Čas kot psihološka kategorija

15

padalca_„Nimam časa!“ „Dolg čas mi je!“ „Celo večnost te nisem videla, nič se nisi spremenil!“ „Povej hitro, mudi se mi!“

Kako ljudje danes zaznavamo čas?

Dolgčas

Ko smo pred leti začeli z uličnim delom v okviru projekta Skala ter se ob poznih večernih in nočnih urah srečevali z mladimi v ljubljanskih blokovskih naseljih, je bil uvodni pozdrav pogosto enak: „Kako si? Kaj dogaja?“ Tudi njihov odgovor je bil skoraj vedno enak: „Nič! Dolgčas …“  Zanimivo je – ali pa tudi ne –, da danes,  dvajset let pozneje, ni veliko drugače. Pred kratkim sem sedel na kavi z naključno skupino študentov. Bili so z vseh koncev Slovenije – iz Dravograda, Kočevja, z Jesenic, iz Sevnice … V nekem trenutku se mi je v duši zavrtel film v preteklost, ponovil sem jim tisto vprašanje: „Kaj se zanimivega dogaja v vašem kraju?“ Odgovori so bili skoraj identični odgovorom, ki so jih mladi pred skoraj dvema desetletjema sredi noči izstrelili na kakšni od ljubljanskih ulic: „Nič! Vse je mrtvo. En sam dolgčas …“

Mladostniki enako kot njihovi vrstniki pred dvajsetimi leti na prvo žogo zelo hitro odgovorijo: „Kako je v šoli?“ „Dolgčas.“ „Kako je doma?“ „Dolgčas.“

Čas je v nekem smislu res „rabelj kruti“, kot se je izrazil Prešeren. Če trenutkov dneva ne zapolnimo s čim smiselnim, če jih ne napolnimo s smiselnimi opravili, postane čas res dolg, začne se vleči v brezkončnost, spremeni se v dolgčas.

Dolgčas je tisto občutje, ko človek zavestno ali podzavestno čuti, da je duša zastala v togosti, v notranji nebogljenosti. Dolgočasenje pomeni beg iz vsakdanjosti v neko pasivno obliko otopelosti v upanju, da „se bo s časom vse uredilo“. Toda dolgčas je kot močvirje: ko se zapletemo v občutek dolgočasja, ta z minevanjem ur v prazno ne pojenja, ampak se navadno še poglablja in stopnjuje. Spirala navzdol je pogubna: če je ne presekamo, končamo v apatiji.

Pomanjkanje časa

Po drugi strani je paradoksalno, da se danes praktično ni mogoče izogniti splošnemu vtisu, da ljudje nimamo časa. Vedno kam hitimo, kljub trdemu in prizadevnemu delu se težko izognemo občutku, da seznamu obveznosti ni videti konca. Dom, služba, konjički, take in drugačne stvari … Zmanjkuje časa za branje, za družino, za obiskovanje prijateljev, za kakovostno vzdrževanje socialnih vezi.

Starši pogosto tarnajo, kako težko najdejo čas za igro in sobivanje z otroki, starejši ljudje tarnajo čez mlajše, pogosto svoje otroke, da si ne vzamejo nobenega časa zanje in da komaj kdaj pridejo na obisk, otroci so zaposleni z dejavnostmi, ki jim poleg šole od jutra do večera zapolnjujejo urnike. Pritiski v službi napolnjujejo ljudi z občutkom, da so vedno v zaostanku – dela je vedno več kot časa, ki je na razpolago, da bi delo kakovostno opravili.

Občutek in dejstvo, da nam v tempu, kakršnega živimo, primanjkuje časa, poraja v vsakdanjem življenju številne stiske, probleme in nesporazume.

Čas za pomembno v življenju

V obeh primerih, naj se dolgočasimo ali imamo občutek, da nam časa kronično primanjkuje, gre seveda za psihološko občutje preživljanja časa. „Čas je v fiziki intenzivna količina, ki kaže na to, da si dogodki sledijo drug drugemu. Pojem ‘kasnejšega dogodka’ temelji na privzetku o vzročnosti,“ se glasi definicija časa v Wikipedii. Dan ima namreč, objektivno gledano, za vse in vsakogar enakih 24 ur, kljub temu, da se enemu zdi, da tečejo urini kazalci počasi, drugemu, da tečejo prehitro. Ko govorimo o času, govorimo torej o lastnih zaznavah poteka svojega življenja.

