Priznam: sprva sem hotel pisati zgolj o ustavnih spremembah oz. o tem, zakaj jih v Sloveniji potrebujemo. A ko je po medijskih kuloarjih zaokrožil verz pokojnega Daneta Zajca »Pride čas, ko ni več časa«, na katerega je v posebnem pismu opozoril pesnik Niko Grafenauer, in ko se je omenjeni verz dejansko združil z razlogi za tretjo majniško deklaracijo, ki je nastala skoraj sto let po prvi in četrt stoletja po drugi, mi je bilo jasno, da moram spremembe ustave umestiti v širši družbeni in politični kontekst.
A vendarle naj začnem z dogodkom, ki se na prvi pogled zdi obroben. Ob padcu vlade Alenke Bratušek – slednja je odstopila potem, ko je vodenje njene stranke znova prevzel Zoran Janković – ter ob zagatah glede predčasnih volitev se je namreč v javnosti pojavil nov predlog ustavne spremembe, preko katere bi se državni zbor v primeru pat pozicije lažje razpustil in brez večjih zapletov omogočil predčasne volitve. Seveda se je predlog na nek način ujel tudi s stalnimi zahtevami po spremembi volilnega sistema. A reakcija je bila nekako pričakovana, saj je predlog največje opozicijske stranke znova naletel na ignoranco. Celo ostali dve opozicijski SLS in NSi sta se skušali ponovno javno distancirati od predlogov v duhu »druge republike«, češ nagle spremembe ustave niso sprejemljive. A bodimo iskreni: ti predlogi za spremembo ustave niso novi, pač pa imajo že precej dolgo brado. Le da se z razpravo o njih vedno znova odlaša in jo potiska na rob. Že videno.
A dvomim, da v SDS ne bi vedeli, v kakšnem stanju je slovenska parlamentarna demokracija. Za vsako ustavno spremembo je namreč potrebno pridobiti široko politično soglasje, kar v slovenskem hramu demokracije skrajno težko, ne pa tudi nemogoče. Res pa je tudi, da so nekateri poslanci ob zadnji spremembi ustave, namreč s sprejemom t. i. zlatega fiskalnega pravila o omejitvi zadolževanja, ob svojem glasovanju za omenjeno spremembo držali figo v žepu. S predlogom amandmaja k ustavi glede postopka razpusta državnega zbora pa je največja opozicijska stranka verjetno samo dodatno preverila, koliko je slovenska politika v resnici pripravljena na spremembe. Izkazalo se je, da je velika večina sedanjih parlamentarnih strank zelo konservativnih in togih, kar je po svoje razumljivo, saj branijo predvsem lastne pozicije. Že pri razpravi o večinskem sistemu se je pokazalo, da prav velikega navdušenja po kakršnikoli spremembi volilnega sistema ni. Takšna sprememba namreč prinaša tveganje, da ta ali oni poslanec ne bo več izvoljen ali da bo morda stranka na naslednjih volitvah izpadla iz parlamenta. S tem se mnogi ujamejo v začaran krog, ko lasten interes postavijo pred obči interes države (npr. da bi slednja dobila stabilno vlado). V pogojih sedanjega volilnega sistema to praktično ni mogoče, saj je sestava vlade odvisna šele od dogovora strank, ki pridejo v parlament. Povedano drugače: zmagovalcev in poražencev volitev dejansko sploh ni, medtem ko imajo koalicijske stranke z manjšim številom poslancev precej večjo moč, kot se zdi na prvi pogled, saj lahko z grožnjami o izstopu iz koalicije državo vzamejo za talca.
Iz vsega tega lahko izpeljemo tezo, da ni pomemben zgolj formalni vidik ustavnih sprememb, pač pa mentaliteta tistih, ki sedijo v državnem zboru. V sedanji sestavi DZ je mogoče predvsem v vladajočih strukturah opaziti miselnost, da je »za državo dobro to, kar je dobro za moj žep«. Torej enačenje občega dobrega z ozkimi osebnimi interesi, ali še bolje: podreditev občega interesa osebnemu interesu. Tudi pri prodaji državnih lastniških deležev v bankah in velikih podjetjih očitno še vedno prevladuje miselnost »nacionalnega interesa«, da morajo banke in podjetja ostati obvezno v domači lasti. In če ni drugega lastnika, naj bo lastnik pač država. To pa posledično prinaša netransparentno upravljanje z bankami in podjetji, političnim kadrovanjem v uprave in nadzorne svete in navsezadnje tudi razne kravje kupčije, zaradi česar postajajo državne banke in podjetja nekakšni kolhozi, ki povrh vsega predstavljajo črno luknjo za davkoplačevalski denar. Slovenci se moramo resno vprašati, koliko denarja, ki bi ga lahko porabili za razvoj in obnovo prometne infrastrukture, je od osamosvojitve dalje dejansko končalo v raznih bančnih luknjah in koliko smo doslej davkoplačevalci plačevali grehe politično zaščitenih posameznikov. A korenine tovrstnega početja so predvsem v nerazgrajenih monopolih ter vrednostnem sistemu totalitarnega režima, zaradi česar je slovenska tranzicija postala tipična »zgodba o neuspehu«, če nekoliko parafraziramo neko staro predvolilno geslo nekdaj velike LDS, ki se dandanes skuša reinkarnirati preko novih strank, a znova s starimi in že preverjenimi obrazi. In prav ta »elita« nam ponovno uvaja sprevrženo načelo iz časa socializma: »Kar je tvoje, je moje, kar je moje, pa naj te nič ne briga.«
Problem torej ni v samih spremembah, pač pa v mentaliteti. A ne samo mentaliteta politikov, pač pa širše javnosti, ki ni sposobna prepoznati tranzicijskih zablod in še vedno živi v utvari, da bo kmalu prišel nek novi socializem, preko katerega bomo lahko rešili vse probleme. Tovrstnih »cesarjevih novih oblačil« je bilo doslej že preveč in mnogi se jim niso pripravljeni odpovedati, ne glede na to, da že dolgo časa lahko opazujejo cesarjevo »goloto«. Obenem pa prav od istih ljudi ves čas poslušamo nerganje o požrešnih politikih, ki so »vsi isti«. Kar je pravzaprav idealni humus za vzdrževanje sedanjega stanja. Prav zato je pobuda z novo Majniško deklaracijo kot dopolnilom slovenskega nacionalnega programa lahko zelo dobra osnova za osveščanje slovenske javnosti o tem, kje so resnični razlogi za neuspešno tranzicijo in kako je pomembno spremljati politično dogajanje ter na podlagi vrednot, na katerih je nastala država Slovenija, izločiti vse tiste politične akterje, ki zavirajo spremembe na bolje ali pa nam kot nekakšno »mesijansko« alternativo ponujajo t. i. demokratični socializem.
Skratka, prišel je čas, ko ni več časa za oklevanje. Ni več časa, da bi še naprej vlivali novo vino v stare mehove. Kajti na ta način se bo vsako, še tako dobro vino zelo hitro pokvarilo.
