ali pomračenega uma Angele Merkel, temveč konsenzualnega nastopa nemške elite. Če bi bilo to povabilo zgolj stvar Angele Merkel, bi jo nemški vodilni mediji že zdavnaj medijsko in politično likvidirali. Namesto tega pa so tudi njihovi mediji zadnjih nekaj mesecev Nemcem »prav po slovensko« načrtno izpirali možgane. Na srečo pa Nemci na področju državotvornosti niso Slovenci, zaradi česar se bo njihova politična elita zelo hitro prisiljena vsaj glede imigrantske politike spustiti na realna tla. Ali pa bodo soočeni s prihodom nove politične elite.

Ocenjujem, da je aktualna imigrantska kriza v marsikaterem pogledu tudi pozitivna tako za Slovenijo, kot tudi za Evropo, saj bo pomagala oblikovati kritično maso ljudi, ki se zavedamo realnih težav, s katerimi se v Evropi soočamo, oziroma s katerimi se bomo v naslednjih letih in desetletjih prisiljeni soočati. Trenuten imigrantski stampedo je v tej luči postranska škoda, še posebej, če ga bodo uspeli do spomladi zaustaviti. Tretjina teh imigrantov se bo lepo integrirala v naše okolje, tretjina je tako zelo in nepoboljšljivo neprilagojenih, da jih bo potrebno po hitrem postopku vrniti. Preostala tretjina bolj ali manj »težavnih« imigrantov pa bo objektivno gledano žal ostala v Evropi in nam bo v trajen spomin in opomin, kakšne so posledice, če je v demokratični ureditvi večina državljanov pasivno oportunih. Tudi zaradi sedanjega imigrantskega vala bo življenje v Evropi postajalo še bistveno bolj konfliktno in agresivno, kar bo sčasoma zvišalo represivnost državnih organov, pa ne zgolj zoper delinkventne posameznike in skupine, temveč tudi zoper vse prebivalce, kar predstavlja zelo resno grožnjo za našo svobodo, pravičnost in mir. Navedeno pa je tudi eden izmed ciljev evropskih elit, saj jim takšno stanje zgolj utrjuje njihovo (pre-)moč in oblast – očitno želijo naše elite uveljaviti podobna razmerja, kot veljajo v zelo razslojenih, konfliktnih in nasilnih družbah Latinske Amerike, Afrike in Azije.

Sprememba paradigme – delo kot temelj evropske družbe

Nujno potrebna je sprememba paradigme na podlagi katere bo delo zopet postalo ena izmed temeljnih vrednot v evropskih družbah. Vzrok za nizko nataliteto ni v globoko žaljivih teorijah, da smo postali Evropejci tako zelo leni, da se nam več ne ljubi imeti (delati) niti otrok. Eden najpomembnejših resničnih vzrokov za nizko nataliteto leži v tem, da je delo tako v vrednostnem, kot tudi v ekonomskem, pogledu do skrajnosti razvrednoteno. Položaj kapitala in premoženja ter posledično ustvarjenih subvencijskih in kvazisocialnih sistemov podkupovanja določenih družbenih skupin z javnimi transferji je v razmerju do dela tako zelo superioren, da je v Evropi že srednjeročno ogrožen mir in varnost. Subvencijski sistemi in sistemi socialne varnosti niso več primarno v funkciji zaščite najšibkejših posameznikov in pospeševanja razvoja, temveč služijo predvsem uveljavljanju interesov elit v demokratičnih družbenih ureditvah.

Če so ljudje izgoreli in nimajo prostega časa, ni in ne bo otrok!