Za ljudi, poslanstvo in stvari, ki so nam v življenju resnično pomembni, vedno najdemo čas. Ali natančneje: ne, da ga najdemo, vzamemo si ga.

Če so nam pomembni otroci in odnos z njimi, bomo za to našli čas. Če verjamemo, da je pogovor hrana partnerskega odnosa, bomo zanj našli čas. Če menimo, da potrebujemo čas za svojo duhovno rast, ji bomo namenili čas. Če nam je odnos s prijateljem pomemben, ne bomo imeli težav in mu namenili uro svojega časa.

Vprašanje odmerjanja časa torej ni vprašanje tiktakanja ur, ampak vprašanje teže in pomena, ki ga v svojem življenju odmerjamo pomembnim ljudem, dogodkom in stvarem našega življenja. A pri občutjih in odmerjanju časa gre še za nekaj več: čas, ki ga odmerjamo v sekundah, minutah, urah in dnevih, kaže na našo lestvico vrednot. Na to, kaj nam je v življenju res pomembno in kar je za nas obrobnega pomena. Ne na splošno pomembno, ampak pomembno v določenem trenutku našega življenja.

Čas v jedru res pomeni vzročnost, ki jo doživljamo kot minevanje. Toda hkrati drži: občutek minevanja, odhajanja v človeku vedno znova odpira – na drugi strani – vprašanja prihodnosti. Vse razsežnosti človekove eksistence so v vsakem trenutku skrite v biti človeka: preteklost, sedanjost, prihodnost. In tudi slutnja transcendence. Četrte dimenzije našega bivanja.

Foto: Grega Sulejmanović

Pripis uredništva: Martin Lisec je psihoterapevt in urednik spletnega portala Stopinje.

 


15 KOMENTARJI

  1. Ne morem verjeti, kako dobre misli in ugotovitve ima vselej avtor, gospod Martin Lisec.

    Vedno nam zna pokazati bližnjico do osmisljenja življenja.

    Dolgčas je vsekakor odran nesmisla, pelhkosti stila življenja.

    Očitno so se nekateri navadili, da jih drugi, največkrat sodobna tehnika duhovno vodi v življenju. Ne pa da bi bili sami gospodarji svoje duhovne biti.

    Čim je zastoj s strani drugih na relaciji odnosov, je že dolgčas.

    Ustvarjalnost človeka pa daje neizmerne možnosti, tako na področju duhovnosti kot tudi materialnosti.

    Dolgčas je tudi odsev pomanjkanja duhovnosti v človeku, ki mu lahko v trenutku osmisli življenje in ga spravi v aktivno ustvarjalno držo.

  2. V literaturi prehod na vegetarijnstvo pogosto obravnava neokusnost vegetarijanske hrane. Problem je, da surovega mesa ljudje ne moremo jesti in zato uporabljamo zanj zelo močne začimbe. Za vegetarijanske jedi tako močne začimbe niso v navadi in posledično (zlasti pri kolebanju o prehodu) pogosto slišimo, da ta hrana ni dovolj okusna.

    Podobno jo z dolčasom. Ne moremo obsoditi le hoollywoodskih filmov in senzacionalističnih medijev, a dandanes vsi pričakujemo velike zgodbe in instant rešitve zapletenih problemov. Zato vsakdanjost, ki je mnogo manj teatralna, dojemamo kot dolgočasno.

    Jaz osebno se že leta trudim, da dopovem bivši ženi, kako ogromno škodo dela meni osebno in še večjo moji hčerki zaradi napačnega dojemanja stvarnosti. In najbrž bo trajalo še nekaj let. Živi dolgčas in prekleta inercija. A moral se bom sprijazniti, da življenje takšno pač je.

