Čas koronakrize je lahko tudi čas osebnega preporoda

3
Čas krize je lahko tudi čas osebnega preporoda Foto Engin Akyurt / Unsplash

Čutim, da mi Kristus Kralj pravi, naj usmiljenje naj postane način življenja, ki se ne reklamira ali celo neposredno prenaša po Facebooku. Kristus Kralj, daj mi občutljivo srce in me obvaruj otrdelega!

“Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen …, tujec …, nag …, bolan …, v ječi … … in me niste …” (Mt 25,35–36.42–44)

Niso vsi časi enaki. Nekateri imajo posebno vrednost, drugi so bolj prazni, gredo kar mimo. Trenuten čas je zanimiv, prav primeren za razmišljanje o koncu. Strah zadnjih mesecev ustvarja globok nemir, ki v nekaterih primerih postane pričakovanje skorajšnjega konca: osebnega (že jutri sem lahko jaz na intenzivnem oddelku) ali določene dobe pa tudi sveta.

Čas koronakrize je lahko tudi čas osebnega preporoda

Podobe krst, žar, novice o bolnih bližnjih ali prijateljih, sporočila o vojnah prek medijev, napovedi katastrof, teroristični napadi pred vrati, nasprotujoča si sporočila – vse to ustvarja ugodno klimo za takšno razmišljanje. Zgodovina nas pa tudi pouči, da v časih pandemije, socialne krize, vojne … vedno nastane razpoloženje, ki mu je blizu mrtvaški ples. A izkušnje in evangelij me predramijo, da ima pričakovanje katastrofe lahko tudi preroditveni učinek. Ko se znajdemo pred možnostjo smrti, osebne ali bližnjih, to sproži v notranjosti proces, ki nam omogoči prepoznati in spoštovati, kar je bistveno. Predvsem pa nam omogoči znova odkriti smisel življenja, motiv zanj in kako ga pristno živeti. Dragoceno, ni kaj!

Pri Jezusu šteje samo to, kako živim vsakdanje življenje

Tudi Jezus spregovori o koncu sveta. Zanima me, kaj mi lahko danes osvetli. Najbolj je zame dragocen način, kako je to povedal. Evangelij praznika Kristusa Kralja je Jezusov zadnji govor v Matejevem evangeliju pred trpljenjem. Ko smo na koncu neke izkušnje, nekega odnosa ali življenja, želimo izreči najpomembnejše. Preseneti me, o čem govori Jezus. Dotika se preprostih stvari, vsakdanjih dejanj. Slišim ga: šteje samo, kako živim vsakdanje življenje. Ni pomembno, ali delam velike stvari, ampak le, ali ljubim v majhnih, banalnih stvareh, ki jih prinaša življenje. Tudi v tem našem času strahu in tesnobe ostaja najpomembnejše vprašanje: S kakšno ljubeznijo opravljam vsakdanja dela, ki jih bližnji potrebujejo? V tem trenutku imamo resnično potrebo po preprostih gestah, dejanjih, bližini. Tradicija Cerkve je geste, ki jih Jezus predstavlja, poimenovala telesna dela usmiljenja. Na koncu dojemam, da imam kdaj oči zastrte pred realnostjo; kaj terja od mene. Čas krize lahko prečisti moj pogled in mi pomaga dojeti, kaj je res nekaj vredno, za kaj je vredno potrošiti življenje.

Čutim, da mi Kristus Kralj pravi, naj usmiljenje postane način življenja

A ne gre le za to, da bolje prepoznam dostojanstvo drugega človeka. Jezus me vabi k še drugemu spoznanju: Jezus se poistoveti z najmanjšim. Če iščem tistega, ki je v največji potrebi, iščem njega. Tudi danes: najti tistega, ki je v potrebi, pomeni najti Boga. Zato imajo ta dejanja globok ne le človeški, ampak tudi teološki pomen: v njih je živeta vera, učlovečena teologija – vera v dejanju. Bog se pusti najti v majhnosti in lepo je to poudariti prav na praznik Kristusa Kralja vesoljstva. Kajti s kontemplacijo te majhnosti bom očistil svoje ideje o uveljavljanju, o moči in oblasti, o slavi in uspehu.

Čutim, da mi Kristus Kralj pravi: usmiljenje naj postane način življenja, ki se ne reklamira ali celo neposredno prenaša po Facebooku: v evangeliju se tisti, ki so dela usmiljenja vršili, tega sploh niso zavedali. Zanje je bilo to normalno, samoumevno. Skrb pa zbuja to, da je mogoče imeti tudi otrdelo srce, ne da bi se tega zavedali: tudi tisti, ki teh del niso delali, se tega niso niti zavedali. Živeli so v neobčutljivosti in se niso zavedali, da v njihovem življenju nekaj ni bilo v redu: kdaj smo te vendar videli …?

Kristus Kralj, daj mi občutljivo srce in me obvaruj otrdelega!

Časnik je še vedno brezplačen, ni pa zastonj in ne poceni. Če hočete in zmorete, lahko njegov obstoj, ki je danes ogrožen, podprete z donacijo.

3 KOMENTARJI

  1. Vsekakor raste:
    – globoka vera
    – sočutje
    – medsebojna pomoč
    – solidarnost
    – notranji duševni mir
    – družinska in osebna sreča.
    – manj egoizma
    – povečano domoljubje
    – navezanost na sorodnike in domače soljudi
    – več časa za medsebojni pogovor
    – več medsebojnega spoštovanja
    – notranji in zunanji mir in manj nemirnega beganja po svetu
    – manj onesnaženja
    – občudovanje narave
    – sonaravno življenje…