Ž. Turk, blog: Čas za dogovor

10

Predsednica vlade je ob nastopu mandata zagotovila, da bomo svoje probleme rešili sami. Da ne potrebujemo denarja, ampak čas. Večinsko mnenje je, da se ta čas zdaj izteka in da bomo potrebovali tudi denar.

Denar za sanacijo bank, za odplačevanje starih kreditov in za plače javnih uslužbencev nam bodo posodili toliko ceneje, kolikor manj bo posojilo tvegano. Tveganje bi bilo mogoče zmanjšati samo s kredibilnimi politikami, ki bi obetale gospodarsko rast in zaposlovanje. To je v bistvu skupen interes slovenskih državljanov in tistih, ki jih zanimajo prilivi za odplačevanje posojil. Pri uvajanju teh politik je samostojna
Slovenija zamudila.

Kredibilnost politik namreč ocenjujejo finančni trgi. Ocena Slovenije je katastrofalna. Komaj kdo denar plačuje dražje kot mi. Te obrestne mere vplivajo tudi na ceno, ki ga za denar plačuje gospodarstvo, ki zato težje tekmuje s konkurenco, ki do kapitala pride ceneje.

Soočenje z resničnostjo

Ministri javno napovedujejo prihod trojke, medtem pa vlada kupuje čas s še večjo davčno obremenitvijo že itak najbolj obdavčenih Zemljanov in z zelo dragim zadolževanjem, ki bo kamen za vrat našim otrokom. Z našim denarjem drago kupuje čas, ki je v bistvu potreben za soočenje z resničnostjo.

Resničnost je bila neštetokrat preanalizirana. Nekateri so sicer mnenja, da je v Sloveniji načeloma vse v redu, le nekaj ekscesov in nepoštenih posameznikov je zakrivilo stanje v katerem smo. Drugi tiščijo glavo v pesek in se zatekajo k različnim populističnim utopijam. Tretjim se zdi, da je za vse kriva nekakšna razdeljenost in da bi bilo vse dobro, če bi vsi skupaj peli iste pesmi.

Nekateri pa menimo, da je problem globlje narave, da je stanje proizvod sistema in slabo postavljenih inštitucij. Tako resetatorji kot avtorji Vizije 20+20 smo ugotavljali, da Slovenija v dvajsetih letih samostojnosti ni vzpostavila učinkovitega političnega sistema, ki bi bil sposoben državo voditi tudi v krizi, da ni zaupanja vredne pravne države, da ni svobodnega in poštenega tržnega gospodarstva in da javni sektor ni usmerjen k učinkovitim storitvam za državljane.

Sistemski problem

Da zdaj govorimo o prihodu trojke, je posledica slabega delovanja teh sistemov. Prelaganje dolgov in odgovornosti je končalo v bankah, ki so simptom, ne pa vzrok naših težav.

Trojka nam v bistvu daje tri stvari: denar, sloves in nasvete. Denar bi takoj sprejeli. Bo bistveno cenejši od tega, ki si ga sposojamo zdaj in tudi komercialno se bomo lahko zadolževali ceneje. Da pa smo sploh zaprosili za pomoč, pa bo tujim vlagateljem potrdilo, da je Slovenija na slabem glasu in da velja dobro premisliti, ali sploh poslovati tukaj. Denar bo prišel s pogojem, da upoštevamo nasvete trojke.

Načelno bo trojko zanimalo tisto, kar sem zapisal v prvem odstavku: večanje sposobnosti Slovenije, da porabi kolikor ustvari. Koliko bo ob tem spodbujanja politik, ki bodo privedle do gospodarske rasti in zaposlovanja in koliko bolj ali manj grobega zategovanja pasu, lahko samo ugibamo. Kratkoročno bodo nasveti prizadeli močne in dobro organizirane interesne skupine, ki so reforme zavirale že do zdaj. Še bolj pa nas je lahko strah mešanice površnosti in grobosti, zaradi katerih so v državah v programu trojk do zdaj okusili le slabe strani ukrepov – namesto zaposlovanja odpuščanje in namesto rasti gospodarsko propadanje.