    Tudi fantje in dekleta, ki posedajo pred bloki (večere, dneve in leta), bi lahko veliko naredili za svojo bodočnost, če bi se bolj zavedali, da je treba delati domače naloge in svoj položaj izboljševati malo po malo. In se veseliti vsakega uspešnega koraka. Ne le zmag na državnem prvenstvu in seksualnih mejnikov. 😉

  3. Vedenje in znanje o veščinah osmisljenja življenja, bi moral vsak pridobiti v družinah ob pomoči osnovnega in drugega šolstva, pa tudi medijev.

    Osmisljenje življenja pomeni odkriti svoje talente in vzdrževati ravnovesje med duhovnim in materialnim življenjem.

  4. Pomemben element smisla življenja, je notranji mir in medosebni mir.

    Če ga ni, se je potrebno potruditi, da se takoj vzpostavi, pri čemer ne smemo biti trdi.

    Vpostavitev tega miru, nam bo dalo dodaten pospešek k osebnemu in skupnemu razvoju.

  5. Ta mir je pogoje naše ustvarjalnosti in osebne ter skupne sreče. Mir ni dolgočasen, ker osmisli življenje.

  6. Če bomo gojili občutek za ta osebni im medsebojni mir, se bomo zavedali, da nam agresivne in adrenalinske oblike življenja do sebe in drugih, ne morejo osmisliti in obogatiti življenje.

    • g. svitase … zakaj menite, da je mir, ki ga tako izpostavljate, ključna oblika bivanja? Če bi doživljali v življenju samo mir, bi bili kot rastlina. Mora biti nekaj dinamičnosti,adrenalina – to da voljo do življenja.

  7. Največje in najcenejše darilo, ki ga lahko damo sebi in drugim je mir.

    Ta mir je odsev naše duhovne zrelosti in razumevanje svoje duhovne biti in duhovne biti drugih.

    Potem je enostavno sodelovanje in skupno uresničevanje plemenitih ciljev.

  8. Najlažje najdemo svoj notranji mir in mir z drugimi, ko se duhovno povežemo s stvarstvom in na ta način pridobimo potrebno pomirjajočo duhovno moč, ki nam pomaga ustvariti ta mir.

  9. Odlično pomagalo za uspešen in učinkovit stik s stsvarstvom, je duhovno poglobljena miselna, tiha molitev.

  10. Ko imamo vzpostavljen naš notranji duhovni mir, pridejo do izraza vse najlepše kreposti življenja, med njimi kraljujeta radost in ljubezen.

  11. Administrator, a lahko preverite, ali se je moj komentar pod zgornjim člankom izgubil pri vas. Res se mi ne ljudi še enkrat pisati tako dolg komentar. So krivi presneti piškotki? Saj sem jih vse odobril, čeprav pišem s skupnega (konferenčnega) računalnika. 🙁

  12. Zdolgočaseni mladeniči in mladenke, ki posedajo pred svojim blokom me asocirajo na moj prehod na vegetarijansko hrano.

    Meso seveda ne moremo jesti surovo, ker ima nesprejmljiv okus. Zato ga naša industrija obilno in pikantno začini. Ob prehodu na vegetarijanstvo zato številni imajo probleme, ker jim vegetarijanska hrana enostavno nima nikakršnega konkretnega okusa. Veliko vode mora preteči, da več ne iščeš pikantnih okusov, pač pa te zdrava hrana napolni s fizično in čustveno energijo.

    Podobno je z zgoraj omenjeno mladino. Niso krivi samo hoollywoodski filmi in medijsko prodajanja instant rešitev do sreče, da opazijo samo velike zgodbe in so vredni komentarja nedolgočasno samo veliki osebni dosežki na področju spolnosti. Enostavno v takšni družbi živimo, ki ne zna sestavljati kamenčkov v palačo in poudarjati pomen trdega dela (nisem rekel garanja) in vztrajnosti za osebni uspeh.

    Tako da bi moj recept za vse zdolgočasene bil zelo enostaven. Manj televizije in posedanja po kafičih ter več druženja s pravimi prijatelji, branja pravih knjig in formalne izobrazbe. 🙂

  13. Se strinjam s predhodnikom.

    Če mlad človek pridobi pravočasno delovne navade, mu pomeni delo užitek in duhovno sprostitev. Seveda vse do prave mere, kar pomeni, da ne sme postati zasvojen z delom in zanemariti duhovni del življenja s soljudmi in s stvarstvom.

Comments are closed.