Ne veliko premoženje, ne hiše, ne vikendi in avtomobili, ne izobrazba, celo niti zaposlitev, nimajo za posledico visoke natalitete. Obstaja pa močna pozitivna vzročna zveza med prostim časom in »neobremenjenostjo« staršev in visoko nataliteto. Pomenljivi so rezultati raziskave, da se v najbogatejšem (!) in najrevnejšem sloju prebivalstva v Nemčiji rodi več kot en otrok na žensko v njenem rodnem obdobju, kot pa znaša državno povprečje. Obojim je skupno, da imajo veliko prostega časa in da niso izčrpani. V nasprotju s tem pa je večina delavcev (pri tem v bistvu sploh ni pomembno, ali gre za delavce v modrih kombinezonih, ali za tiste v kostimih oziroma kravatah, ali gre za fizično ali pa za intelektualno delo) izgorelih in resignirano vdanih v usodo, zaradi česar nimajo nobene posebne želje po ustvarjanju novega življenja. Ponavlja se podobna situacija kot pri sužnjih v rimskem cesarstvu, ki niti v zlati dobi (Pax Romana) niso imeli otrok – četudi se še tako lepo ravna s sužnjem, ta pač nima želje, da bi rojeval otroke, da bi morali tudi oni živeti kot sužnji. V Sloveniji pa je stanje glede prostega časa in izgorelosti delavcev še neprimerno slabše kot v Nemčiji. Zato je naša dolžnost, da bo država v naslednjih petih letih sprejela takšne ukrepe na davčnem in socialnem področju, ki bodo dali delu zopet pravo vrednost. Pa ne skozi nove subvencije in transferje, temveč z razbremenitvijo tistih, ki delajo.

Visoka obdavčitev dela je najučinkovitejša oblika kontracepcije

Pri vsakem resnem predlogu je potrebno najprej predstaviti razpoložljive vire, šele nato projekte. V Sloveniji in Evropi nujno potrebujemo „Veliki plan demografske obnove Evrope“ debesedno epohalnih razsežnosti. Po drugi svetovni vojni se je v gospodarstvih demokratičnega dela Evrope izvajal Marshallov načrt, sedaj pa potrebujemo projekt podobnih razsežnosti na demografskem področju. V večini evropskih držav imamo obdavčitev dela daleč nad povprečjem držav OECD. Dejanska obremenitev kapitala in premoženja pa je simbolična. Velekapital se javnopravnim bremenom izogiba na brutalno perverzen način skozi sisteme davčnih oaz. Ostalo premoženje evropskih elit pa je tudi še vedno relativno zelo nizko obremenjeno. Pri tem Slovenci ne smemo definirati pojma kapitala skozi svojo gruntarsko mentaliteto, saj kapitalist ni tisti, ki ima lastno hišo in nekaj sredstev za dostojno življenje na stara leta. Tako po Sloveniji, kot tudi po svetu, je v obtoku nenormalno veliko malignega kapitala, ki so mu ukrepi kvantitativnega sproščanja dali še dodaten zagon in moč. Osebno sem velik zagovornik svobodne gospodarske pobude. Ravno zato opozarjam, da zaradi nerazrešenih dilem v zvezi z globalizacijo ne zgolj država in »levičarji«, temveč tudi elite in velekapital, ogrožajo normalno oziroma zdravo gospodarsko pobudo.

Tudi v Sloveniji imamo obilo primerov nenormalno nizke obremenitve kapitala in premoženja, kot npr. ne glede na vrednost zapuščine znaša davčna stopnja na dediščino in darila v prvem dednem redu 0,00%, pri čemer ne smemo pozabiti, da se med ljudmi ravno skozi dedovanje prenaša daleč največ premoženja. Pri prometu z nepremičninami med zavezanci za DDV (podjetji) ni obveznosti plačila davka na promet nepremičnin, temveč znaša dejanska obdavčitev takšnega prometa nepremičnin 0,00%. Pa tudi sicer je davčna obremenitev lastništva nepremičnin v Sloveniji najnižja v EU.

