Čas, ko se gradi, in čas, ko se zgrajeno podira

Starozavezni Pridigar je verjetno med prvimi ugotovil, da čas ni brezbarvna in brezoblična gmota. Barvo in ton mu daje sedanjost, tista točka tega trenutka torej, ki na premici iz preteklosti v prihodnost pušča v osebnih eksistencah sledi poti nas, slehernikov sodobnosti. Individualnih in skupnih, skupnostnih.

Besede Pridigaja so bile pred dobrima dvema desetletjema v tistem prijaznem junijskem večeru vtkane v slovensko kolektivno zavest: »Je čas rojevanja in čas umiranja, čas sajenja in čas ruvanja nasada. Je čas pobijanja in čas zdravljenja, čas podiranja in čas zidanja. Je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Je čas zametavanja biserov in čas zbiranja biserov, čas objemanja in čas odtegovanja objemanju. Je čas pridobivanja in čas zapravljanja, čas hranjenja in čas zametavanja. Je čas paranja in čas šivanja, čas molčanja in čas govorjenja. Je čas ljubezni in čas sovraštva, čas vojne in čas miru« (Prd 2,3–8).

Je čas nasilja in čas, ko beseda postavi stvari nazaj na njihovo mesto, bi lahko rekli. Če namreč danes pogledamo na splet, družbena omrežja, odpremo časopise, prisluhnemo utripu ulice, se poglobimo v stanje duha, potem se ne moremo otresti občutka, da se sedaj dogaja čas rušenja. Da, tudi to je faza v dinamiki odnosov – individualnih in skupnostnih.

Ko to pišem (30. 11.), se zunaj, nekaj korakov stran, dogaja čas protesta. Prsti me srbijo, da bi se spustil v komentiranje trenutnega družbenega dogajanja in konflikta, ki se dogaja na bližnjih ulicah in trgih. Toda ostal bom pri temah, katerim sem posvečal pozornost v preteklih mesecih. Ne zato, ker bi bilo v naši domovini vse rožnato, ali zato, ker o trenutnih dogodkih poglabljanja konflikta nimam svojega mnenja, ampak zato, ker mi osebne in profesionalne izkušnje, ki so mi bile na poti življenja darovane, pripovedujejo o tem, da čas konflikta, nasilja in rušenja ni zadnje poglavje odnosa. Kot oseba, mediator in terapevt vem, da so protesti, nasilje, grožnje in težke besede samo najbolj brutalna faza nekega odnosa. Pogosto tudi najbolj boleča, tako na individualni kot na skupnostni ravni.

Konflikt

Konflikt je del vsakdanjosti. Ima svojo mučno plat, toda hkrati pripoveduje, da je v odnosu še vedno iskra življenja. Na misel mi prihaja gospa, ki je na terapevtskih srečanjih pogosto pripovedovala o svojem odnosu z možem, zlasti o tem, kako mu vedno znova izraža svoje nezadovoljstvo, kako so številne stvari med njima konfliktne. Globoke rane in nerazumevanje, ki se vleče že od samega začetka njunega odnosa. Prizna, da si v globini želi boljšega, bolj kakovostnega odnosa z možem, v resnici pa se vse skupaj kaže kot neko nenehno najedanje in utrujanje. Možu to njeno pritoževanje ni po volji, zato jo pogosto prosi, naj s tem preneha. Ona vztraja: „Ne bom! S tem ti kažem, da še nisem obupala nad tabo in nad nama! Ko ne bom več težila, bo pomenilo, da mi je vseeno zate.“

Natančno to: tudi konflikt je – paradoksalno – lahko eden od kazalcev, da je odnos še vedno živ. Pogosto si sicer ljudje želimo, včasih tudi podzavestno, da bi živeli mirno življenje, brez konfliktov. Lahko bi rekli malo sarkastično in v tem kontekstu več kot slikovito: na pokopališču ni nobenih konfliktov, tam je vse mirno. Toda tam tudi ni niti trohice življenja.

Z drugimi besedami, tudi stopnja konfliktnosti lahko nakazuje živost odnosa. Dokler sem z drugim v konfliktu, sem v procesu rasti in notranje preobrazbe: zavedam se, da je tako pred mano kot pred partnerjem – in seveda tudi pred obema skupaj – še vedno pot osebnostne in partnerske rasti ter dozorevanja. To seveda ne pomeni, da so žive samo konfliktne zveze. Želim povedati, da konflikti za zvezo še zdaleč niso nekaj vnaprej slabega ali negativnega. Negativna je mimobežnost, odsotnost, umaknjenost v svoj svet, odsotnost pogovora in komunikacije.

Konflikt je točka v odnosu, ki kliče po besedi in pogovoru. Zelo pomembno je, da se naučimo sobivati s konfliktnimi situacijami življenja in iz njih izvabljati tisto, kar je za nas v danem trenutku najboljše.

Čustva (v vrtincu konflikta)

Pred nekaj dnevi me je prijetno presenetilo e-sporočilo prijateljice, s katero se nisva srečala nekaj let. Nekoč smo se z njo in z možem pogosto videvali. A pota življenja se včasih razidejo, potem spet združijo. Beseda je dala besedo, v dveh dneh smo se dogovorili za srečanje. Na večer sem prišel k njim, toplo smo se pozdravili. Veseli smo bili drug drugega. Njuni otroci so zgovorno in samozavestno posegali v pogovor odraslih. Miren večer, ki se je končal s pogovorom v troje. O resničnih dilemah poročenih, ločenih, srečnih in kriznih odnosov, kakor jih pač danes živimo ljudje srednjih let.

