V dneh pred prvim novembrom, ko se v Sloveniji verni in neverni spominjamo svojih in drugih rajnih, se mi zdi potrebno, da si še na poseben način zastavimo vprašanje o življenju in smrti. Pa ne le o fizičnem življenju in smrti ljudi, ampak tudi o kulturi življenja in kulturi smrti, o smislu in nesmislu življenja oseb in družbe v našem času.
Najprej želim spomniti na dva dogodka, ki sta se zgodila pretekli teden.
V Sloveniji je v četrtek potekala pogrebna slovesnost za prvih sedemsto žrtev povojnih pobojev, katerih posmrtni ostanki so bili preneseni iz Hude jame na mariborsko pokopališče Dobrava. S tem je bil narejen korak k temu, da se prizna resnica tedanjega obdobja in tudi resnica vseh desetletij, ko je bil spomin na pobite prepovedan in kaznovan.
Istega dne smo se spomnili tudi povsem drugačnega dogajanja. Minilo je namreč 30 let, kar so se v Assisiju na povabilo papeža Janeza Pavla II. predstavniki različnih religij zbrali skupaj v molitvi za mir. Letošnje srečanje za mir je bilo v Assisiju pred dobrim mesecem. Sporočilo prvega in vseh kasnejših srečanj je jasno: prizadevanje za mir je tako močna točka srečanja, da razlike niso več tako velike, da bi preprečile iskreno skupno prizadevanje za dobro.
Ta dva dogodka sta dobra pokazatelja dvojnosti časa v katerem živimo. Če se najprej ozrem k dobremu, moram reči, da živimo v čudovitem času. V zadnjih desetletjih so se zgodili dogodki, ki so se stoletja zdeli nemogoči. Omenimo nekatere: papež Janez Pavel II. je prvi papež, ki je po skoraj dveh tisočletjih stopil v sinagogo, kar je eden velikih dogodkov, ki so privedli do novega odnosa med religijami, do odnosa, ki je omogočil srečanja kot so v Assisiju. Podobno je z ekumenskimi prizadevanji med različnimi krščanskimi skupnostmi: spomnimo se na srečanje papeža Frančiška in patriarha ruske pravoslavne cerkve Kirila letos v Havani, srečanje na katerega je bilo treba čakati skoraj 1000 let. V prihodnjih dneh bo po 500 letih prišlo do zelo pomembnega srečanja med papežem in voditelji luteranske cerkve. Srečanje je sad večletnih prizadevanj, pri tem pa je bila zelo pomembna vloga zaslužnega papeža Benedikta XVI.
Podobnih premikov v dobro in lepo je veliko tudi v drugih okvirih družbe in kulture.
Na drugi strani pa živimo v času, ko se zdi, da je vedno več vojn, nasilja in drugih oblik kulture smrti. Za velik del zahodne civilizacije se zdi, da drvi v smeri družbe, ki nima globine, ki je moralno dekadentna, ki spodbuja ali uničujoči nihilizem ali narcistično samozadostnost in ukvarjanje s samim seboj. Taka življenjska drža, taka kultura poudarja začasnost, minljivost. V središče postavlja samo sebe, do drugih, drugačnih pa ima ali nezainteresiran, apatičen odnos, ali pa je nasilna. Taka kultura ne more razviti resnične solidarnosti z drugimi, ki so drugačni, zlasti pa ne more izraziti sočutja in povezanosti z vsemi, ki so sedaj ali so bili v preteklosti po krivici preganjani, marginalizirani, revni ali drugače ubogi.
Dobro je, da se vedno znova zavedamo, da je prihodnost odvisna tudi od vsakega od nas. Velika večina ljudi ima dovolj notranje svobode, da se sama ali skupaj z drugimi lahko odloči po čem hrepeni, katero smer prihodnosti želi spodbujati in podpirati. Mislim pa, da je treba ostati trezen. Katastrofe in propadi se lahko zgodijo hitro, preoblikovanje zahodne civilizacije v smeri kulture življenja in civilizacije ljubezni, kot se je izražal sveti papež Janez Pavel II., pa je dolgotrajen proces. Proces bo najbrž trajal več generacij. Zato se ne smemo prepustiti nezaupanju ali brezupu, če se stvari ne odvijajo tako hitro, kot bi želeli.
Preden zaključim, kratko poglejmo še na nekaj poudarkov, ki smo jih slišali v zadnjih tednih. Zdi se, da sta ključni besedi srečanja papeža Frančiška in predsednika Slovenije Boruta Pahorja sprava in mladi. Pred tedni je bilo objavljeno, da bo naslednja škofovska sinoda namenjena temi Mladi, vera in poklicanost. Zanimivo, da sta prednostni nalogi novoizvoljenega vodstva jezuitov sprava in dialog. Iz tega in prej povedanega je razvidno, kako potrebno je delo za spravo, za dialog in kulturo srečanja, za resnično bratstvo. Druga velika pozornost so mladi, in to v več vidikih. Eden najpomembnejših se mi zdi to, da bi našli načine, ki bi mladim pomagali, da bi lahko našli svojo poklicanost, svoje mesto v družbi in v cerkvi. Dodajmo, verjetno se bo sinoda o mladih precej navezovala na sinodo o družini, saj so širša družina, soseska in prijatelji temeljna okolja življenja mladih. Zato je na mestu pogledati, kaj o mladih piše papeževa apostolska spodbuda Radost ljubezni, predvsem pa kakšen je pristni duh te spodbude.
V teh dneh, ko obiskujemo grobove rajnih, imamo odlično priložnost, da storimo vsaj kakšen korak glede zgoraj zapisanega. Denimo, sprava ni le vprašanje polpretekle zgodovine, je tudi vprašanje odnosa do pokojnih in odnosa med živimi. Koliko sporov, zla in nespravljenih odnosov je v družinah, soseskah, v družbi in, priznajmo, tudi med kristjani in v cerkvi. Kako to, da ne slišimo tega krika po spravi? Včasih se slabo mnenje o drugih, razprtije in sovraštvo prenašajo iz roda v rod. Vsi smo grešni in še kako smo potrebni usmiljenja. Spomnimo se, da v molitvi očenaša rečemo “Oče naš … odpusti nam, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom”. Zato ob grobovih in na drugih mestih odpustimo drug drugemu, odpustimo rajnim in živim, ki so nam prizadeli krivico in zlo, in prosimo, da bi nam lahko odpustili ti, katerim smo mi storili krivico in zlo. To so znamenja zmage ljubezni.
Končno se mi zdi pomembno omeniti še besede velikega ruskega filmskega režiserja Andreja Tarkovskega o lepoti. Zapisal je, da ko v svetu narašča zlo, je toliko bolj pomembno, da ustvarjamo lepoto. Dodal bi, da ne gre le za lepoto umetnosti, lepota se izraža tudi v odnosih med ljudmi, v naravi, in ne pozabimo, v liturgiji. Ko se v teh dneh v srcu marsikoga lahko pojavi žalost, stiska, bolečina, se spomnimo tudi na te besede, kajti če pustimo, da nas lepota zajame, nagovori, nam to lahko spodbuja upanje in daje potrebno moč.