Drugi pomemben razlog za visoko obdavčitev dela so transferji javnih sredstev, ki v veliki meri nimajo razvojne in/ali socialne funkcije, temveč služijo (pod-)kupovanju določenega deleža volilnega telesa ali direktnemu bogatenju elit. V Sloveniji moramo jasno in glasno povedati, da so naši pokojninski in socialni sistemi v samem temelju izredno krivični in da so namenjeni socialni zaščiti podpornikov (postkomunistične) elite. Dobesedno bolano je stanje, ko mora delavec oziroma delavka s po 700 EUR mesečne neto plače plačevati visoke pokojnine deset tisočim bivšim udbašem, miličnikom, pripadnikom JLA, funkcionarjem, pa tudi rudarjem, železničarjem, …, pri čemer se je večina prej navedenih upokojila okoli 40 leta svoje starosti. Še bolj bolano pa je, da večini upokojencem ni potrebno plačevati dohodnine oziroma da jo tisti z najvišjimi pokojninami plačujejo zgolj v simboličnem znesku. Enako velja glede prispevka za obvezna zdravstvena in socialna zavarovanja – povejte mi en racionalen in pravičen razlog, zaradi katerega upokojencem ni potrebno po enakih stopnjah kot delavcem in delodajalcem plačevati prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje in prispevka za obvezno zavarovanje za starševstvo, temveč se jim zgolj obračuna nek dejansko fiktivni pavšal. Ali oni ne uporabljajo zdravstvenega sistema? Ali medgeneracijska solidarnost tudi od njih ne terja skrbi za financiranje starševskega varstva, saj le-to ni namenjeno zgolj plodnim zavarovancem? Če želimo, da bo naš pokojninski sistem vsaj malo bolj pravičen, bi bilo potrebno določiti, da so vse pokojnine do zneska povprečne starostne pokojnine (683 EUR) prosta plačila dohodnine in obveznih socialnih prispevkov, vse pokojnine nad tem zneskom pa so enako obremenjene z dohodnino in obveznimi zdravstvenimi in socialnimi prispevki kot so obremenjene plače. V Sloveniji imamo poleg prej navedenih socialnih transferjev še bistveno večje rezerve v subvencijah, katerih maso bi bilo potrebno znižati vsaj za polovico. Pod prikrito subvencioniranje določenih skupin sodi tudi državno lastništvo v podjetjih.

Za vsakega novorojenega otroka 20.000 EUR davčne olajšave letno

Na Norveški so izračunali, da znaša povprečen strošek za osnovno integracijo imigranta 70.000 EUR, v kar pa niso vključeni stroški stanovanja, ipd. Pri tem je potrebno upoštevati, da je pomemben delež teh postopkov integracije bolj ali manj neuspešen, kar pomeni, da gre v teh primerih za zgrešene »naložbe«. Zakaj ne bi namesto tega evropske države investirale v načrtno vzpodbujanje rodnosti? V Sloveniji imamo še dodaten problem, ker je rodnost staršev zaposlenih v konkurenčnem gospodarstvu, signifikantno nižji od tistih, ki so zaposleni v javnem in državnih ali oligopolnih podjetjih, kar še dodatno potrjuje teorijo, da je za otroke potrebno imeti čas. Zato je potrebno po eni strani delodajalce v podjetjih, ki nastopajo na konkurenčnem trgu, s preprostimi ukrepi davčne politike motivirati, da bodo svoje delavce odkrito vzpodbujali, da naj imajo čim več otrok. Ker za izvedbo demografske obnove Slovenije in Evrope ni več veliko časa, morajo biti ukrepi jasni in takoj uresničljivi. Zato kot prvi takšen ukrep predlagam, da je vsak delodajalec upravičen do »investicijske« olajšave v višini 20.000 EUR za vsakega novorojenega otroka njegovega delavca oziroma delavke do otrokovega petega leta starosti, pri čemer lahko matere, ki niso zaposlene in skrbijo za družino, prenesejo svojo olajšavo na očetovega delodajalca. Navedeno pomeni 3.400 EUR manj davka na dobiček pravnih oseb za vsakega novorojenega otroka do njegovega petega leta starosti. Navedena investicijska olajšava več kot kompenzira nižjo produktivnost staršev v prvih letih otrokovega življenja, hkrati pa ne predstavlja pretiranega izpada proračunskih prihodkov, še posebej, ker imajo investicijske olajšave številne pozitivne multiplikativne učinke. Poleg tega takšen ukrep neposredno pomaga realnemu proizvodnemu in storitvenemu gospodarstvu (zdravemu kapitalu), za razliko od ukrepov kvantitativnega sproščanja in sanacije bančnih sistemov, ki so zgolj še dodatno okrepili moč in vpliv špekulativnega (malignega) velekapitala.

