Med spremljanjem inavguracije Donalda Trumpa me je nekajkrat obšla misel, da gledam kak sodobni milenarističen film, ne pa prenosa v živo. Izvolitev Donalda Trumpa je resnično mejnik v zgodovini. Na položaj najmočnejšega človeka sveta se je povzpel nekdo, ki je zaobšel vse običajne norme predsedniškega kandidata in vztrajno nakazuje, da bo zaobšel tudi vse predsedniške standarde. Nekatere stavke iz govora Donalda Trumpa bi lahko izrekel Josip Broz ali pa severno-korejski voditelj, boljševik ali skrajni desničar, novi svetovni voditelj iz Bensonovega »Gospodarja sveta« ali Altisim iz Rebulovega »Pred poslednjim dnevom«, slovenski ultra-levičar ali kdo od evropskih populistov, ki so se v soboto zbrali v Koblenzu.
In vendar bi tudi vsak razumen in dobromisleč človek lahko Trumpu pritrdil, ko je kritiziral okostenele birokrate in neučinkovite politike. Njegova kritika globalnega gospodarstva je v neki točki celo podobna kritiki, ki jo na račun globalizacije izreka človek in verski voditelj, ki je svetlobna leta oddaljen od Trumpa: papež Frančišek. A papež Frančišek seveda nima v mislih upada kupne moči ameriškega srednjega razreda, kar skbi Trumpa. Če bo Trump s carinami odvračal ameriška podjetja od postavljanja tovarn v Mehiki, bo morda dvignil zaposlenost v ameriškem »rjastem pasu«, poimenovanem po zapuščenih tovarnah, a bo izdelke napravil verjetno dražje za novo zaposlene. Kdo bi se znašel v tej zmedi? Prost pretok blaga in kapitala (in ljudi) lahko na enem koncu vodi v brezposelnost, na drugem pa budi upanje; lahko je korist za sebične najbogatejše in hkrati v pogubo revnim. Na Trumpovi inavguraciji je bilo še najmanj srednjega razreda – novinarji so opazili bodisi bogate ali revne privržence Trumpa. Protekcionizem ali zaščita, ki jo je Trump postavil v središče svojega gospodarskega programa ima za ene pozitiven, za druge negativni izraz.
Trumpov »America first« lahko pomeni zdravo pamet, lahko pa sebičnost. Biti najmočnejša in najbogatejša država na svetu pomeni tudi večjo odgovornost, pred njo ni moč ubežati. Trumpovi pomisleki o smiselnosti ameriške vloge v Natu in odvračanja ruske nevarnosti v Evropi niso v prid Srednji in Vzhodni Evropi, tudi ne v korist miru na Zahodnem Balkanu. Če bo Trump uresničil svoje zunanjepolitične napovedi, bo tudi Slovenija sčasoma manj varna.
Ob vsem tem je zmeden tudi slovenski levi establishment. Trump je s svojimi izjavami in obnašanjem v predvolilni kampanji priskrbel – po mnenju slovenske levice – najboljši dokaz o pravi naravi desničarjev. Na Trumpa da je dovolj že pokazati in že je jasno, kakšni da so vsi, ki so desno od levega: brutalni, nesofisticirani, polizobraženi nacionalistični mačoti. (Detajl: »levi« Obama se je v javnosti pogosto pojavljal z roko v roki s svojima hčerkama, medtem ko je predsedniški pol-slovenski sin na spevodu po ulicah Washingtona osamljeno taval ob strani bogatega očeta in lepe matere. Kar se slednje tiče lahko rečemo, da je glede na vse negativne stereotipe močno presegla pričakovanja.)
Pa vendarle ta demonizirani Trump govori o Rusiji zelo podobno kot slovenska levica, kar ji seveda ugaja. (Če je ruski špijonsko-propagandni mašineriji uspelo poseči v ameriško volilno kampanjo, ali ji ne bo še veliko lažje poseči v slovensko? Koga bi pri nas podprl Putin?) In dejstvo, da je v Beli hiši sedaj Slovenka, bo pač izkoristila tudi aktualna slovenska garnitura, naj ji je Trump všeč ali ne. (Zares: kaj bi lahko bila boljša brezplačna reklama za Slovenijo kot so bile besede enega izmed govornikov na slavnostnem kosilu v Washingtonu, ki je pred svetovnim TV občinstvom dvakrat dejal, da je kristal iz Slovenije najboljši?)
