V primerjavi s svojim prvim Caminom pred desetimi leti sem opazil, da je sedaj veliko več mladih romarjev. Srečal sem velike skupine dijakov ali študentov, ki so verjetno hodili le po posameznih etapah, saj niso imeli veliko prtljage. Vsem je bilo skupno, da so bili zelo dobre volje, njihovo razpoloženje pa se je stopnjevalo, čim bližje so bili končnemu cilju.
Domačini so romarjev navajeni, saj jih mimo njih že stoletja vodi pot … In se tudi ne dajo motiti, ko peljejo živino na pašo.
Tale mi je pa ratala … Če bi romarki nagovarjal, naj strumno korakata mimo mene, ne bi zlepa dobil tako posrečenega posnetka.
Tale stara cerkev ima celotno fasado prekrito s školjkami: školjka je že stoletja grafični simbol Camina …
Celotna atlantska obala je zelo zanimiva in lepa, vendar nič kaj primerna za kopanje in plavanje. Samo v kakšnih zalivih ali izlivih rek so peščene plaže.
Tudi kulinarika ni zanemarljiv del romanja. Kdor porabi več energije, je tudi bolj lačen … Poleg morskih specialitet in slastnega pršuta je na izbiro še veliko drugih lokalnih dobrot. Tole so prašičji uhlji.
V Galiciji je ena glavnih gospodarskih panog gojenje školjk in drugih morskih sadežev, ki jih tudi v veliki količini izvažajo.
Malo sem tvegal, ker sem se prvič v življenju prav do sitega najedel školjk, pa ni bilo problemov, saj sem jih tudi primerno zalil.
Morda je ravno pomlad najprimernejši čas za Camino. Vendar je treba biti kar previden, tudi april je lahko kar hladen. Pred desetimi leti pa sem na svojem prvem Caminu večkrat naletel tudi na sneg – in to aprila.
Prav malo je ostalo od elektrarne, ki je bila postavljena na prehodu v 20. stoletje.
Lastnik elektrarne si je v bližini postavil tudi prav lepo vilo, ki je danes obnovljena in spremenjena v hotel. Posebno lep je park okrog nje.
V Španiji sem kar nekajkrat prenočeval v hotelu iz verige Parador, katerim je skupno, da gre za obnovljene stare utrdbe, gradove in palače, v katerih je tudi še precej starinske opreme.
Tule je bila nekoč tovarna mila.
Pri malo večji cerkvi je opaziti tudi drugačno pokopališče, kar v nadstropja …
Ker sem že na prvi Camino odšel s kolesom, sem imel izkušnje, kako primerno prehitevati romarje, ki pešačijo. Že iz precejšnje razdalje je treba nežno pozvoniti, da te slišijo in se ne ustrašijo, nato pa prav prijazno pozdraviti: »Buen Camino,« in se bodo radi umaknili ter prijazno odzdravili. Večkrat pa smo tudi prav prijetno poklepetali, tako kot tudi s tole skupino iz daljne Kalifornije.