Po drugi strani je potrebno razbremeniti delavce in še posebej mlade starše. Za matere predlagam uvedbo starševskega dopusta do otrokovega tretjega leta starosti, pri čemer bi nadomestilo v otrokovem drugem in tretjem letu znašalo polovico (materine) plače. Če bi pa se mati odločila za delo v tem obdobju, bi imela pravico do brezplačnega vrtca za vse svoje otroke. Oče pa bi imel pravico do 90 (in ne zgolj 15 dni) plačanega očetovskega dopusta. Vsi delavci bi poleg navedenega imeli pravico do splošne olajšave do višine povprečne starostne pokojnine (683 EUR) na podlagi katere bi bil ta del njihove plače oproščen plačila dohodnine in obveznih prispevkov. Slednje ni noben unikum, saj že sedaj ni potrebno plačevati dohodnine in obveznih prispevkov od npr. odpravnine ob upokojitvi ali odpravnine zaradi odpovedi iz poslovnega razloga. Gre za zelo preproste in takoj uresničljive ukrepe, ki bodo razbremenili tiste, ki delajo in na katerih temelji celotna naša družba. Če so jasni cilji (razbremenitev delavcev in resnične ter učinkovite vzpodbude za odločanje za rojevanje otrok), jih kljub različnosti evropskih socialnih in davčnih ureditev ni problem uresničiti. Pri tem gre izključno za vprašanje resnične in iskrene (politične) volje ter odločitve.

Dolgoročna rešitev za ohranitev normalnega življenja v Evropi ni zgolj v postavljanju »sredozemskega zidu«, temveč predvsem v spremembi paradigme, ki bo delo tudi v resničnem svetu obravnavala kot eno temeljnih vrednot, in v takojšnjih resnično radikalnih ukrepih epohalnih razsežnosti z namenom uresničitve »Velikega plana demografske obnove Evrope“. Zadeve je potrebno zelo jasno in odločno zastaviti: »Če želimo resnično demografsko prenovo naše družbe, moramo sprejeti odločne in takoj učinkujoče ukrepe epohalnih razsežnosti. Kakršno koli mečkanje ali drobencljanje predstavlja zgolj neučinkovito demagogijo in manipulacijo.«. V Evropi se soočamo z izgubljeno generacijo med 25 in 35 letom, zato imamo na voljo za rešitev zgolj še nekaj let. Čez deset let že iz povsem bioloških razlogov ne bo več mogoče rešiti te generacije. Sedaj je skrajni čas in zadnja priložnost, da s sistemskimi ukrepi vzpodbudimo nov »evropski baby boom« na način, da bodo imeli pari v rodni dobi nad 35 leti starosti vsaj še po enega dodatnega otroka, mladi do 35 leta pa da si bodo začeli resnično urgentno ustvarjati svoje družine. Imigrantska kriza in z njo povezan občutek ogroženosti je psihološki stimulans, ki omogoča začetek novega »baby booma«, vendar brez radikalnih sistemskih ukrepov ekonomske in socialne narave ti psihološki motivi ne bodo prišli do izraza. Pri tem mora tudi javnost dati staršem, ki bodo imeli tri ali več otrok, spoštovanje kot gre »junakom našega časa«. Vsi evropski politiki pa se morajo zavedati, da v demokraciji vlada načelo ponudbe in povpraševanja, kar bo imelo za posledico, da bodo izgubili svoje položaje, če se ne bodo odzivali na realna povpraševanja svojih volivcev. Zaradi občutka ogroženosti in s tem povezanega preživetvenega nagona se medijska manipulacija zlahka obrne zoper tiste, ki jo načrtujejo in izvajajo, kar bo imelo za posledice tektonske spremembe na evropskih političnih prizoriščih. Takšne spremembe so dobre in potrebne, lahko pa tudi zelo nevarne, saj močne turbulence na površje običajno potisnejo veliko dobrega, lahko pa tudi veliko nesnage.

 

27 KOMENTARJI

  1. Upišuka – taki socialistični članki na časniku? Je urednik zaspal, al so stran ugrabili kučanovihekerji?

    • Socialisti/komunisti se zavzemajo za visoke socialne transferje neproduktivnim, zato produktivnim nabijajo visoke davke. S tega vidika davčna razbremenitev dela ni prav nič socialistično-komunističnega, temveč zelo liberalno. Očitno sodiš v vrhnjega 0,5% prebivalstva in Ti ni treba nikoli nič delati, saj lahko živiš izključno od svojega kapitala (oziroma verjetneje kapitala svojih prednikov), zato te tako zelo moti, da bi država davčno razbremenila delo. V bistvu imajo skrajni kapitalisti in skrajni socialisti (eni zaradi plemenitenja kapitala, drugi zaradi financiranja neproduktivnih skupin v družbi) eno skupno točko – čim bolj obdavčiti delo zaradi financiranja svojih interesov. Delavci pa že kar nekaj časa na političnem prizorišču nimajo svojih zagovornikov, kar se odraža tudi skozi veliko volilno abstinenco.

