Čas za streznitev

5

gasper gasperŽe od osamosvojitve dalje lahko kot odmev na številne razprave o ideološko-zgodovinskih vprašanjih pogosto slišimo pozive, naj se ne ukvarjajmo s preteklostjo, pač pa naj mislimo na prihodnost in na realne probleme. Ker preteklosti tako ali tako ne moremo spremeniti. Torej naj bi bile razprave o tem, kaj se je v resnici dogajalo med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh, dejansko kontraproduktivne. Seveda se za tem skriva prikrito sporočilo: pustite zgodovino takšno, kot so jo napisali zmagovalci. Ali kot pravi nek pregovor iz naše južne soseščine: Ne diraj lava dok spava.

Ob aktualnem dogajanju v Sloveniji se bo morda kdo vprašal, kaj imata skupnega imenovanje Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika uprave Luke Koper ter sedaj že »zloglasna« proslava v Rovtah? No, morda bi bilo bolje, če bi se vprašali, kaj imata skupnega vladno kadrovanje ter odzivi na proslavo v Rovtah. Proslava, ki je proti volji organizatorja dobila ne samo vseslovenski, pač pa tudi dnevnopolitični značaj, je bila namenjena predvsem spominu na žrtve komunistične revolucije. In prav revolucija je tista ključna beseda, s katero lahko na nov način razumemo dogajanje med vojno in po njej. Tudi eden njenih režiserjev Mitja Ribičič je v nekem intervjuju dejal: »Kdor ne ve, da je pri NOB šlo za revolucijo, ta ne razume ničesar.« Izjava je zelo iskrena in postavlja v čudno luč tiste, ki sicer radi berejo levite o kolaboraciji in narodnem izdajstvu, ozadja in neprijetne podrobnosti pa rajši zamolčijo. Lahko sicer obsodimo početje tistih, ki so pobijali ali pa ujetnike izročali okupatorju, a tu niti ne gre več za zločine – gre za to, da se moralno-ontološko potepta določeno skupino ljudi. Kar je pravzaprav v skladu z etično-ideološko platformo komunizma: dostojanstvo človeka kot osebe je tu zabrisano, šteje le pripadnost razredu. Če nisi »naš«, nimaš ne dostojanstva, ne pravic, ne dobrega imena, nisi upravičen niti do groba. Skratka, si civilizacijska ničla, sploh ne obstajaš. Če pa že obstajaš, si absolutno zlo. In prav takšna sporočila so v javnost poslali nekateri eminentni predstavniki dogmatičnega jedra postkomunistične levice, kot denimo Jelko Kacin, Igor Lukšič, Jože Pirjevec, Matjaž Hanžek, itd.

Ali ima ves ta cirkus kaj opraviti s tem, kar se je zgodilo dan kasneje v gospodarstvu? Namreč, zgodilo se je tisto, kar se je moralo zgoditi – nekdanji državni sekretar v kabinetu predsednika (pravzaprav predsednice) vlade je po novem postal »vlečni konj« enega od podjetij, kjer je večinski lastnik država, ker je to pač v »nacionalnem interesu«. To je seveda le vrh ledene gore slovenskega gospodarskega sistema, ki se od osamosvojitve dalje ni kaj dosti spremenil, saj še vedno ostaja ujetnik dogovorne ekonomije in Kardeljevega delegatskega sistema, s tem pa tudi političnega kadrovanja. Vso nasprotovanje, ki ga je doživljal Gašpar Gašpar Mišič znotraj vladne koalicije, je bilo pravzaprav le predstava za naivne, saj je bilo jasno, da gre za reševanje Jankovićevega imperija. To pomeni, da imenovanje Mišiča na omenjeno funkcijo sploh ni bilo vprašanje. Tolažimo se lahko s tem, da je primer GGM dokončno razgalil ne samo tranzicijsko levico in njena omrežja, pač pa tudi obstoječi sistem, do katerega prebivalstvo goji dvojna čustva – po eni strani se huduje nad političnim kadrovanjem in vpije, da so »vsi isti«, po drugi strani pa si želi še naprej kraljevanje države v gospodarstvu. Kar je pač nesrečna dediščina prejšnjega sistema, ki je na ta način vzdrževal svoj sistem »pozitivnega nagrajevanja« (beri: privilegijev) ob siceršnji represiji proti »razrednim sovražnikom«.

Ali ima torej primer GGM kaj opraviti z odzivom »levega fašizma« na proslavo v Rovtah? O, ja, ima, pa še kako! V obeh primerih poteze vlečejo eni in isti vlečni konji, pardon, strici iz ozadja. In v obeh primerih gre za obujanje prakse totalitarnega režima ter dejanje, ki nas pelje ne samo stran od Evrope, pač pa tudi proč od civilizacije. A morda je to priložnost, da se Slovenci končno streznimo. Ne moremo pač iskati rešitev tam, kjer je izvor problemov. Razen, če smo res takšni sadomazohisti, da se bomo zganili šele takrat, ko nas bodo z našim privoljenjem tako oropali, da ne bomo imeli niti obleke na sebi…


5 KOMENTARJI

  1. Ne bomo se streznili. Huda jama je bila priložnost za streznitev. Nismo se streznili. Grobnica v Slovenski Bistrici je bila priložnost za streznitev. Nismo se streznili. Spomini Angele Vode so bili priložnost za streznitev. Nismo se streznili. Boris Pahor nam vsakič, ko spregovori, ponuja priložnost za streznitev. Nismo se streznili. Moram še naštevati? Valpt se menja, vendar po naših puklih vihti isti bič. In valpti smo si mi sami. Vedno je bilo tako. Se bomo streznili? Ne. Veseli bomo biča, zraven pa bomo prepevali “hajli, hajlo”, tam je bil včasih moj dom, zdaj pa ni več.

  2. Pravzaprav je težava drugje, ne v streznitvi. težava je v tem, da še vedno več slovencev verjame Pirjevcu, GGM in Jankoviču kot pa temu, kar se sliši z druge strani. To nima nič opraviti s streznitvijo, to je vse namenoma tako vodeno, da ne more biti drugače.

  3. Le eno je mogoče z zanesljivostjo reči: Glasnejše ko je lajanje okrog domobranstva, več denarja bo šlo v žepe tistih, ki so po volji tranzicijskih stricev.

Comments are closed.