Žalostno stanje duha

2
734

Vsi smo na istem vlaku in vsi si bomo delili skupno dobro in skupno breme. V vsej gorečnosti še naprej prepričujemo prepričane in sovražimo drugače prepričane. Čas je za ročno zavoro, ki jo lahko potegnemo samo skupaj, da prevzamemo krmilo skupnega vlaka.

Navdaja me žalost zaradi stanja duha v naši lepi deželi. Slovenija je moja edina domovina. Prebivalci te dežele so moji someščani, sodržavljani in soustvarjalci naše družbe. In nihče ni pri tem izjema.

Prebivalci Slovenije smo se že dolgo nazaj nehali poslušati. Govorili smo vsak svoje. Ponavljali smo mantre, liturgije … skratka leve in desne opije za ljudstvo. Poslušal pa ni nihče. Vsakdo je verjel svojim in le redki so bili dovolj predrzni, da so pomislili, da morda imajo oni drugi kaj pametnega za povedati. In tako smo šli vsakdo svojo pot.

Čudovito je bilo sedeti sicer na istem vlaku, vendar s svojimi v vagonu, kjer smo prepričevali prepričane, one druge z drugega vagona pa smo imeli za malo neumne, včasih celo za hudobne in na trenutke za sovražne. Medtem ko je vlak peljal svojo pot, pa so oni drugi v očeh teh iz tega vagona postajali čedalje manj neumni, bolj hudobni, nevarni, predvsem pa sovražni.

Naš skupni vlak poganja pohlep, egoizem, …

Medtem pa se naš skupni vlak bliža svoji poslednji postaji. Ko oboji gledamo skozi okna svojega vagona, opažamo, da drevesa več niso polna sadja, da je sonce nekoliko otemnelo ter da nam siva oblačnost, povezana z gosto meglo, teži dušo in zastira pogled. Še zadnje velike table nas opozarjajo, da se vozimo v deželo z zmanjšano osebno svobodo, kjer mali človek že za manjši prekršek dobi njemu veliko kazen, veliki človek pa brez posledic tepta zakone in izkorišča ter pušča v bedi majhnega človeka.

Seveda z destinacijo nismo zadovoljni. Kdo je vozil ta vlak? Oni iz levega ali oni iz desnega vagona? Oboji po malo? Ne, ne eni in ne drugi. Pravzaprav so se kolovodje samo pretvarjali, da so iz levega ali desnega vagona. Vlak so vozila neka čudna bitja, ki jih imenujemo pohlep, egoizem, brezbrižnost do bližnjega, občutek nadmoči in nedotakljivosti. Verjetno je še kaj podobnega prevzelo krmilo našega skupnega vlaka. Toda ta čudna bitja niso ne leva in ne desna. Preprosto so univerzalna.

Ko so ta čudna bitja prijela za krmilo, so najprej izrabila najšibkejše, ki niso ne levi in ne desni, pravzaprav sploh nismo bili prepričani, če so na našem vlaku. Prišli so iz onih revnih držav, da bi pri nas zaslužili kruh zase in za svoje družine. Pred našimi očmi so ostali brez plač, socialnega varstva, brez dostojanstva …

Takrat je večina levičarjev izgubila svoj humanizem in večina desničarjev svojo krščanstvo – čast izjemam iz obeh strani. Takrat so ulice ostale prazne! Normalno, saj smo mi povsem lepo živeli naprej in še vedno prepričevali prepričane, da oni v onem drugem vagonu postajajo vse bolj nevarni in sovražni. Medtem so izkoriščeni ljudje s sklonjenimi glavami, in samo oni vedno s kakšnimi občutki, zapuščali našo domovino razočarani nad sistemom in nad nami, da smo v njihovi stiski ostali nemi.

Levi humanizem in desno krščanstvo le v izrečenih besedah

Nato je prišel na vrsto delavski razred. Ona čudna bitja so privatizirala podjetja, posle speljala drugam, prijavila stečaje in delavce porinila na ulice. Samo Bog pozna njihove agonije! Takrat se je zaslišalo nekaj levega humanizma in desnega krščanstva, vendar je bolj ali manj ostalo na izrečenih besedah – zopet čast vsem pozitivnim izjemam.

Istočasno so čudna bitja izpraznila banke. Zaprošala so za ogromne kredite brez kritij. Gospodje iz vrst istih bitji so jim kredite odobrile, medtem ko običajni državljani iz levega in desnega vagona pri teh istih bankah nismo mogli dobiti kreditov za nakup ali izgradnjo svojih domov. Nato so tovariši zadolžili one iz desnega in levega vagona pri tujih bitij, ki pa so prave pošasti.

Sedaj je prišel na vrsto srednji razred! Seveda brez izjem, kajti čudna bitja ne poznajo razlik med ljudmi. Nikogar ne diskriminirajo. Vsem želijo pobrati vse, kar se le da. Tistim, ki so bili pridni in so si nekaj ustvarili, jim hočejo preko povečanih in novih davkov pobrati, ker se pač da. Kajti oni in njihovi otroci bodo poplačali bančni dolg z vsemi obrestmi vred.

Čas je za ročno zavoro

Medtem ko potniki iz levega in desnega vagona prepričujejo svoje in sovražijo one druge, se populacija v Sloveniji menja. Vsako leto v naši deželi živi vse manj slovenskih državljanov in vse več tujcev. Slovenija je postala močno zadolžena in tuji slovanski jeziki in kulture prevzemajo velika slovenska mesta. Ob 19. uri pa poslušamo »političko nastavo« z močno cenzuro. Vsako drugačno mnenje pa je označeno za prepovedan sovražni govor.

V vsej gorečnosti še naprej prepričujemo prepričane in sovražimo drugače prepričane. Toliko smo zagnani, da smo pozabili, da ta naš skupni vlak ima tudi ročno zavoro. Morda se še celo spomnimo, vendar to zavoro lahko potegnemo samo skupaj. To je pa že preveč. No, saj tako so nas prepričala tista čudna bitja, ki se dobro zavedajo, da dokler smo razdvojeni, nam lahko vladajo in nas nadvladajo.

Upam, da kmalu spoznamo to, kar čudna bitja vedo. Vsi smo na istem vlaku in vsi si bomo delili skupno dobro in skupno breme. Francozi se skupaj borijo proti visokim cenam goriva, ker ga preplačujejo vsi. Brezbrižnost in pasivnost nam ne bosta dala boljše prihodnosti. Čas je za ročno zavoro, da se ustavimo, pogovorimo in prisluhnemo potnikom iz obeh vagonov in skupaj prevzamemo krmilo skupnega vlaka. Rešitev ni ne leva in ne desna. Rešitev je naša, skupna, univerzalna.

2 KOMENTARJI

  1. “Levi humanizem in desno krščanstvo le v izrečenih besedah”

    Gospod Toni,
    ali ste v vašem razmišljanju upoštevali dejstvo, da je “levi humenizem” na oblasti in da je “desno krščanstvo” =bena stran?

Comments are closed.

Prijava

Za komentiranje se prijavite