  2. Nikoli ni 2000 letna civilizacija, ki ji pripadamo, naredila nekaj takega, kar predlaga Ivan Kukar. Vedno je dopuščala priseljevanje, vedno je dopuščala prihode beguncev. Evropa celo precej manj kot Amerika.

    Tudi na slovenska tla smo vedno imeli preseljevanje, odseljevanje, priseljevanje. Če mene vprašate, za časa socialistične Jugoslavije recimo preveliko načrtno priseljevanje iz južnih republik. Zaradi načrtne industrializacije in proletarizacije izvorno agrarne dežele. Okoli četrtina živečih v Sloveniji ima korenine od doli. Kar je ogromno, mnogo preveč za tako kratek čas. Torej okoli 25%.

    Če bi zdaj dobili recimo 5.000 Sirijcev na slovenska tla, ki bi se tu ustalili, čeprav nič ne kaže, da bi si veliko od njih to želelo, je to ne 25%, ampak le o,25%. Toliko za predstavo, kakšen vihar v kozarcu vode nekateri nepotrebno ustvarjajo.

    Narediti iz Evrope neprodušno trdnjavo je absurden načrt! Je ksenofoben načrt. Gre proti bistvu Evrope in bistvu naše civilizacije. Kamorkoli stopiš na evropska tla, povsod se je skozi zgodovino autohtono prebivalstvo oplajalo s prišleki, z begunci, z njihovimi znanji, tradicijami, navadami, in seveda še bolj prišleki z okoljem, v katerega so prišli.

    Vsa evropska mesta, posebej metropole, a ne samo te, so take. Dunaj je recimo skozi zgodovino na ta način postajal napol slovanski in recimo zibelka slovenskega kulturnega duha vse do rapada monarhije. In kdo je Ljubljano in z njo celotno slovenstvo formiral, če ne taki imenitni prišleki kot je bil Valvasor, rodbina Zois, druge plemiške družine kot Auerspergi, Herbersteini, Attemsi ipd., Gabriel Gruber, maršal Marmont, Anton Foerster, Viktor Parma in številni drugi “tujci”, priseljenci?

    Ta naša civilizacija v svojih duhovnih temeljih ni neprodošno zaprta samozagledana trdnjava. Že Sveto pismo jo dela nasprotno temu. Vsa njena zgodovina priča, da taka ni in ne more biti. Zato skozi to perspektivo niso eksces pozicije Angele Merkel, v tem članku grobo in pretirano napadane, četudi je s kakšnim pozivom šla čez mero, ampak prej članek in avtor sam. Ne vem, kako bo pri nas, ampak v vsaki meni znani zahodni državi bi bil zapis v delu, kjer govori o imigraciji, izrazito večinsko označen kot ksenofoben.

    Na način kot ga avtor predlaga, lahko deluje neko lokalno podeželsko okolje. In se avtorju očitno pozna, da iz takega okolja tudi izhaja. V čemer sicer načelno ne vidim nič slabega, nasprotno, ljubim slovensko podeželje in urejeno kulturno krajino, kjer še obstaja, ampak v konkretnem primeru pa vendarle je problem, ko podeželske miselne obrazce vsiljuje drugim.

    Evropska mesta nikoli niso delovala v duhu samozadostnosti in zaprtosti. Ne evropske nacije, ne zahodna civilizacija kot celota.

    O drugem delu članka pa nisem pisal, ker bi bilo preveč. Ne trdim, da ta del ni mnogo bolj vreden razmisleka.

    • Za Dunaj si zelo lepo napisal. In kdo je danes na Dunaju?! Srbi! Niso Slovenci, kar bi pričakoval in si želel.

