»Govori se, da ”J” potrebuje denar za pokojnino … a ta ”J” je Janez Janša, predsednik slovenske vlade … drugače rečeno – finsko podjetje v državni lasti, Patria, je podkupilo predsednika slovenske vlade.«
Zapisana trditev iz oddaje Resnica o Patrii je bila rdeča nit naslovnic slovenskih medijev v predvolilni kampanji 2008 in je tedanjega premiera Janeza Janšo stala ponovne zmage na volitvah. Več kot tri leta pozneje, ko je sodišče omenjeno trditev označilo za neresnično in je Janši prisodilo odškodnino v višini dobrih 25 tisočakov, lahko scenarij »velikega poka s Finske« pospravimo v predal zgodovine kot šolsko demonstracijo narave političnega spopada. V tej absolutna resnica ne obstaja, pomembno je le, da projekcijo naše resnice v najboljšem možnem trenutku serviramo javnosti. Kaj JJ danes pomaga teh 25 tisočakov in javna objava demantija Resnice o Patrii, ko pa je politična in osebnostna škoda zanj neizmerljiva. Pa še v tej pirovi zmagi so ga nekateri uspeli prikazati kot poraženca. Tožil je pač za milijon evrov.
Resnična resničnost se dandanes ne dogaja sama po sebi, ampak je konstrukt medijsko ustvarjene realnosti. V tem scenariju je povsem normalno in mogoče, da je zapis o novih državljanih v trenirkah lansiran kot odmevnejši problem od možnosti, da so te ponošene trenirke posledica neplačanega dela na megalomanskih projektih raznih javno-zasebnih partnerstev. Posledica prvega je zbijanje šal na račun trenirk in javno zgražanje nad drugo najmočnejšo politično stranko, posledica drugega pa živčni zlomi, lahkota, trpljenje, jok in samomori.
Tragikomičen absurd slovenskih wannabe levičarjev je, da so za ideološke cilje boja proti »fašistoidni« stranki, svoje stajliš outfite in fensi pametne telefončke za kakšno urico pripravljeni zamenjati za adidas trenirko prvovrstne kakovosti in držaj marele na Prešercu. Niti približno podobno pa jih ne zmorejo motivirati usode lačnih otrok bosanske, srbske, albanske in slovenske narodnosti, katerih starši so v temi, mrazu, snegu in dežju uresničevali svoje evropske sanje. Evropske sanje v državi, katere največji demokratični problem je odnos do njihovega stila oblačenja, ne pa dejstvo, da za delo v nečloveških pogojih niso dobili niti plačila.
SDS pa je v zatišju po viharju zapravila priložnost več, da bi bila tiho. Z bedastim zapisom so pozornost od prvih zmagovalčevih streznitev preusmerili nase in še enkrat več dokazali, da se v serijah porazov na političnem parketu (še) niso naučili zmagovati. Pomenljivo za nekoga, ki je pred dvajsetimi leti premagal jugo-uniforme. Danes so ga premagale trenirke.
Vir: blog Rok Čakš