Veliki dogovor

Širok in celovit dogovor o drugi možnosti je boljši od negotovosti, ki jo prinaša zlom. Ta sicer res lahko predstavlja točko singularnosti, po kateri bomo stvari postavili popolnoma na novo, morda celo bolje; morda pa bo še slabše.

Gospodarska rast in delovna mesta so skupen splošen interes državljanov Republike Slovenije, njenih posojilodajalcev, Evropske unije in morebitne trojke. Veliki dogovor mora vključevati temeljito posodobitev na vseh štirih področjih z rokom izvedbe do konca leta 2014.

Obsežnost sprememb zahteva podporo celotnega političnega prostora, zagotovo pa podporo obeh največjih strank. Velike koalicije v našem prostoru niso nič izrednega: kadar je potrebno, se zanjo odločajo tisti, ki so na robu prepada (Grčija in Italija), pa tudi tisti, ki krize ne občutijo (Avstrija in Nemčija). Velika koalicija, ki bi skupaj rešila Slovenijo v času največje krize, bi veliko prispevala k umiritvi strasti, ki Slovence delijo že 71 let; z dejanji, ne s praznimi besedami.

Politična občutljivost sprememb zahteva vlado, ki bo jedla zarečeni kruh politikov vseh parlamentarnih strank in ki ne bo imela pred očmi naslednjih volitev. To ni tehnična vlada, to je vlada, katere program ima trdno politično podporo v Državnem zboru. Tudi vlada, ki jo sestavljajo politično manj izpostavljeni strokovnjaki, je politična, ker ne more nastati brez jasne volje Državnega zbora. Slednji mora potrditi njen program v paketu in nadzirati izvajanje.

Več: blog Čas-opis


10 KOMENTARJI

  1. Takšno ukrepanje, ki zagotavlja duhovno, to je vrednostno in gospodarsko rast slovenske skupnosti.

  2. Odlično pisanje. Škoda, ker kak medij Turku ne da prostora tedenske rubrike. Samo poglejmo koliko piscev je na RTV ali Siolu, pa so večinoma jalovi, neproduktivni, ker nimajo uvida v družbo. To pa zato, ker so zaradi privilegijev in ideologije na skrajnem polu, močno odklonjeni od realnosti. Kdor te psihotike bere, bo tudi sam psihotik (p)ostal.

    Treba je brati take avtorje, ki zabolijo med branjem, ko odstirajo resnico. Šele takrat vidiš moč kolektivne psihoze v kateri večina ležerno počiva.

  3. Različni posamezniki in skupine pa bi se morali zavedati, da ne smejo dopuščati bolezenska stanja, ki oenomogočajo ali rušijo potrebno slogo in ustvarjalnost pri obvarovanju in graditvi naše skupne slovenske hiše.

  4. Dokler ne bomo opredelili vzroke naše moralne in materialne krize kot bolezni, tiste, ki jih zagovarjajo, ne pa rešujejo pa za bolnike, ki bi naj zaradi svojega bolezenskega stanja predali svojo javno dolžnost tistim, ki hočejo in znajo zdraviti, ne bo ozdravitve.

  5. Kratkoročno bodo nasveti prizadeli močne in dobro organizirane interesne skupine, ki so reforme zavirale že do zdaj. Še bolj pa nas je lahko strah mešanice površnosti in grobosti, zaradi katerih so v državah v programu trojk do zdaj okusili le slabe strani ukrepov – namesto zaposlovanja odpuščanje in namesto rasti gospodarsko propadanje.

    S temi besedami je avtor povedal, zakaj pri nas ne bo EU trojke.

  6. Nobene široke koalicije ne rabimo. Še več, to bi pomenilo, da bi levica, ki ima v parlamentu večino, prevalila krivdo za nepriljubljene ukrepe na “desnico”. Spet bi bil za vse kriv Janša. Pustite tovariše, ki tako radi prepevajo revolucionarne pesmi, da se dušijo v lastnem zosu, “desnica” pa naj dogajanje le opazuje.

    Eno je taktika, drugo pa strategija na daljši rok. Kaj res ne veste, kaj je eno – in kaj drugo?

  7. Mogoče je res čas za močno veliko koalicijo, ki bo Slovenijo potegnila z drsenja v prepad. A treba bo pozabiti na (politične) zamere. to pa bo po mojem precej težko. A, kjer je volja…

Comments are closed.