    • “…nasprotno, ljubim slovensko podeželje in urejeno kulturno krajino, kjer še obstaja, ampak v konkretnem primeru pa vendarle je problem, ko podeželske miselne obrazce vsiljuje drugim …”

      Primer razmišljanja, ki vidi prebivalce na slovenskem podeželju kot skrbnike (urejevalce, komunalce, folkloriste,…) tipične slovenske kulturne krajine, ki pa bolje, da javno ne razmišljajo, ker so za kaj takega preveč omejeni in zaostali :)))). To je ksenofoben in izključujoč odnos!

      • To pa mi podtikaš. Večina največjih duhov slovenstva izhaja iz podeželja. Res pa so se ti v svojem odraščanju tudi “okužili” z vsaj nekaj svetovljanstva, da so postali, kar so. Kot pravim gori, recimo z Dunajem in njegovo atmosfero. Če se je gospod Kukar tudi na ta način okužil, pa to uspešno skriva.

    • Jaz tudi nisem velik nasprotnik migrantov sploh pa sočustvujem z begunci vendar vseeno zamerim tisto rasistično krilatico o podeželjskih miselnih vzorcih. Med drugim jo imajo radi tudi v Fužinah pa se mi njihov vrtičkarski način razmišljanja ne zdi nič bolj svetovljanski od podeželjskega.

      • Dobro. Se opravičujem. Ampak bi lahko priznali, da je nekaj rezona v tem, ker je dejstvo sledeče: podeželje je lahko samozadostno, mesto ne more biti in nikoli nikjer na dolgi rok ni bilo.

        • Podeželje je bilo recimo bolj samozadostno pred drugo svetovno vojno. Danes večina podeželanov hodi v službe v industrijske cone in v mesta. Ljudje še živijo od kmetovanja ampak le manjši del. Minister Židan je po moje mislil na ta manjši del, ko je ob zadnjem kmečkem protestu govoril, da so v krizi predvsem večji in bolj organizirani kmetje. Kot rečeno zato, ker večina več ne živi od kmetovanja. Sicer tudi oni še pridelujejo poljščine in redijo živali ampak večinoma bolj za hobi. Kmetovanje namreč tudi ni zastonj. Že tako ‘zaostal’ kmet zna izračunat kolk je mel stroškov s pridelavo kile krompirja (cena semenskega krompirja + cena gnojil + cena nafte [brez armortizacije za traktorsko uro štirideset let starega traktorja in cene dela]) in ceno te kile primerjat z ceno iz Hofferja.

  3. Glede beguncev ne delim mnenja z avtorjem, niti malo. Toda v preostalem, pa zelo.
    Čeprav očetovski porodniški dopust ne sprejemam, kot tudi ne DDV na nepremičnine ali davek na dedovanje in morda še kako malenkost močno podpiram vse druge predloge.

    Vzrok za padanje natalitete je ponovni “izum” načela deli in vladaj. Ta se je dodobra zažrl tudi v ostale zahodne države ne le v komunistične, ki jim grozi totalno iztrebljenje. Deli in vladaj uničuje družino, uničuje socialne odnose tako da družba nima prihodnosti. Je pa za oblast zelo privlačno, ker jim omogoča z lahkoto doseči kar se jim zahoče. Tele gej poroke so tipičen primer kako doseči popolno nadvlado nad celotno družbo (z geji vred!).

    S službami od 9h-17h, z institucionalizacijo otrok že od malih nog dalje, s stalnim mobingom (deli in vladaj) pa družba ne more prosperirati. To je model za par generacij. Tako kot je komunizem rapidno propadel v nekaj generacijah, bodo sedaj cveli narodi iztrebljeni v nekaj desetletjih. Zdesetkani so že!

    • Nikomur ni všeč davek na dediščino, …, Po drugi strani je pošteno navesti vire s katerimi se bo financiral program demografske obnove. Vsekakor pa se lahko določi neobdavčeni del zapuščine (npr. do 100.000 EUR na zapustnika) ali pa neobdavčen del premoženja (npr. 30 m2 uporabne bivalne površine/na člana gospodinjstva). Ne more pa se to financirati z dodatno obremenitvijo dela, ker to vodi v dodatno spiralo pritiska na “delavce”.

        • Kakšna pa je “poštena osnova” za povprečno 43% davčno obremenitev dela? Se strinjam, da davki niso “kar nekaj”, temveč pri obdavčitvi dela se država niti pod razno ne vede tako.

