Objavljamo novoletno homilijo Milana Knepa. Dovolite mi, da se na dan novega leta, ko obhajamo praznik Marije, svete Božje matere in svetovni dan miru, še enkrat spomnimo na nedavno preminulega češkega oporečnika in poznejšega predsednika Vaclava Havla. Ves svet mu prizna zasluge za razkrinkavanje komunizma kot sistema laži, zaradi česar so ljudje živeli v svetu videza. Ker ni hotel pritrjevati življenju laži, so ga oblasti preganjale.
Toda danes Havla ne omenjam zato, da bi še sam pristavil svoj lonček hvale. Kajti lahko je iz varnega ozadja stopiti na stran bojevnika potem, ko se je ta po velikem tveganju že ovenčal z vencem zmage in slave. Vsekakor je prijetno biti na strani večine, ki hvali Havla. Danes je udobno hvaliti Havla, kdor pa ga je hvalil pred tridesetimi leti, je tvegal izgubo službe ali zapor.
V ozadju občudovanja Havlovega poguma, da je vztrajal v resnici, je veliko sprenevedanja. Mnogi hočejo biti Havlovi občudovalci zato, da bi vsem pokazali svoj prezir do komunizma, čeprav so nekoč zaradi nenačelnosti imeli od njega korist. Sedaj pa se pretvarjajo v goreče privržence demokracije, svobode, človekovih pravic, dostojanstva človeške osebe itd. To ni iskreno, kajti svet, ki mu pravimo Zahod, nikakor ni pravo nasprotje komunizma, proti kateremu se je boril Havel, ampak je tudi Zahod, h kateremu se prištevamo, globoko nedemokratičen, nesvoboden, strahotno krši človekove pravice in tepta dostojanstvo človeške osebe. Morda me boste vprašali, ali ste me prav razumeli; ali sem morda hotel reči, da med komunizmom, ki ga odločno odklanjamo, in zahodno demokracijo, sploh ni prave razlike. Da, niste se zmotili: med propadlim komunizmom in sedanjim zahodnim liberalizmom ni prave razlike. Malokdo se s tem strinja, zato bi danes Zahod potreboval novega Havla, ki bi tako natančno analiziral laž zahodne demokracije in liberalizma, kot je to nekoč storil Havel za sovjetski komunizem. Trdim, da na Zahodu ne vemo in nočemo vedeti, kako laž obvladuje vse pore našega življenja. Zahod je predvsem ena velika hipokrizija in laž, o čemer bom govoril v nadaljevanju. Laž Zahoda je težje prepoznavna kot komunistična, kjer so se vsi bali tajnih služb in vohljačev. Na Zahodu pa mislimo, da smo svobodni, ker se lahko oblačimo v maškare kadar koli med letom, kupujemo iste vsebine v neštetih različnih embalažah in prosto menjamo spolne prakse glede na stopnjo trenutne zmede v glavi. Pri tem videzu svobode nas vlečejo za nos in peljejo žejne čez vodo kot še nikoli, pa se tega niti prav ne zavedamo, ker ne razumemo sistema te laži.
Naj se ustavim pri enem od vidikov te laži. Danes je svetovni dan miru. Vsi Evropejci smo prepričani, da živimo najdaljše obdobje brez vojne, odkar obstaja Evropa. Vsi znamo povedati, da v Evropi, z izjemo držav nekdanje Jugoslavije, ni bilo vojne že polnih 65 let. Kar naj bi z drugo besedo pomenilo, da smo Evropejci prišli k pameti ter smo etično in kulturno dozoreli, se na osnovi tragične izkušnje 2. svetovne vojne navzeli tolerance in rekli: nikoli več vojne. Postali naj bi demokrati, sposobni sporazumevanja in solidarnosti. To je velika samoprevara. Samo v Sloveniji smo v zadnjih 50-letih pobili najmanj pol milijona ljudi. Samo leta 1982 je bilo v Sloveniji v enem letu usmrčenih 19.742 nerojenih otrok in podobno v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. Leta 1991 še 14.025, v naslednjih letih se je število abortusov zmanjšalo, ker se je povečala uporaba kontracepcijskih sredstev, pa tudi neplodnosti je vse več. Tako je bilo leta 2009 še 4.718 splavov.
