Carji hazarda z vladnim soglasjem k objavi razpisa

4
Ne glede na morebitne utemeljene pomisleke obstajajo trije močni razlogi za vladno soglasje k objavi razpisa vpis na fakultete. Vir: Wikipedija

Ne glede na morebitne utemeljene pomisleke obstajajo trije močni razlogi za vladno soglasje k objavi razpisa vpis na fakultete. Na tem mestu ne kanim razmišljati o razlogih, ki so vlado spodbudili, da začasno ne da soglasja k objavi razpisa za vpis na fakultetni študij, ki naj bi bil po prvotnih zamislih objavljen danes. O njih bi lahko samo špekuliral. Menim pa, da obstajajo vsaj trije močni razlogi, zaradi katerih bi bilo vsaj po mojem mnenju bolje, da bi vlada omenjeno soglasje dala že prejšnji teden tudi ne glede na morebitne utemeljene pomisleke.

Prvič in drugič

Prvi razlog je preprost. V ljudi se je že pred časom zažrl občutek o globoki krizi, pri kateri je najhuje, da se perspektiva njene hitre razrešitve vse bolj odmika. V takih razmerah mora biti po mojem mnenju vsak korak proč od ustaljenih tirnic na drugih področjih dobro premišljen. Po njem je vredno poseči zgolj takrat, kadar je absolutno nujen. Nisem prepričan, da je ta pogoj v navedenem primeru izpolnjen. Zato lahko v prvi vrsti zgolj prilije olja na ogenj že tako razbohotenega nezadovoljstva, ki se po stari slovenski šegi v veliki meri lepi neposredno na trenutno oblast.

Drugi razlog je, da utegne takšna odločitev zgolj zaplesti že obstoječi slovenski začarani krog. Seveda se zavedam, da večina njenih najglasnejših kritikov vladi verjetno ne bi bila pripravljena priznati katerega koli uspeha, četudi bi bil povsem očiten. Toda burkanje strasti v tem primeru nas zgolj oddaljuje od razprave o bistvenem, o globokem neravnovesju, ki je zakoreninjeno v slovenski družbi že dolga desetletja in o katerem na Časniku kar naprej pišemo.

Zgodilo se bo namreč, da bo domnevni “atentat na razpis” skoraj gotovo služil kot novi “dokaz”, da je iracionalni strah in bes mnogih ob tem, ker je trenutno na oblasti vsebinska alternativa na državne fotelje sicer abonirani politični opciji, upravičen. Da pri kritiki sedanje vlade ne gre za nadaljevanje dolgotrajnega ujčkanja iz nedemokratičnih časov prenesenega statusa quo in z njih povezanih monopolov, marveč “zgolj” za nasprotovanje nesmiselnemu ukrepu. In spet bo umanjkala možnost za nujno spraševanje, kako lahko danes celo na zahodu veljajo za apostole demokracije in človekovih pravic v Sloveniji ravno številni tisti ljudje, ki s svojo obrambo obstoječih monopolov že zadnjih trideset let in več niso zamudili nobene priložnosti za metanje peska med kolesa pristne demokratizacije doma.

Tretjič

Tretji razlog za vladno soglasje je verjetno najbanalnejši, vendar ima lahko kratkoročno največ posledic. Z nenujnimi odločitvami, ki skoraj gotovo dvignejo več prahu, kot na koncu prinesejo koristi, se ponovno po nepotrebnem napenja koalicijski lok. To bi bilo še razumljivo, če bi imela vlada v parlamentu trdno večino. V pogojih pravkar potekajoče živčne šahovske partije, za katero se je sicer zdelo, da jo vladna stran počasi dobiva, so takšne poteze precej hazarderske.

Seveda se še vedno osmeši vsak, ki v Karlu Erjavcu v teh dneh gleda “odrešenika”.  Toda šibkejši partnerji so po nepotrebnem izpostavljeni dodatnemu prepihu. In še enkrat moram ponoviti tisto, kar sem v zadnjih mesecih že večkrat napisal. Preživetje vlade pod vodstvom vsebinske alternative “večno vladajočim” je vsaj trenutno vredno več od kratkotrajnega ugodja ob dobro izvedeni, a za koalicijo nevarni “enajstmetrovki”. Kaj pomeni politični geto, ki ga lahko padec vlade prinese, je v zadnjih letih pač postalo jasno.

4 KOMENTARJI

  1. Kaj naj bi si mislili o politiki, ki v opoziciji zagovarja velike razvojne premike, ko pride na oblast pa tega ne bi tega naredila in le pustila, da stvari tecejo po starem v zgreseni smeri? To, da taksna “alternativa” niti ne bi bila niti potrebna.

    Dovolj je tega, da drzava vzgaja na breme razvoja ljudi, ki ne delajo nic koristnega in je njihov poklic na breme proracuna to, da so levicarji. Medtem ko manjka tehnicnega kadra, ki bi posodobil Slovenijo, manjka medicinskih sester in zdravnikov. In ti, ki jih imamo, v veliki meri zbezijo na zahod. Pri nas pa ostanejo nikomur potrebni druzboslovci. Slovenija – drzava sociologov. In kulturnikov brez smisla za umetnost, ampak samo za skrajno levicarsko politiziranje in provociranje.