          • Tu gre za procente, ne za poštenost. Cesarju kar je cesarjevaga. Se pa strinjam, da 43% presega pamet in pelje navzdol. Tudi cesarja.

  4. Bom nanizala samo nekaj svojih replik in pogledov – vsakega v svojem komentarju:

    »Eden najpomembnejših resničnih vzrokov za nizko nataliteto leži v tem, da je delo tako v vrednostnem, kot tudi v ekonomskem, pogledu do skrajnosti razvrednoteno.«

    Dvomim, da je tako močna povezava med ‘zaslužkom’ in rodnostjo: po tej hipotezi bi pred 100 in 80 leti imeli zelo majhne družine.
    Trdim (in se izpostavljam javnemu zgražanju), da so se tovrstne domine začele podirati, ko so ženske zvabili od doma – v ‘prave’ službe. Kot da je skrb za vzgojo prihodnjih rodov in odgovornih davkoplačevalcev povsem nepomembno in nekoristno, vsekakor manj vredno delo. Za preživetje pravzaprav ni potrebno veliko. Težava je, ker mislimo, da nikoli nimamo dovolj in nasedamo reklamam, ki nas prepričujejo, brez česa vsega ‘ne moremo živeti’. (Bistvene ‘sestavine življenja’ pa se ne prodajajo v trgovinah in niso merljive z denarjem, ki ga zanje potrošiš …) Težava je tudi pomanjkanje vere (pa upanja in ljubezni) in naš veliki egocentrizem. Da, materinstvo in očetovstvo zahtevata celega človeka, a kaj ostane, če se ves iztrošiš v službi?

  5. »Obojim je skupno, da imajo veliko prostega časa in da niso izčrpani.« Milo rečeno: precej pavšalna trditev. Jaz da nisem izčrpana? Da ne delam iz dneva v dan na robu svojih moči? (Pa ne spadam v najbogatejši in niti najrevnejši sloj, zgolj v ‘predalček’: nekoliko večje število otrok). A naj ne izzveni to kot ‘jamranje’: biti mama in biti gospodinja je moje delo, moj osnovni poklic, moje poslanstvo, moja (in – hvala Bogu – tudi Njegova) želja/volja – in to vključuje neprespane noči, kupe perila, neoprano posodo, razmetano stanovanje. In seveda: izčrpanost, iztrošenost, ‘sizifovsko’ počutje … Da se razumemo: ne iz preobilja prostega časa ali lenobe – iz preprostega razloga, ker je dela preveč. A tudi to bo minilo in se v ničemer ne more meriti z občutkom in zavestjo, da izpolnjuješ to, kar je ‘glavno življenjsko delo’ – nobeno delo pa ni zgolj užitek in več je vredno tisto, v katerega si vložil maksimum. Ne glede na to, koliko je ‘plačano’. Denar ni vse (čeprav je potreben, a v smislu tistega: ‘Bog, ne daj mi premalo, da ne bom lačen, in ne daj mi preveč, da bi se odvrnil od tebe.’)

    • Manjka bistven podatek: koliko otrok imate? Nato še en: ste povprečna žena?

      Težko je iz posameznega primera sklepati na celoto. Pa še v Nemčiji niste. Tiste ugotovitve so iz Nemčije, kaj je pa v Sloveniji … kdo ve?

      • Koliko? Toliko kot sta jih imeli moja mama in moja tašča skupaj – pa sta jih obe imeli več, kot znaša današnja definicija ‘velike družine’. Dovolj nenatančno?

  6. »V Sloveniji in Evropi nujno potrebujemo „Veliki plan demografske obnove Evrope“«
    Zagotovo, čeprav veliko zamujamo. Generacije, ki bi še zagotavljale naravno obnavljanje slovenskega prebivalstva, se neusmiljeno starajo in naivno bi bilo pričakovati, da bodo številčno manjše generacije, ki prihajajo za njimi, nadomestile primanjkljaj, ki se iz leta v leto veča. Žal, takega plana v SLO ni na vidiku. Predvsem pa manjka temelj: vzgoja. Toda kako naj družina, ki živi ‘divji tempo življenja’ priča o lepoti skupnega življenja in kako naj otroci ob prezaposlenih in (posledično) sitnih starših zavzamejo odprt in naklonjen odnos do večjega števila svojih otrok? In ko je ‘norma’ visok standard, zaposlena starša, preštevilne dejavnosti otrok ipd., potem se res vsili povezava: otrok/ci so strošek, sitnost, dodatna obremenitev … Mogoče so za koga res. Zame ne – oziroma je ta vidik pri vsem skupaj zanemarljiv ali obroben. Prepogosto služi kot cenen izgovor.