Po slabega četrt stoletja neverjetno naklonjene zgodovine (obdobja, ki ga je Slovenija na začetku le izkoristila za osamosvojitev in vzpostavitev sicer še precej šibke demokracije), se svet spet vrača v stare tirnice geopolitike, v hladni mir, kot je to nekdo poimenoval. Trump, Le Penova, AfD, Farage, gibanje Pet zvezdic, Orban, filipinski predsednik itd. so produkti tega obdobja. V različnih delih sveta, upoštevaje lokalne družbene in zgodovinske okoliščine prihajajo na površje politična gibanja in voditelji, ki vsak na svoj način odgovarjajo na lokalne zamere, ki jih do globalizacije goji lokalno prebivalstvo. Neuspela, nedokončana tranzicija v Srednji in Vzhodni Evropi je le poseben primer, regionalni pojav globalizacije.
Seveda naš levi establishment rad pohiti in za našega lokalnega populista tujim opazovalcem takoj ponudi Janšo, Primca in druge voditelje na naši opustošeni desnici. Ne moremo reči, da je naša desnica brez populističnih prvin. Celo to je res, da del desne politike in del desnega tiska zaenkrat še precej previdno kaže simpatije do Trumpa in populističnih gibanj v Evropi (in je nezaupljiv do papeža Frančiška); desni medij je npr. nizozemskega Wildersa zelo naivno in nepoznavalsko imenoval za patriota. Slovenska desna sredina z naklonjenostjo spremlja tudi Trumpov obračun z mediji, pozabljajoč, da so profesionalne in etične norme ameriškega časnikarstva seveda krepko višje od naših domačih. Toda na sreči je na desni očitno le še dovolj razuma, da do eksplicitne identifikacije z evropskim populizmom ni prišlo.
In pravzaprav do tega poistovetenja – razen morda navidezno – tudi ne more priti. Kajti razočaranje, s katerim je Slovenija globoko prežeta, ni isto za ponižane in razžaljene desne volivce na eni strani in za razočarance med zvestimi volivci levice na drugi strani. V nekaterih točkah se strahovi in želje obeh skupin gotovo tudi strnejo, a Janez Janša verjetno ne bo nikoli pritegnil delavke na minimalni plači, ki jo za 1. maj navduši pesem Kombinatk. Kakor nedeljnika s štiristo evri pokojnine nekje na Štajerskem zlepa ne bo prepričal Luka Mesec.
Iz teh razlogov je populizem doslej pri nas najbolj plodna tla našel prav na levi: v anti-kapitalistični, jugo-nostalgični in naivno multi-kulturalistični politiki naše ultra-levice, pa tudi v že dalj časa znanem pojavu na hitro vzpostavljenih in zmagovitih strank. Kaj je drugega kot populizem in nizka demokratična kultura, če volivci oddajo glas stranki, ki se z obljubami korenitih sprememb pojavi nekaj mesecev pred volitvami? Ta pojav se je pri nas zgodil samo na levici. Desnica je doslej obljubljala le, da bo pometla z rentniki levice – obljuba, ki zanima le zveste volivce desnice. Slovenski (levi) volivci v rentnikih ne prepoznavajo krivcev za svoj ekonomski položaj. Drugače je bilo na Madžarskem, kjer je bilo volivcem dovolj leve korupcije in so izvolili Orbana – kar pa še ne pomeni, da so izbrali pravo alternativo. Slovenska desnica se glede populizma torej zaenkrat kar dobro drži.
Prihaja zahteven čas. Seveda lahko načelno pritrdimo kritikam negativnih plati globalizacije in utrujenosti zahodnega političnega modela. A hkrati moramo jasno reči ‘ne’ avtoritarnim eksperimentom in anti-kapitalistični retoriki. Seveda smo lahko kritični do brezglave Evrope, ki ne zna priseljencem postaviti svojih upravičenih zahtev, a moramo hkrati zavračati sovraštvo do tujcev in gojiti solidarnost, kristjani ljubezen do bližnjega. Seveda moramo biti kritični do pretirane birokratskosti in drugih napak Bruslja, a hkrati nikakor ne smemo iz rok izpustiti Evropske unije, ki Evropi zagotavlja mir in kolikor tolikšno varnost pred najbolj negativnimi stranmi globalizacije.
Potrebno bo torej natančno razločevanje duhov, tujih in domačih. »Konzervativna« smer, v katero naj bi se sedaj gibal svet, le v majhnem delu odgovarja zdravemu zavzemanju za spoštovanje krščanske tradicije in evropskega (krščanskega) humanizma. Ta smer je lahko kristjanom v tolažbo le v toliko, kolikor bo, če bo, zaustavilo najbolj agresivne oblike militantnega sekularizma. (Lahko pa tudi izzove še obsežnejšo reakcijo vojakov in svečenikov skrajnega sekularizma.) Trump je anti-levičar, ni pa ne krščanski demokrat in ne sodelavec Karitasa. Le nekoliko slovenski.