    Dovolj te leve kardeljansko marksisticne dekadence! Cas je za radikalen premik strukture studenstva v smer tehnolosko propulzivnih drzav!

    • Vse to je res kar pravite, ampak se vam zdi smiselno iti v bitko, ne da bi poprej preštel svoje in nasprotnikove sile? Janševe zamisli so lahko stokrat pravilne, a kaj to pomaga, če politična in družbena razmerja moči ne omogočajo njihove uresničitve. Očitno se JJ ni ničesar naučil od nedavnega fiaska (sicer upravičenega) poskusa discipliniranja STA in še starejših izjalovljenih jurišev.

  2. Avtor dregne v strateški problem razvoja družbe, ki ga očitno ne razume!
    Slovenska družba je objektivno zastala zaradi dveh razvojno zapečatenih in v nasprotju z biološko potenco naroda naravnanih odločitev.
    Na eni strani veliko povečanje števila starejših s podaljšano življenjsko dobo. Družbe ki razumejo razvoj se normalno odzovejo s podaljšano delovno dobo, družbe, ki so naravnane na lažno solidarnost zaženejo upor sindikatov.
    Na drugi strani pa povečanje delovno in duhovno zamreženih državljanov ki v fazi biološke moči v bistvu zapadajo v neuporabno in brezdelno družbeno prikazovanje svoje potence. Pojavili so se razni s.p., ki ne prinesejo v državno blagajno niti za stroške javnega prometa, kaj šele da bi družbi dodajali vrednost. Tu imam seveda v mislih s.p. neprilagojenih, socialno neuravnovešenih mladih državljanov po diplomi srednje ali visoke šole, ki se ne želijo vključiti v skupne projekte ampak v osamah tipa ROG, raznih kulturnih družin pa manjših mestih črpajo sredstva občinskih proračunov. V bistvu pa v najboljših letih že pojedo več kot ustvarijo.
    Taki značilni primerki nastajajo na obrobju družbe malo iz humanističnih, največ pa iz družboslovnih smeri.
    PV Janez Janše je po moje pravilno ocenil, da je sprožil problem sedaj zato, da se nakopičena energija duševno neuravnovešenih revolucionarjev porazdeli v vse družbene sfere.
    Največje zlo, ki ga poznajo samo nekateri strategi je Gabrova religija, da si vsak izbere sam svoj življenjski poklic in nato izpeljava normalnih študijev in študijev zares. Država mora graditi hrbtenico izobražencev z javnim denarjem, ker je vsakokratna vlada odgovorna za razvoj države. Kdor pa ima voljo in željo študirati izven okvira potreb pa naj plača študij. Učenje do srednje šole in z njo vključno pa je OBVEZNOST, ki si jo nobeden ne upa zapisati v zakone, kaj šele v ustavo. Blefiranje s čisto vodo je značilno za utopične socialiste.
    V Ljubljani predstavljajo to posamezne mestne četrti. VIČ – naravoslovje resna znanost, Center in Moste polje – medicina in del humanističnih znanosti ter Bežigrad družboslovje v vsem anahronizmu razvoja človeštva.
    Če je ekonomska fakulteta po pomoti v tem delu, pa so študijske smeri v manj resnih smereh dokazano lahke in za popoldanski študij.
    Ostale družboslovne smeri pa so značilen odpadek kadra iz Filozofske fakultete, ki bi morala predstavljati steber humanizma, ne glede na delne odklone.
    Če pa avtor meni da je 40% družboslovja pomemben vir za strategijo razvoja Slovenije, potem so take objave zelo pomembne, da vsaj vemo kaj “neka inteligenca” (leva in desna sploh razume pod razvoj družbe.
    Če nekdo (Pikalo) v svoji zmedenosti blefira, da nobeden ne ve, kakšni bodo poklici čez dvajset let, in da ne razume, da je potrebno v mladosti trenirati duha v eksaktnih znanostih in da tisti ki ne more zapusti študij in gre v mehke znanosti, potem, potem tak človek mora biti minister za šolstvo, saj samo tako lahko zagotoviš zanesljiv razkroj naroda.
    Kdor misli, da kultura v narodu samo umetnost, jezik potem ne razume razvoja človeštva. In če taki v določenih družbah stalno dobivajo besedo, potem se degeneracija družbe sistematično začne.
    Avtor naj se zamisli, kdaj je živel Prešeren in kako so takrat delali južno železnico. Če bo uspel miselno povezati oba pojava v tistem času bo napravil majhen korak naprej.

  3. Soglasje pomeni odgovornost. Odgovornost za družbeno škodljiv razvoj. Tako bi sedanja vlada postala del problema in ne rešitve. Zato je prav, da se vse še malo premisli in po potrebi spremeni. Odlaganje reševanja težav v prihodnost, ko naj bi bile razmera ugodnejše, ni rešitev. Saj teh ne bo. Čim kasneje se težave rešujejo, težje jih je rešiti.

Comments are closed.