Ali ste kdaj pomislili, da je v Evropi zakonodaja glede splava, ki se je liberalizirala v 60-letih, nadomestek za vojno. Sedaj vse, ki bi se lahko z nami gnetli pri skledi, pobijemo že v kali, v materinem telesu. Ker nas je končno malo, s katerimi moramo deliti dobrine, lahko s hrano razmetavamo in uživamo blagostanje, ki si ga še štirideset let nazaj nismo mogli niti zamisliti. Blaginja, ki nam je povsem vzela razsodnost za realen odnos do življenja, se je zgodila potem, ko smo v Evropi pobili več sto milijonov nerojenih ljudi. V obdobju 1941-1946, ki velja za najbolj grozljivo obdobje slovenske zgodovine, je bilo po najnovejših podatkih ubitih okoli 85.000 ljudi, kar pomeni, da smo na prehodu iz 70-ih v 80-ta leta prejšnjega stoletja pobijali enako kruto in srdito, kot v letih 2. svetovne vojne in revolucije. Zakaj moramo abortus imeti za umor? Tega bi nas naučil Havel, mojster razkrinkavanja laži ideologij. V Evropi smo za olepšavo zločina abortusa iznašli ideologijo, ki pravi, da je vsaka ženska gospodar svojega trebuha, da sodi pravica do splava k človekovim pravicam; in kar je morda še najbolj izprijeno; da smo čisto umetno določili, do katerega dne ima spočeto človeško bitje status zarodka brez pravic in od katerega dne dalje naj bi imel zarodek pravico, da pride na svet. Evropa s čisto administrativnimi mehanizmi odloča o življenju in smrti. Ko sta administrativne mehanizme uporabljala Hitler in Stalin, smo ju pošiljali v pekel, ko pa to sedaj delamo sami, imamo to za vrhunski kulturno – civilizacijski dosežek. Upravičeno lahko govorimo o organizirani in sistemski blaznosti.
Še en primer laži. Danes vsi govorijo o veliki umetniški svobodi ustvarjanja. V resnici ni nikakršne umetniške ustvarjalne svobode, čeprav vsak misli, da lahko na platno »napaca«, kar se mu zljubi. Vso sodobno likovno umetnost vodijo kuratorji, galeristi in trgovci, kajti umetniške kritike, ki bi povedala, kaj je umetnost, sploh več ni. To je eno. Še huje pa je nekaj drugega. Obstaja totalna cenzura, o čem se sme pisati, delati filme itd. Rekli boste: ti si nor, nikjer ni nobene cenzure. Poglejte: v torek se je Jaroslav Skrušny v Delu pohvalil, kako je v času komunizma leta 1988 prišel v Prago in iz Havlovih rok prejel njegovo prepovedano dramo Skušnjava. Nihče ne bi pomislil, da je bil Havel kljub komunizmu bolj svoboden, kot je dramatik danes. Havel je besedilo vsaj napisal in skrival, a so ga lahko vsaj kje v Evropi uprizorili. Pa vi danes napišite dramo na temo abortusa in osebne zgodbe ženske, ki je to prestala. Takšne drame sploh ni mogoče napisati, ker se je vsak umetnik vnaprej sramuje, da ne bi žel zaničevanja. O tem, da bi tako dramo kje uprizorili, se je cenzura izpod nadzora komunističnih tajnih služb preselila v samo ustvarjalnost, v srce in glavo sodobnih piscev. Zato je kultura vsak dan bolj nepristna in z vse manj vpliva na življenje. Ob produkciji knjig kakršne v Sloveniji še nikoli ni bilo, so avtorji brez teže in vpliva kot še nikoli doslej.
Zakaj to govorim v cerkvi? Vem, da se boste nekateri jezili in boste rekli: za novo leto nam govori kaj za dušo, kaj lepega in blagodejnega. Ni mogoče kar naprej podpirati zahodnjaške laži. In Cerkev ostaja edini otok, kjer je sploh še mogoče govoriti resnico. Nikjer sploh ne morete več govoriti resnice, kajti vsa Evropa živi pod pritiskom videza resnice, samo da je ta videz resnice še težje razpoznaven koti tisti, s katerim je obračunaval Havel pred štiridesetimi leti.
V Evropi ta trenutek ni miru, kot si domišljamo, ampak divja vojna, ki se ne odvija na frontah, ampak kar na klinikah. Ni potrebno orožje, dovolj je ideologija, ki proizvaja sprevrženo zakonodajo in vojna se opravi kar s skalpelom, daleč stran od oči javnosti, le tisti, ki na Žalah kurijo krematorij, vedo, kaj je v velikih zabojih, ki jih tja vozijo iz slovenskih bolnišnic.
Kot ne moremo na novo leto v evropski javnosti odkrito govoriti o problemu miru, tudi ne moremo odkrito govoriti o Mariji, sveti Božji Materi, ne da bi se nam posmehovali. Marijino materinstvo je upor proti vojni, zato se Marijo obravnava kot ženo za slaboumne in pobožnjakarske krščanarje. Vse je eno samo zaničevanje, vse s ciljem, da se lahko nadaljuje vojna na naših tleh.
Za novo leto vam želim, da se ne bi sramovali svoje vere, da bi se potrudili v luči vere razumeti laž Zahoda in tej laži kljubovati z vztrajanjem v resnici evangelija, kajti to je lahko naš velik prispevek za ohranite življenja v Evropi.
Foto: abortus