Prijetno me je presenetil Mare, Sarin mož, sicer ekonomist z magisterijem, ki je ob pogovoru o drobnih, mučnih in neskončnih prepirih, ki se med partnerjema pogosto dogajajo zaradi konec koncev nepomembnih reči, mirno rekel: „Ampak toliko čustvene inteligence pa že mora človek imeti, da zna v tistem trenutku prepoznati, da gre za nepomembno stvar in naredi korak nazaj.“

Drži! Ampak to je pogosto težko, kajti ko konflikt raste, se krepijo v nas določena čustva. Tista črna, pesimistična, destruktivna. Skupaj s konfliktom preplavljajo človeka tudi negativna čustva: jeza, žalost, obup, gnev, razočaranje, občutek manjvrednosti, samopomilovanje … Vse to vodi v kljubovanje, pogosto v (iracionalno) vztrajanje pri nepomembnih načelih. Negativna čustva zaostrijo boj med partnerjema.

V konfliktnih situacijah mora biti človek zelo pozoren na tok čustev v sebi. Ne sme jih podcenjevati, še manj ignorirati. Reševanje konfliktnih situacij je brez temeljitega osebnega spoprijema z negativnimi čustvi nemogoče.

Nasilje

Nasilje, naj si bo verbalno, fizično, psihično, mentalno ali ne vem kakšno še, je samo eden od možnih, sicer relativno pogosto uporabljenih načinov reakcije na določeno konfliktno situacijo. V vsakdanji govorici se pojma konflikt in nasilje pogosto mešata, oziroma enačita. Mediji poročajo, da je v „konfliktu umrlo“ toliko in toliko ljudi. To seveda ne drži, ljudje so umrli v izbruhih nasilja.

Konflikt je odprto polje nestrinjanja, ki ga je mogoče rešiti na veliko načinov. Lahko se umaknemo, se pogovorimo, se potrudimo poiskati neki za obe strani sprejemljiv kompromis. V konfliktu ima beseda, pogovor, svoje legitimno mesto. Konflikt je trenutek, ki sam po sebi kliče po pogovoru.

Za rešitev konfliktne situacije lahko izberemo tudi nasilje, toda, ponavljam, to je samo eden od možnih načinov rešitve konflikta. Nasilje pripelje odnos(e) v slepo ulico. Z izbruhom nasilja padejo vse dogovorjene norme in meje medosebnega komuniciranja. Dogodek nasilja rodi kaos, v ljudeh povzroči negotovost in strah, potegne jih ali v vrtinec agresivnosti ali pa jih napolni s strahom, negotovostjo in nemočjo. Prav ta nemoč da nasilnežem nova krila in moč.

Ključni problem je, da dogodek nasilja izniči možnost pogovora. Če se znajdemo v nasilni situaciji, imamo dve možnosti: ali se umaknemo ali pa zajezimo nasilje z uporabo – še večje sile. To smo videli na zadnjih protestih, ko so lahko policisti ustavili izgrednike šele z uporabo nasilnih sredstev.

Ko val nasilja popusti, ostanejo zaripli obrazi, čustva jeze, obmetavanje z grdimi izrazi in žaljivkami – in potem se glave ohladijo. Ljudje lahko spet trezno razmišljajo. Pogledajo povzročeno škodo, razmislijo o razpokah, ki jih je nasilje vneslo v odnos, in se začnejo spraševati, kako naprej.

Beseda

Evangelist Janez pravi, da je bila na začetku beseda. In tudi na koncu je – beseda. Pogovor. Vmes se dogajajo prepadi konfliktov, čustev in nasilja, a na koncu se je potrebno dogovoriti. Pogovor pride na vrsto potem, ko srca prežvečijo zagrenjenost, ponižanje in razočaranje. Potem, ko gre vsak vase in na koncu (skupne) poti doume, da ne more drugega do neskončnosti posiljevati s svojimi pogledi in vizijo.

V spomin mi prihajajo družinske mediacije, v katerih so padale težke besede in obtožbe, iz razočaranih partnerjev sta bruhala jeza in poniževanje. A ko je vse hudo izrečeno, se osebi, ki sta sicer v sporu, a še vedno v odnosu, nenadoma zavesta, da je potrebno potegniti črto in se dogovoriti, kako živeti od tod naprej. Spomnim se Mete in Andreja, ki sta se ločevala glasno in ponižujoče. Na koncu sta, sicer s stisnjenimi zobmi, po dolgih urah pogovora in iskanja rešitev, sprejela dogovor – nekaj s pomočjo mediacije, nekaj je odločilo sodišče. Oba se trudita spoštovati dogovorjeno. Sedaj sicer ne komunicirata veliko, toda bes in zamera v njunih srcih počasi hlapita.

Za sklep lahko ugotovimo, da postavlja življenje pred slehernega izmed nas dve nikoli dokončani nalogi: oživljati v sebi vero v stvariteljsko moč besede tudi v kontekstu (partnerskih) odnosov ter se nenehno učiti ter si prizadevati, da pogovor v (partnerskem) odnosu ne zamre.

Martin Lisec je direktor podjetij Stopinje in Mohorjeva d.o.o., Ljubljana.

Foto: Stopinje.si