Po Bajukovi vladi smo torej dobili še drugo manjšinsko vlado v slovenski parlamentarni zgodovini.
Dvojna manjšinskost
Njena manjšinskost je dvojna. Po eni strani stranke v vladi same nimajo absolutne parlamentarne večine in vlada kot prva v zgodovini pri potrditvi ni dobila absolutne večine glasov. Po drugi strani je na razmeroma trhlih nogah javna podpora njenemu nastanku. Ohranitev oblasti doslej vladajoče opcije je bila namreč dosežena nekako na silo in je komaj še uskladljiva z volilnimi rezultati. Lahko bi skoraj rekli, da sta se v javnosti oblikovali dve razmeroma močni manjšini, vmes pa so neopredeljeni kot nekakšen jeziček na tehtnici. Zdi se, da nekoliko števlčnejšo manjšino predstavljajo volivci, ki so še pripravljeni prikimati sleherni rešitvi, ki zagotovi obvoz okoli Janeza Janše in SDS.
Toda ne veliko manj je takih, ki so volitve in njihov izid razumeli kot priložnost za nujne in temeljite spremembe. Občutek imam, da med njimi niso zgolj strankarsko ali ideološko izrazito opredeljeni ljudje. Najpozneje po viku in kriku, ki ga je del gospodarstvenikov (sicer v slogu too little, too late) zagnal proti koalicijski pogodbi, je sočasno jasno, da v sedanjem recikliranem kabinetu ta velika skupina volivcev ne vidi domala nikakršne perspektive za uresničevanje zaželenih premikov.
Nekakšen dokaz šibkosti Šarčeve vlade je tudi imenovanje Damirja Črnčca za državnega sekretarja. Osebno ne verjamem, da bi tako pomembno in vidno kadrovsko odločitev lahko premier sprejel brez blagoslova tistih, ki so mu “prepovedali” oblikovanje široke koalicije. Imenovanje je verjetno po eni strani signal večinski javnosti, da Slovenija tudi pod Šarcem ne bo pretiravala s “politiko odprtih meja”, ki bi se utegnila za nepopolni vladni sekstet klavrno končati. Gre pa tudi za signal tistim v vladajočem bloku, ki imajo javno sicer polna usta skrbi za migrante, a so kot predstavniki (že po naravi stvari konservativne) družbene elite seveda zaskrbljeni, kaj bi zaostritev migrantske krize pomenila za njihov privilegirani družbeni položaj.
Zelo verjetno je torej, da bo Črnčec igral vlogo “slabega policaja” v vladi, kot jo je pod Cerarjem notranja ministrica. Kdo bo nadomestil Brgleza kot “dobri policaj”, še ni čisto jasno. Stranski učinek vsega tega je še možnost Levice, da odigra nekaj ganljivih opozicijskih scen, kar ji bo povečalo kredibilnost za primer, če bi morala na naslednjih volitvah prevzeti položaj vlečnega konja vladajočih.
Trenutek za vlado v senci
Z ozirom na sprememb željni del volilnega telesa ali bolje na politično manj jasno opredeljene znotraj njega je Janša morda zamudil priložnost, ko ni odigral aduta iz rokava in ni vsaj ponudil možnosti alternativnega mandatarskega kandidata ali kandidatke. Seveda to, kot sem tukaj že zapisal, skoraj zagotovo ne bi spremenilo razpleta drame o oblikovanju vlade, saj bi še vedno prevladala železna blokovska logika. Toda povečala bi se verodostojnost stranke SDS in njenega voditelja.
Gotovo pa bi bilo koristno, da vsebinska opozicija, predvsem stranki SDS in NSI, ohranita tisti (znaten) del volilnega telesa, ki je tokrat res pričakoval spremembe, v “pripravljenosti”. Dobra možnost za kaj takega bi bilo oblikovanje vlade v senci, v katero bi bilo moč vključiti še nekatere zunajparlamentarne stranke in nestrankarske posameznike. Res je, da vlade v senci zunaj držav Commonwealtha nimajo tradicije, medtem ko se v Sloveniji tista pod Emilom Milanom Pintarjem ni pretirano izkazala. A če kaj, je prav po sili porojeni Šarčev kabinet primerna “tarča” za resno vsebinsko kritiko, ki bi kajpak morala parlamentarno opozicijo utrditi kot verodostojnega poroka sprememb.
Pri tem bi se “kulturne vojne”, kot jih s primerom Šiško in drugimi vsebinami skuša vsiljevati družbeni in medijski main stream, morale v veliki meri umakniti odgovorom na konkretne zagate državljank in državljanov.
Foto: Fancycrave on Unsplash