  7. »Zato je potrebno po eni strani delodajalce v podjetjih, ki nastopajo na konkurenčnem trgu, s preprostimi ukrepi davčne politike motivirati, da bodo svoje delavce odkrito vzpodbujali, da naj imajo čim več otrok. … Za matere predlagam uvedbo starševskega dopusta do otrokovega tretjega leta starosti, pri čemer bi nadomestilo v otrokovem drugem in tretjem letu znašalo polovico (materine) plače. Če bi pa se mati odločila za delo v tem obdobju, bi imela pravico do brezplačnega vrtca za vse svoje otroke.«

    Vedno se išče neke ideje in kompromise, kako naj bi bil ‘volk sit in koza cela’. Saj vem, da je utopija, a vendarle poskusim: v naboru predlogov nikjer ne zasledim tega, da bi ženi ponudili možnost, da preprosto ‘ostane doma’. Kot da bo tam postala ‘fosil’, brez možnosti ‘napredovanja’ in ‘delanja kariere’. Pa sploh ne veste, kakšen ‘multi-strokovnjak’ je lahko ena mama, z nepredvidljivim in dinamičnim urnikom! Zagovarjam tezo, da družina, kjer mama skrbi za otroke, dela državi uslugo: ‘prišpara’ mnoge ‘državne denarje’, če se omejim samo na dvoje: za svojo ‘bolniško’, ko skrbi za bolne otroke, ne prejema nobenega nadomestila, prav tako državi ni potrebno plačevati subvencij za vrtec. V ‘zahvalo’ za to ji povedo, da je ‘neumna’, če otrok ne da v (brezplačen) vrtec. Mogoče je neumna – mogoče pa je presodila, da je vendarle domače ognjišče tisto največ, kar lahko otrokom nudi. Da se mogoče ne bo zgodilo čez 20 let in bo mati ugotovila, da je svoje otroke ‘zamudila’, pa jih bo takrat tako ‘privezala nase’, da nikdar ne bodo sposobni samostojno zaživeti. Ja, poklic in poslanstvo matere (o očetih kdaj drugič?) je zapostavljeno, ni v naboru del in nalog, ni cenovno ovrednoteno – a je v sklopu (tudi) demografske politike nepogrešljivo.

  8. Ko smo iz družbe izgnali Boga, smo izgnali tudi prihodnost ali otroke, če že hočete. Če v tem “velikem plani demografske obnove” spet ne bo Boga, potem tudi rezultatov ne bo. Pa četudi zmanjšamo davke, razbremenimo srednji sloj in še kaj.

  9. “rezultati raziskave, da se v najbogatejšem (!) in najrevnejšem sloju prebivalstva v Nemčiji rodi več kot en otrok na žensko v njenem rodnem obdobju, kot pa znaša državno povprečje.”

    Zanimivo dejstvo. Ne vem pa, ali lahko kar tako potegnemo sledeči vzrok: “veliko prostega časa in da niso izčrpani.”
    Predenj si ustvarim mnenje, bi moral več vedeti o narodni, verski … sestavi najrevnejšega sloja. So to muslimani?

    • Evropsko veliko prostega časa je pravo nasprotje ZDA pa se mi zdi nič ne zaostajajo po nataliteti. Če povprečen Nemec dela po šest, sedem ur na dan povprečen Američan dela precej več – po devet, deset ur na dan.

      • ZDA imajo Latinoameričane, da jim popravljajo povprečje + v ZDA je pri vsaj določenem segmentu prebivalstva prisoten fenomen velikih družin, kjer mati skrbi za otroke in družino oče pa (resnično veliko) dela. V Evropi je takšen “fenomen” velikih družin (če ne upoštevamo določenih manjšin) na žalost zelo velika izjema in bistveno ne vpliva na povprečje.

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite